V meni tliš,
duh pradavnin, arhetip moškega,
neizsanjana podoba,
IKONA
VSEGA STVARSTVA,
kjer se vse začne
in vse konča.
Narišem te z barvo
in izbrišem,
a še si tu,
uganka zagonetna
z modrimi očmi,
strmiš v deviško platno
z begajočimi očmi.
Zavita v črno
tančico se delam,
ponarejam,
da te ne poznam.
* * *
Podaril
si mi
svetel večer v luči noči,
sproščen klepet
in rdečo vrtnico.
In delček globine
moškega v
očeh ženskosti.
Ponudil si mi
zrcalo,
ki je kar zasijalo,
ko si mi rekel,
da sem kot
dekletce
razigrano.
Ogledalo,
ki se je kar
zableščalo
v luči nežnih besed:
»Si mi pognala
kri po žilah.«
Ne veš,
a tudi moja
kri buči –
lačna potrditve,
ki sem jo
danes dobila.
* * *
Gradim
najin most, počasi,
pronicljivo,
zlagam zidake
z izostrenim
občutkom
arhitekta
za skladnost
in estetiko.
Iz tedna v teden:
Je trden kaj ta most?
Kot kamen in kost.
Gre lahko naša vojska skoz ...
se igram in
skladam,
neutrudni zidar.
Vedno večji,
postaja, raste,
kipi v nebo,
od ponedeljka do
petka:
A je trden
kaj ta most?
Že prva
burja
ga raztrešči
na vse strani –
stvaritev mojih
raskavih dlani.
Sanjski most,
most iz lego kock.
Po šivih poka,
boli,
ječi.
* * *
Vsak večer
mi pripoveduješ pravljice iz Tisoč
in ene noči ...
jaz, lačen otrok,
požiram tvoje besede,
širokih, nejevernih oči.
Preden zaspim -
pravljica za lahko noč,
o Aladinovi svetilki,
ki ima čudežno moč,
pripoveduješ.
Sanjam odprtih oči:
»Nekoč za devetimi
gorami in vodami
je živela princeska v ledeni,
kamniti palači – zaklenjena,
zakleta ...«
Tvoja roka gladi,
tvoj glas – pravljičar
me odnaša daleč,
daleč stran –
v kraljestvo gradov,
kraljev, spletičen, sanj...
Dlan gladi,
razbija trpeče,
boleče vozle
telesa in duše,
le otrok sem še,
dete, ki potrebuje
tvoje crtanje,
ko sonce potone v mrak.
Le govori,
tvoj glas umirja
vse brzice, dirke,
nemirne kretnje,
viharje preteklih dni,
roka gladi,
razblinja pradavno bolečino,
ki se je naselila v vseh celicah,
v kosteh, v možganih,
v DNK, genih. …,
v krvi jo nosim,
bolest preteklosti,
po žilah se pretaka
bolečina doživetega.
Nenadoma
Aladinova svetilka
zažari v temi
v rumeno – oranžni
svetlobi.
Barvo in energijo
sonca ima - greje kot
tvoja nežna dlan.
Hvala ti,
pravljičar.
* * *
Nikoli
mu ne povem, ko pride
vse svetel
v temi
in mlad
in neugnan.
Ko si me
zaželi,
sem prav tiha vsa,
ne pokažem
vsega veselja,
ko mi srce
zaigra.
Ne povem mu,
on ne ve,
nikoli vedel ne bo,
od kod ta
mehka, pritajena
oranžna svetloba.
Obuja ženskost v meni.
Nikoli mu ne povem,
naj tega nikoli
ne spozna.
* * *
Strune vsakdanjosti
so se vsrkale vame: kje je akord,
notno črtovje,
solfeggio ...
Kje sem,
kje si ti:
racionalist,
individualist,
TI,
ki poznaš
vse strani neba
in znaš najti
pravo pot
do zvezd..
Ne vodi
te zvezda severnica,
niti GPS,
le sila nemirna,
nevidna moč
te vodi tja,
kjer te nihče
ne pozna.
* * *
Ikona na steni,
ikona na mizi, ikona med nama,
nevidna,
a tako močno
prisotna,
da zaboli.
Irena na steni,
Irenca na stolu
nasproti tebe
in ti pred menoj.
Govorim,
hitro in sebi tako tuje,
da spletam rdečo nit
nevidnih
pričakovanj med nama -
mirno, da se vrvica
ne pretrga med nama.
Nemir. popolnoma mirna
sedim,
nemir in razpletam
mehak
zavozlan klobčič
sanjske preje,
ki jo vile
tkejo
med nama,
na nežnih
statvah želja.
Nemir.
Nenadoma –
STRAH.
Vzameš škarje in
prerežeš fil rouge.
Hladnokrvno,
z vso močjo razuma
presekaš gordijski
vozel.
Rdeča preja
se razblini
na vse strani neba.
Nemir v meni,
nemir v tebi,
že vstaneš,
hitiš,
ko te zaprosim
za nekaj tvojega,
čisto enostavnega ...
... že brskaš, hitiš,
kakšen nemir,
agonija ikon
ikona na steni,
ikona na mizi,
ikona v meni,
ikona v tebi.
Ne zmorem te
pogledati v oči,
ko najdeš in mi
podariš – TURKIZ.
