Sveča ugaša,
oblika prasvetlobe, v katero zrem, umira.
Govor senc potihne v temo
in v blodnjaku spominov iščem pogled,
odsev tišine svojih sanj.
Ljubim golo silhueto,
skrito pod prostiračo črnih čipk.
Ljubim zrcalo molka ustnic,
hrepenečih po dotiku mrtvega obraza.
Ljubim tišino noči,
v kateri iščem pogled.
Hodim po dežju, vidim te, kako gola ležiš na cesti. Mraz opaja tvoje telo, vse od stopal do umrlih vaginalnih sten, dojk in do od mraza nabreklih prsnih bradavic. Ustnice so modre, oči meglene. Tebe gledam mrtvo, na črni cesti iz asfalta.
Odsev ugaša plamen,
tišino, ki zbuja sence.
Pretvarjaj se, da si življenje.
Pusti mi dotike tvojih dojk.
Šepetaj mi, da me ljubiš
in pusti mi drhteti.
MAŠKARADA
Hlinim boga odsevu oči,
ko maski človeka podobo zakrivam,
mrtvaških lutk telesa gibam,
kak sodnega dneva čakam noči.
Črn veter tišino veje,
neti lahno smrti plamen,
obupa trose v zemljo seje,
kot ogenj zublje stvarja zlo.
Zataja sle krvnikov senca,
rojeva ljudskih srca krik,
obuja zveri glas strašan,
da vse krvava sen dalji.
Molitev smrti njih posveča,
krivde misel raj ječi,
stolpov ikon zapah odklepa,
kar mrtva toži greh boga.
Razkroji pokrajin mater trupla,
jasni tihot neba pepel,
svetli vitraž prosoj grobišča,
kjer teman obraz spokoj žari.
Zdaj našli ste vsak svoj grob. Ne več črno sonce sije,
le v morju svet iskri,
skoz oblak opoj oplaja,
kakor bel golob leti.
Ozdravi krog duha obred,
cvetje otrok mu poklanja,
staroselcev totem duš slavi,
ker boga oltarju srečo pleše.
Kamen davnine znanja modrost,
piše mladosti nebes hologram,
ves levitira narave obstoj,
da miru ljubezen nas navdaja.
Rase mogočnih drevo korenin,
katedrali deblo ovija spomin,
miruje tolmunu čas šelestenja,
ki krošnje sadež dozoreva.
Sem maškarada življenja,
hrepeneča po lepoti svojih maškar,
nisem dobra in ne zla,
kak smrt v život nosim rojstva.
