Misli na mé v pomladnih nočeh
in misli na mé v poletnih nočeh,
misli na mé v jesenskih nočeh
in misli le nàme v zimskih nočeh.
Čeprav me ni tu, sem pač tam daleč nekje,
ni me ob tebi, nekje sem v tujini,
vlezi na hrbèt se — med hladne lanene
rjuhe, kakor da v mórju lebdiš,
prepusti se válu z menoj—samotna kot jaz.
Za dne pač ne silim ti v misli;
naj jih le dan vse spreobrne.
Osmodí naj te dim cigaret in pijača preplavi,
zamóti se, daj, doklèr ne zbledim spred tvojih oči.
No prav, ne misli na nič tekom dne,
na mène le misli, o mèni sanjari—sredi noči.
Od daleč, ko slišiš vlakóv ta nočni brlizg
ter veter, ki trga na kósme oblake,
zabôga tedaj—čuj!—me usliši.
V kamrici tvoji naj čutim te tvoje
od vzhičenja in od bolésti priprte oči
in dlaní na sencéh—ter srce, ki kriči.
Glej, tako te rotim, da v tihoti noči,
ko po strehi nad tabo dež poškrebljá,
ko ledene so rože v oknih in sneg se iskri,
ko tam si nekje med zavestjo in snòm:
Pomisli na mé v pomladnih nočeh,
in misli le nàme v poletnih nočeh,
pomisli na mé v jesenskih nočeh
in misli le nàme v zimskih nočeh.
