Prišla je k meni,
tako neprisiljeno
se mi je prikazala pred očmi
preden sem zaspal.
V sanjah se mi je smejala,
dekle iz mojih sanj;
odšla je ob prvem svitu.
Prišla je k meni
kot pravljica za lahko noč
odšla je iz moje samote
kot zadnji jesenski vetrič
GOLOGLAVCI
Gologlavci
se sprehajajo
pod mojim oknom.
Gologlavci
brez dežnikov!
Dež jim pada
na golo glavo,
mokrí jim lase
in pronica jim
v možgane.
Ne poznajo drugega
kot da glavo
klonijo.
Kmalu jih dež
prepoji
in kmalu so oni
dež.
Padejo,
kamor jih veter zanese.
Ujamejo
se v vsako posodo.
Kdor je suženj
se ne boji dežja,
kdor je svoboden
se izogne dežju.
SMEJI SE NAJ VESOLJE,
smeji
naši pohoti in pohlepu,
ker v vsej neskončnosti njegovi
tega ni.
Smeji se naši zemlji,
ki dovolj za vse rodi
in smeji se,
ker vsak kosa ne dobi.
Smeji se nam vesolje,
smeji se dolgi noči pesnikov,
smeji umnosti pisateljev,
ki spremembe sanjajo.
Smeji se našim zemljevidom –
kdo se ne bi –
ker na Zemlji črtic ni.
Smeji se kroni stvarstva,
ker živi v vojni in bedi
in si same krivde ne prizna.
Smeji se nam,
ker poslušamo glasbo
s čepki v ušesih.
Smeji se nam vesolje
in ob tem blazno se zabavo.
Še solza se mu ne utrne,
ko ugotovi, da postali smo kot on;
trdi in temni,
neskončno mrzli in izgubljeni,
sami sebi tuji.
SVOBODA
V koraku s časom
ne trkaj na srce,
ker nikogar ni doma.
Svoboden si,
ne delaj si skrbi.
Ljubezen smo iztrebili,
še preden se je rodila.
Razmnožuj se;
nekdo mora plačati penzion.
Svoboden si,
delaj kar hočeš.
Ne skrbi
kaj je prav in kaj ne;
drugi ti bodo že povedali.
Svoboden si,
da se sam odločiš.
Ne upaj si
prijateljevati s tujci,
kajti sam boš tujec
in izdajalec.
Izključili te bomo
in zaničevali.
Svoboden si
delati kar želiš.
Ne misli –
to bodo delali drugi.
Ne govori –
govorili bodo drugi
Ne spreminjaj sveta –
za to so mesta že rezervirana.
Mnenje in prepričanje
in vero in up
zamenjaj za navodila
trendov, časopisov,
mode, politikov,
policistov in učiteljev,
kajti tako ali tako
se motiš,
kajti tako ali tako
nimaš prave vere,
kajti tako ali tako
boš poteptan.
Vse to naredi,
kakor hočeš,
saj si svoboden.
DOBRA NOČ
mora biti zadnja.
Mora biti rešilna bilka,
ki se je držiš,
čeprav veš, da je kopriva.
Mora biti bluz bar
sredi srednje
jugo-jugovzhodne Evrope
v sredi vodnjaka
v sredini tvojega srca.
Mora te parati
od znotraj navzven,
mora biti svinčeno srce;
mora ti pokati
in vriskati in piskati v glavi.
Moraš hoteti oditi in ostati
v isti meri.
Težka, težka mora biti
dobra noč,
sicer ti ne potone
v dno duše.
Težka mora biti,
ker dobra noč
nikoli ni lahka.
PROFIL DOBREGA ČLOVEKA
so potočile največ solza,
najprijaznejše in dobro srce
je doživelo največ gorja«
Ne bodi dober človek.
Dober človek je otok,
ki iz svojih kosti ladje dela,
da lahko ljudem na celini pomaga.
Iz svoje kože podmornice šiva,
da tiste na dnu morja
spravi do zraka.
Ne bodi dober človek:
ko ni več kosti,
ko ni več kože,
razdre svoje mišice, svoja tkiva
v dolge trakove,
da z drugih deževne oblake
nadse povleče.
In ko ostanejo le živci
in srce in duša in možgani
gre dober človek prostovoljno v pekel,
samo da dela družbo tistim,
ki so v peklu sami.
DOBRI MOŠKI
Vedno igram
rusko ruleto v glavi.
Vse stavim
na črno
ali na nič.
Vseeno kako daleč
od kanala,
od oltarja;
vedno si bom zapomnila
nate pozabiti.
Dobrega moškega
je res težko najti;
samo tujci še
spijo v moji postelji.
In moje najljubše besede
so »zbogom«
in »na svidenje«
in moja najljubša barva
je rdeča.
Dolgo mrtev sem vojak
z druge strani okvirja;
a nobeden ne pomni
vojne moje,
nobeden ne pomni
imena mojega.
Pojdi po livadah,
kjer samotarijo vrane.
In boš, videla boš;
tam samo dežuje,
tam ne raste nič;
tu boš našla mene.
DRUGA STRAN ŽIVLJENJA
Pojdi na drugo stran življenja,
kjer dež ne riše mavric
in sonce ne nasmeha.
Pojdi onkraj slanega morja,
kjer izvira reka Nil,
kjer so pravljice neznanke.
Novinarji so se že poskrili,
a škrab, škrab, škrab
odmeva v zibelki človeštva.
Škrab,
škrab.
Škrab,
škrab. Škrab.
Škrab, škrab, škrab –
tam kjer razvil se prvi človek
je v sodobno zver,
kjer ne zmaga solidarnost,
samo še kamen in papir.
NIKOLI NIHILIST
Jaz sem glasoval
za drugačno večnost!
Kdo si je izmislil
čas z življenjem speti?
Ljudje potrebujejo
samo kavo in cigarete,
mi pa samo pisalo in papir –
kako smo zahtevni.
Kaj bomo pa kronirali?
Popoln propad pozitivnih mehanizmov!
Spodrsljaj, poskus, padec v cinizem!
Afrika naj umre,
mi pa naj se slepimo s kavomatom,
ki ne zna narediti latte macchiata?
Kdor odpada, naj odpade!
Naj bo odpadnica,
če je drugačna!
Naj odpade
zlati list, ki je drevo obarval!
Saj mora,
saj je naravno,
saj služimo bogu ,
saj smo vedno tako delali!
Ne potrebujemo argumentov!
Samo s parolami zasuta usta!
Samo s paragrafi zasidrano zavest!
Samo ravno linijo iz zibelke do groba,
iz groba do za pridne nebes!
Draga, ne sprašuj me
zakaj sem naenkrat nihilist;
kdor ljubi ne more biti nihilist nikoli.
PIŠEM
Pišem,
ker mi tako narekuje vest.
Pišem,
ker tinta vre,
ker me tinta v krvi žge.
Ne pusti mi spati,
ne pusti mi
odložiti peresa
in opustiti papir.
Pišem,
ker ne prenašam več
vaših plastičnih obrazov
in moralnih konstruktov.
Pišem,
ker hočem biti svoboden,
svoboden okov
vaših namišljenih norm
in vašega svetohlinstva!
Pišem,
ker v brazdah mojih možgan
divja burja.
Pišem,
ker sem že pisal
in ker še bom;
in bom odnehal,
ko bom zaspal.
