Obula sem kabalistične superge.
Koraki odmevajo po neskončnih stopnicah.
Kje so mesta, ki so me obiskala, ko sem samevala v difuznem negovoru.
Tujejezičniki udarjajo po stratosferi noči.
Krčeviti so, napadalni, Arabci nepotešeni, lačni verbalnih prigod.
Zaloputnite jim vrata pred nosom.
Tesno jih stisnite v pragmatični sendvič.
Bojujte se z meči, sulicami, srednjeveškimi arhivalijami/skriptorji v filmsko
neprebojnih sekvencah.
To so falange premetenih, licemernih, prevzetnih barbarov, ki epsko naskakujejo heraldični Parnas.
Sveto domovino jezika in domače nestrpnosti.
Bodimo čisti, očiščeni od vsega nepravega, si govorim v naglici reperskega vitalizma.
Ko vstopam s tehnološkimi sunki v našo skupno vesoljno vasico zgubljeno v siju piramid.
Vojna zvezd, a mi v predprostorih zgodovine, gluhi in slepi za nelokalne objeme.
In zaprti v smrtnih škatlah. Vzorčni primerki nesprememb.
