Pa je vse bilo tako. P. Marijan Šef, ki je tisti čas bil v Bosni odgovoren za JRS, dobrodelno organizacijo za pomoč beguncem v svetu, mi je povedal, da je v Sarajevu dom za zapuščene otroke, v bistvu sirotišnica, kamor bi lahko šla. Stadler, sarajevski škof, je ustanovil domove za zapuščene starejše ljudi in otroke in med njimi je bil tudi ta dom v Sarajevu.
Tja sem se tudi namenila. Že pred dolgo časa sem v sebi začutila, da želim pomagati ubogim, drugačnim, zapostavljenim, še posebej ubogim otrokom. Vključila sem se v Karitas in delala z begunci, ki so takrat množično prihajali k nam iz juga, se ukvarjala z Romi in socialno ogroženimi družinami. Pri srcu so mi bili tudi misijoni in tretji svet, srečevala sem se z misijonarji in postala sem celo botra zambijskemu otroku. A že ko sem v Karitasu pomagala beguncem, sem si želela, da bi kdaj šla v bivše jugoslovanske republike pomagat ljudem. Enostavno vleklo me je.
Na poti v Sarajevu sem opazovala čudovito pokrajino in prazne hiše z luknjami, ki so jih naredile granate, ljudi pa je divja vojna ločila od doma. Tudi v Sarajevu sem še tu in tam videla isto. Res, da je mnogo že popravljeno, pa vendar. In ko sem šla na čudovit glavni center Sarajeva Baščarčijo in so mi pokazali še do danes vidne sledi od pokola nedolžnih civilistov, sem se zgrozila. A se ljudje tam veselijo življenja. Veliko revščino in obupne razmere sem videla tudi na vaseh. Srce in dušo pa sem si po delu odpočila na čudovitem Vrelu Bosne. Toliko mogoče o vtisih o Bosni.
Zdaj pa o tem, kaj sem počela jaz v tem domu. N začetku so me sestre lepo sprejele. Predstavile so me otrokom in sledili so načrti za moje delo pri njih. Tudi otroci so me lepo sprejeli, bili so me veseli, saj je spet prišel nekdo od prostovoljcev, za katerega so vedeli, da jim hoče le dobro. Čez čas sem spoznala, kakšni otroci so tukaj. Pričakovala sem, da so to predvsem vojne sirote. Pa ni bilo tako, vsaj v dobesednem pomenu ne. Res pa je, da je vojna na vse to pustila posledice. Povedali so mi različne zgodbe: kako je oče je pred njimi ubil mater, kako so živeli med alkoholiki, kako je osemletna deklica morala skrbeti za starše in bratce, kuhala, prala perilo. Poklicala po pomoč policijo in zdravnike. Danes se ne boji nikogar, ker je vse to prestala. Enim so starši umrli ali jih zavrgli, nekatere je odvzela socialna služba. Kot prostovoljka sem imela nalogo otrokom nuditi inštrukcije, jih pripraviti za šolo in organizirati prostovoljne dejavnosti. Naredili smo urnik in delala sem z njimi od jutra do večera. Vendar se nisem nikoli utrudila, kajti vodila me je misel, da delam dobro za uboge trpeče otroke. Vsak otrok je komaj čakal, ko je prišel na vrsto pri inštrukcijah. Najprej sem jim posvetila toplo besedo in ji z njo dala vsaj košček prave materinske ljubezni. Vedeli so, da mi lahko zaupajo, česar sestram niso mogli. Veselili so se skupnih iger in tega, da sem jih peljala v mesto. S kakšnim veseljem so pojedli košček kremšnite ali kepico sladoleda.
Otroci so bili razporejeni v življenje po družinskem sistemu. V eni bivalni enoti jih je bilo okrog 8 in imeli so vzgojiteljico - redovno sestro. Skupaj so kuhali, spali in delali. Opazila sem njihove stiske, ko so njihovi bratci ali sestrice živeli v kakšni drugi bivalni enoti doma ali celo v drugem domu ali pri kakšni družini. A tak je bil sistem te ustanove. Vzgoja otrok je bila krščanska, dokaj stroga in dosledna. Zjutraj so po zajtrku šli v šolo ali v vrtec, ko so prišli domov, so imeli kosili, ure za učenja in potem nekaj prostega časa, zvečer je bila večerja in šli so spat. Poleti in v počitnicah so šli skukpaj na more ali k staršem, če je bilo mogoče.
V domu sem delala skoraj dva meseca in smo se resnično vzljubili. Veselila sem se, ko so jim v šoli moje inštrukcije pomagale.
Ločitev od njih je bila težka. Dajali so mi za spomin prav svoje igrače, mi narisali lepe slike. Tudi jaz sem prav vsakemu otroku dala posvetilo.
Ko se zdaj vračam k njim, spoznavam, da so mi dali več, kot sem jaz njim. Naučili so me pristne otroške ljubezni. Še danes po več kot desetih letih o vsem premišljujem. Gledam igračke in risbe, ki so mi jih podarili. Zrem v njihove očke in se sprašujem, kam jih je pot odnesla in če jim je kaj bolje. Morda se bomo še kdaj srečali.
