Na mizi je stal globus, monitor, tipkovnica,
Noč se je zavrtela na osi lastne radovednosti in bila je skoraj vneta v tej želji, da me pogasi.
Vrh literarnega sveta je postala logaritemska funkcija, jaz sem ga zavrtel, ustavil se je,
pogled, na tihem oceanu. Čutil sem, da bi lahko začele padati, liti solze. Brez mene?
Nepričakovano elektronsko
pismo me je vabilo na Harward, ali nekaj takega, skoraj sem se zmenil. Vedel pa sem
še, da se ne splača, da gre za papirnat avionček iztrgan iz ene od Knjig. Zemlja kot
planet ima (po človeku) do potankosti prepoznano število in oblike tektonskih plošč. Drsimo
na magmatskem plašču? Juan de Fuca, in tako nazaj.
Ožina, preliv do nebes.
Nekaj sekund se je potegnilo v zavoje večnosti, kjer sem stal prvi, in še danes –
takrat, čeprav sem se že močno zvijal nad mizo, in komaj zadržaval občutek sreče,
ki mi ni bil znan, dotlej. Vedel sem, da se varam, vsaj tako sem si mislil. In verjel
sem, da sem, ker takrat si nisem rekel: jaz sem, pač pa, živim sem. Tukaj sem tudi
doma.
Minila so, nekaj let.
Postal sem oče. Dvakrat, in imam enega sina. Življenje pa še vedno teče naprej,
v isti smeri, kot vselej ... Nobeno število ni dokončno. Me bo zgrabil artritis, mi bo zraslo kurje oko tako veliko, da bom komaj hodil, vprašanj je lahko nešteto. Odgovor je eden.
Ljubim. Jo.
* Sovražim, kjer je bolje reči; preziram moške, ki odpovejo; ki obupajo in že vnaprej
prevarajo, čeprav se prej ločijo, da lahko dalje iščejo srečo, občutek za pravo
ljubezen. Svet ne bi bil možen, ko bi rjuha bila navadna potuha. Edino orožje je človek in,
nekaterim je življenje samo ruska ruleta. Hiša Las Vegas.
ZLATOROG
Startna hišica je nekje na sredini pobočja, ki se golo dviga kot jezik brez smrek pod strmino v stenah proti kamnitemu vrhu, od katerega se blešči - pa se serpentini pot do njega. V jasnem dnevu se vidi čisto daleč v dolino, naprimer; spodaj se vidijo zelo majhne hiške in ljudje, ki s koleni rastejo proti obrazom »na dol«, ko se počasi, a vztrajno tudi s postanki, valijo predse. Tudi jaz sem se - in spet so bili na vrhu majhni ljudje, ki so rasli proti meni, ko sem se sam valil na vrh, če sem dvignil glavo in globje zajel, da bi jih videl do oči. Vsi, ko pridem gor gledamo v nebo in povsod naokrog, da bi našli še kakšnega. Sonce nam drži veke skupaj. Opeklo nas bo. Čez predele, ki nam padajo v obraze od koder gledamo, si polagamo na ušesa in nosove očala, držimo vodoravno, da smo z glavami in očmi in pogledi vsi, v eno, vsak s svojimi tremi smermi obrnjeni, docela enakomerjeni, kot puščice, nimamo izbire, ko začnemo drseti čez.
Naši robniki so zadostni, ostri, s telesi kole polagamo naravnost in mimo njih, da sneg v eni potezi gladimo, v drugi - posledično in vzročno istega, belega pršimo. Sneg je stisnjen v led. Med navpičnimi mislimi stoji praznejši prostor, koder so podaljšane v eno, ker v cilj ni možen slalom, in je zato potrebno, da, kar najbolje iti edino naravnost, skozi kolikor je možno, medtem, ko že gremo v smeri. Ko sem zadnjikrat enega položil, mu je izbilo zastavico in ga vrglo iz luknje, da je še dolgo vibriral z mano po bregu navzdol za vse večne čase. Tu ni ovinkov, iztegneš se v areno in se z lastnimi pestmi potegneš dol. V končni fazi gre vedno za smuk, časi so pa odvisni od tega koliko si ga vzameš pri vsakem zavoju in kako zarežeš prelomnico,
da razlika v prostoru ni v napoto s tem; ko moraš enkrat spet gor.
***3
Dovoli mi, da
te pustim
nedokončano – in celo.
Naj naju tokrat nič
ne razpolovi.
Obljubim, da
ne bom lovil pomenov
in ponosno našopal
tvojega telesa, sešil
kože iz nekih besed.
naj vse ostane v zraku!
Sleciva se do golega
– izginiva,
(p)ostaniva htonska.
DARILO
(Živalski Vrt)
Suha struga tone pod vsakim tvojim korakom,
tla; vedno bolj nese. Za teboj ostane njena polt
kalna, kot omama. Kadiš oblake vonjavih poti,
okoli vsake greš; na mašnice, balončke – kletke
pripenjaš
na njih. Teren ni naravnost, zato je težje zdržati
z vodo v breg. Na določenih mestih se vkoplješ;
svoje kraterje pustiš, da zaživijo, dokončno tam
se predaš. Kjer si se sklenil se rojevajo pupki ...
(zajokaš)
od sreče. Pihaš svečke. Na beli torti jih; sedem
in en zelen krokodil, in napis vse najboljše ... je
ogrlica iz rožic, sladka smetana na robu. Zadiši
ko ugasnejo. Trenutek popolne teme in tišine –
želje;
kot bi te vse razumele. Nihče nič ne reže. Baloni
v sobi so pisani, luči se prižgejo, in vsi ostajamo
tiho. Noge stolov, dajejo zvoke, voda v kozarcih;
ko se stegujemo, prevrnemo; kak krožnik se-pajá
lahko zlomi
medtem ko lezemo gor – smo vsi celi od torte. Čez
njo se močno stisnemo. Skupaj, da dvigne bregove
vse stene, zdrobi vsak rob
v prah zvodeni.
Zrak
PIVOT
življenje teče
nekaj ujameš
nekaj gre mimo.
(če se odločiš za šport
je tako –
veliko truda
odrekanja ...
precej gre mimo)
Z reprezentanco
smo priprave
za sezono 99-00
preživeli na Islandiji,
v Reykjaviku, kamor
nas je povabil predsednik
njihove rokometne zveze.
(vsi govorijo, kako
so severnjaki hladni
brez duše ... pa temu ni tako)
Živeli smo po hišah
domačinov.
Jaz sem bival
pri družini Hauksson.
Jon, Johana in
prikupna hčerka
Anita. Vsi
so bili v poslu
s kitovo mastjo.
En konec tedna
smo obiskali Johaninega brata
Einarja in njegovo družino
v obmorskem mestecu Flateyri,
na samem severu države.
Einar ima košato brado
in je izkušen in cenjen
kitolovec.
(Pravijo da, ko gre on
na morje, se kiti tepejo,
kdo bo ujel njegovo ost)
Bil je ravno čas velikega
mimoplova sinjih kitov.
Vzel nas je s sabo.
(ko bi vedeli, kako veliko
barko ima Einar
in kakšne velikane
ima obešene doma na slikah,
bi bili prepričani,
da ga imajo kiti radi)
»To pot se bomo samo družili -
kita ne smeš ubiti,
če je na krovu novinec,«
mi je razložila Anita,
oddahnil sem si.
Večer se je obetal
(znotraj vsega neizgovorjenega
sem čutil, da
si postajamo
blizu)
Vsi smo:
Einar, Jon, Jaz, Johana, Anita in
Anna, Einarjeva žena
zvračali šilca žganja ...
Noč je prišla
in minevala
za nas.
Proti jutru,
5:00 je bilo,
ko se je Anna opravičila
in zapustila mizo ter
prižgala tv sprejemnik.
Na divan si je vzela
telefonski aparat in
prestrašeno zrla v ekran.
Jon mi potiho pravi:
»Njen brat je umrl v vojni
bil je pilot
življenje je dal
pa sploh ni bilo potrebe
Živel je v Srbiji, kjer sta
ostala njegova žena in sin
Italia uno
je edini program,
ki iskreno poroča o dogajanju
tam dol
in vedno obvestijo,
kdaj bodo vzletele bombe.«
Zaradi številnih treningov
(tudi vratar mora trenirati ogromno)
sem telefonske številke
mojih dol
pustil pri Anni.
Brez odvečnih besed
sva se dogovorila,
da bo tudi njim javljala
vsako pošiljko miru
iz Aviana.
SIFON
Saj ne gre za metafore
tega česar ni,
karkoli (že) to je,
konec.
Ni potrebe, da drevesa z vejami
lovijo pujske v letečih pločevinastih baletnih krilcih,
ki kot meduze stiskajo vsakršen premik
in jih dodobra stresejo preden
jih zasadijo v tla
kot rože,
tudi jaz nič ne vem
le to – če sem,
nisem drevo.
Ko bo ugasnila žareča žoga
se bom nehal izkoriščati,
zaprl bom šah
in se pritrdil na nek greben.
v času (in)htonizacije bom stružil energijo –
saje iz japonske restavracije,
kjer lampijončki ne zrastejo iz gosenic,
kjer opice svobodno nosijo lesene klobuke (in plešejo kan kan),
kjer mačke ne predejo. Ker jim je fino, pihajo v vroče mleko,
kjer natakar izvede trojni aksel v brezno
in resetira lovilec maščob,
če mi rečeš ljubim te.
METEORNA
Pesem o vodi –
Prostor za vodo
Potrkana vrata
z vsemi žejnimi
jeziki, ki jih odpirajo
razuml(j)eni
mi, brez kljuk,
za besedo
– ne pridem nikamor,
če ji ne zrastejo lastne noge,
roke.
so zakrivile prvo ploščat –
ost?) kje je ...
Danes
ne vstopamo v objek
te, kakor v vodnjak čebriček
potopimo
Najprej v ravnino
Fasade prebijemo pravokot-
no, skozi vrata, vstopamo in ...
skozi okna ven gledamo, če
bi se dalo stopiti, naenkrat –
cel v celo zgradbo, ne bi imel časa, da
se ustaviš, četudi na poti ven
pri debelini vhodnih vrat, pri
njenem toplem lesu.
– ne bi mogel ven potem – tako
Medtem, ko en dan razmišljaš
kako je okus iz pipe vedno bolj kamnast
Pesem bi lahko bila kriva,
že prva,
čeprav je šlo morda za vkles
in tam nekje
mora še biti, še
njen izkles ...
kako naj že teče voda
Ta pesem ni kos oblikovanega kamna
Nekje, da bi jo držal skupaj
hiša –
naj tiho; v kosu, reče, da je lahko mirno
napušč, tam kjer ven pokuka
žleb,
se začne,
(nekdo –
jaz sem ostal, tu spodaj,
kjer mi kaplja na črne salonarje,
in naprej
steka v kanal)
FISTULA
besede so kamni.
z njimi gradiš pot čez reko polno življenja
z brega na breg.
poskakuješ previdno
upaš, da nov kontinent ne bo le ščavje okoli pašnika
ker še nisi našel zemlje zase
se želiš vtihotapiti – cel
ne samo z mislimi besed
(učiš se) tako naglas ne gre
vsak kamen ki ga polagaš
za svoj napredni korak
ustvari pljusk kažin
in srk! (kamor padeš malo
po malo izginjaš)
na drugi strani –
te več ni in zdaj te lahko veselo
nosi senca ... do naslednje reke
pozabi(š)
enkrat se zamisliš
in ustaviš (dejavu)
obrneš in vrneš se po vsako
oko ki si ga na poti izgubil
dolgo te ni
v novi reki:
z bregov mečeš le
tihe okrogle kamenčke poslušaš
koliko časa padajo
kolikšna sta globina in tok
...
prideš do profila strug
v sredino vržeš še sebe
namesto kamna ti
razklan zaplavaš
POD SEDLOM
Janko cepi drva za v peč
pred njuno hišo iz brun
sredi manjše jase
obrnjene na jug,
par minut hoje
pod gozdno mejo,
kjer je še ptičje petje
lažje slišati,
in dimnik je le rahla odprtina skozi katero;
zdi se še, hiška tiho diha.
Vsaka sekira,
usekana v čok, ali leseno tnalo,
to je navaden del hloda, pod plitkim napuščem ...
ki je lahko sončna ura,
je bila z njegovimi rokami, zasajena,
čakajo.
Tap – gre nova na dvoje.
Tako na jug –
tako severno
precej visoko,
kjer je zrak najbolj svež
na meji – znova Janko bolj in bolj,
že napenja križ, da se kot lok
sproži v vedno debelejše dele debel
dreves, ki so, morala stati mogočna,
še prejšno poletje ...
Sneg so napovedali, Tap –
Njegova Špela je iz mesta bila,
in spet je šla dol
sama, v dolino, sama reče, boh,
da sem preživela ... in te našla.
Janko ima že polno slik,
kjer ima Špela brke od kislega mleka -
kot, da to mleko zares poveča njen nasmeh ...
si rad misli, kadar ima čas Tap –
upam, da grem prej jaz
kot ta volnena kapa s cofom,
ki mi jo je spletla ...
kako jo imam rad.
In kakšne čvrste roke ima Janko,
ta biceps
pa triceps ...
Vsi čakamo
tap –
CARBON BASED ACCESS TO A TRANQUILLITY - CYCLEFORM
Enter(ing) C:
...
+ me
– a-compound-like Fusion
Visual section
Illusion
Trasspassed
Inside
Installing
Red meat
White meat
(Flying not yet
Forgotten)
Blow
WHAT ...
Air
Dissolving
Ashes diether
Sense compact
Metal shaped
Distraction
Dispersion
No out
Liquified
Yourself
As a Three
I still
Grow
WHERE ...
All-over
Gravity strenghtenes
only
itself
towards
towards
. . .
???
Out of center ...
Relapse ...
A
Be
Ing
AJME ...
bože
pomozi
svima
nama
koji
nemamo
uši
dovoljno
duge
da
nam
...
jih
jer
i
mi
sami
noge
pre
kratke
imamo
da
bi
mogli
popeti
se
u
ta
tvoj
grudnjak
ka
sliči na običan
balkon izpod kojeg je
hrpa vezanih pasa
i bačenih štapa
YOKOZUNA
V eni roki sonce, in
v drugi, nič več.
Opekline.
(MLEKO) V PRAHU
suša. sonce pretaka. paleta mojega potrpljenja.
bazeni nežive narave. suh kamen, suha voda,
suh les. njihove barve. čakajo odprtih ust. prva
priteče, beseda, in začne
tolažiti. kot mlin
melje molk
do zrna.
v črno
noč. vse
tone da - padajo, v njej votli.
plašč, ko zapenja svoje gumbe, vsaka
svojo. barvo nosi. z bosimi nogami pokuka
suha sol na suhe rane. sonce miži, ne gleda stran -
začutim: mami ... da nas obrača, na svojo polovico neba.
tema se sprehaja od roba do roba, na koncu pade, v lasten žep.
