Starejša ženska,
oblečena v črno,
z dežnikom ob boku,
umikom v pogledu,
to jutro ob zori
stopa čez cesto,
ki jo pretava s počasnim korakom,
ko se odloči obiti prehod –
ko se odloči –
ko prečno zareže
po cesti
v svet
lastne besede.
Pozno popoldne
se vračam domov,
v mrtve graščine
visokih poslopij,
ko me nasmeje zavržena vrečka,
ki živo zapleše med tremi kesoni –
za steklo, papir in ostale smeti.
V temnečem se dnevu,
pred praznino okna,
prižgem bele sveče,
ker hrepenim.
V daljavi zagledam obcestno svetilko,
šepeče mi v megli,
v tolažbo gori,
kot včasih,
že davno,
na prav tem dvorišču,
ko sem prijadrala
s svodom noči.
A danes le sveti
v pozdrav širnim cestam,
in me sprašuje
kot romar nevesto,
kdaj se odpravim
pod druge luči.
SOPOTNIKI
Šop balonov: rožnatih, pomarančnih, turkiznih, jajčno rumenih.
Cerkveni stolp,
ki bije poldrugo zjutraj.
Nad hladnim nebom
preletavajo prve lastovke.
Gluha tišina ledenega zraka
dreveni misli ob toku reke,
na mostu,
kjer sva se spoznala.
Na oni strani ustavi rdeč vlak,
odprejo se vrata vagona,
ki s sobno svetlobo
objame nove sopotnike,
olajšane,
ker so ušli uram na samotnem kraju brez imena -
vsaj do naslednje postaje, ko bodo prišli spet drugi
in v resnici noči razmišljali o dogodkih preteklega dne,
leta, ali veka,
medtem ko mimo njih beži pokrajina,
ki ne ve,
da se na okenskih steklih lesketajo oči,
stopljene s sliko njenih bregov,
dolin, voda in dreves,
in da so ljudje,
ki z enolično melodijo lokomotive potujejo mimo nje,
delci njenega pejsaža,
z obrazi večnih obiskovalcev.
