Sam sem. Gledam, razmišljam, –
danes o mačku ki lenobno poležava.
Tačke ima obrnjene v zrak.
Ko ga pokličem, se le pretegne,
se obrne in nadaljuje
spanje, zvit ko paragraf.
Nje, ki ga razvaja, danes ni ...
Tam v kotu na stropu je, vidim ga!
Celo domovanje ima; mrežo,
tudi streho nad glavo! Ni lačen?
Le kaj je, bo preživel če ni muh …
Sosedov pes laja po oknom,
želi biti pomemben, nikogar ni.
Morda pogreša mojo pozornost …
Pa prižgem TV ter gledam,
poslušam o ograjah, o jezi,
strahovih. Kar ugasnem ga,
Saj je še radio. Na osrednji slovenski
radijski postaji sama angleška glasba !
Le kje živim? Grem kar ven na zrak
Razmišljam, kod živim v ... kje že?
TAKO PAČ JE IN PIKA
Rekli so mi naj se smejim, kar na ukaz,
pa se ne morem, na jok mi gre …
A ne gre, solze so se izsušile, ni jih več.
Zakričal bi, a nimam več glasu.
Vedno so me učili naj bom pošten,
da bom sicer kaznovan, osramočen,
nekateri pa si kar prisvajajo, jemljejo,
potem pa na poti do obsodbe traja …
Nato zla dejanja zastarajo včasih
zaradi bolezni, dolgih postopkov,
pritožb ter vsemogočih akrobacij,
na osumljenih ostane le madež dejanj.
Menda ima peščica ljudi v rokah vse,
več denarja in posredno lastnine kot
preostanek človeštva na planetu Zemlja
zato ostajam nem, brez solz, nasmeha.
