modri večer hoče povedati
kaj vse pomeniš s svojimi črnimi pogledi
ko se te dotikam s svojimi stalnimi modrim vprašanji
* * *
ti izvir voda iz molka
ki brezvodnost mojih besed napajaš
tvoj pogled je kamnit labirint
čudež za hodca ki na lastnih nogah
obhaja resnice in zapisuje
videl sem videl
pila me je s svojim pogledom
natiho sem mislil
to je sreča sreča
in umaknil sem se odprl
da ne motim njenega pretoka skozme
brez naklepov brez samoljublja
pripravljen na popolnost
KONFUZNOST
poznaš vetre, kaj bijejo ob neznano
ko bežiš do zadnjega krika
do vrtinca
a vmes ste slačijo dežji
a pomniš se trenutkov neobstoja
poznaš mrake, stisnjene v košček
sonce na daljnem zahajanju
nedosegljivo kakor želja
razžarjeno kakor nade
ki se z mrakom spuščajo na tvoje vzglavje
vedno vedno znova
* * *
obraz imam
nasmehljan za gosta
prijatelja
bivšega ljubimca
in njegovo ženo
obras zmam za večer
in trenutke uživanja
obraz za pogrebno povorko
a včasih
v ogledalu oči
v vrsti čakajo
srečanje s sabo samo
* * *
oko sem na sebi sami
in krajina sem ki jo skozi sebe gledam
v igri prepoznavanja
nima jezik takšnega bogastva pojmov
čudi in nravi kakršne najdem
na dinah svoje puščiave
obilje po lastni želji
v nepreštetih tavanjih brez presenečenja
celo stoletje na grbi v ritmu obstanka
nosim molk beduina
v karavani, ki po brezpotju gre gre
gre k tebi oazi
v čisto malo brezkončnost
v kateri se trenutek
bogat in roden kako mulj nižinske reke
ČAKANJE
nemarno visi svetloba z neke svetilke na ulici
a v moji sobi je tesno in zapeto
listam »vougue« »brigitte« »start«
in poslušam »brown girl in the ring
ša la la la li …«
in vseeno mi je težko
kot z izdrto dušo odzvanjam v notranjosti
in ti sodim preostro
utrujena in ranljiva od svobode
ki mi ne pusti sprejeti izziva
in previdno krožim s spominom
in kot mrva že ne povezujem
besed in slik v zgodbo
– potem blesk živcev zahihita
toda ne
koraki so čakanega odpeljali nadstropje niže
in spet je tiho stopnišče
jaz pa kričim izgubljena v tišini
* * *
če odideš
vedi da te čaka
vendarle
nekje neka
jaz
* * *
dala bom svoj velik oholi jaz
na dieto
zasužnjen je s stasom
v trnjulčiceinem pospalem gradu
mamilo z molkom s samo svojo prisotnostjo
rešitelja osvoboditelja
nek vox dei
in prišli so na zvok halucinantne piščali
prijatelji ljubimci pricni bogovi
prišli so v podobi vprašanja upanja
preobraženega sovraštva ali bolečine
i moj jaz len od čudne nikakršnosti
je postal ustnica ki je iskala besede
ostreje kot poljube
* * *
arhetipna moč strahu
nas varuje v blatu odtisnjene
kakor pečene glinaste bogove
kakor nerjavče zvezde
z otrplim stilom smrti
v končno
pod kožo bokov in života
iz vsakega od nas se dimi
pekel lastnega jastva
in samo z epom se dotikamo vizije kozmosa
a pod zenico pod nohtom
pod dotikom
imamo vedno isti kaos človeka
HIŠA OB PROGI
vlaki so mi vedno
bobneli skozi otroštvo
in vse prve ljubezni
in žalostno je
da nimam več
tega prijatelja
lokomotivo
ob katere sajasto pipo
se je dalo tudi pogovarjati
molčati z željami uperjenimi
v nemogoče daljne svetove
GOSPODINJA
počasi umira potreba po čistosti
in krepi potreba po čiščenju
in to je smoter vsega našega
ukvarjanja z ničemer
* * *
iz tretje vreče
sem pravkar izvlekla dušo
že neznano
kakor prijatelja iz otroštva
kakor rastlino izpod korakov
ni mi mar
da kakor spužva
puščam mimo svoje dneve
in občutim samo vlažnost
življenja
* * *
hladnost samote se je zvila iz rokovanj
in zdaj stojiva s čelom v čelo
ponovno izpod kože črpam pogum razgovora
in kotalim besede v želji nemogočega
odgovarjam dobro sem odlično
ne nisem sama
na vse ugrize tvojih vprašanj
* * *
naglo preko noči
kakor jadro ki prihaja iz
prekomorske dežele
se znajdemo v našem čolnu razuma
in plavamo vnazaj
v ostrino sluha v tišino izvira
in požrešno zalego in v drstišče
spoznanja
od opic in angelov
do ikara s krili iz
nezvestobe svojega uma
KORČULANSKI KAMNOREZCI IN KIPARJI
zaliv topov
kjer se pristno prepletjao
odtisi otroških in galebjih nog
in »grk« zori
v žerjavici starih kamnitih ognjišč
tu se z magnumom opusom
iz alkimističnih sanj kamen
spreminja v lik kampanel
v reliefno lucerno
ozdravljenje sveta
brez boleče zavesti o razlikah
klesali so ljudje za življenja
kraljestvo nebeško
ki kliče preko morja in satoletij
IZLET V PISANOST
premagala nas je stvarnost
kakor nevihtni veter pisane balone
nas je raznesla vsakdanjost
in zdaj vsakdo leti svojo višino
vsakdo drugemu kosu istega neba
glej moja vrvica neovirana
za brezdelno pisanostjo plapola
ta rep iz nekih otroških
gotovih srečnih časov
hoče višino bližino sonca
hoče nad krošnje in strehe
a jaz hrepenim da se zataknem z vrvjo
za kembelj zvona
da bom na dosegu iluziji
a stvarnost piha še naprej
leta imajo svoje tope dolge dneve
vse me zoper voljo
nekam daleč in od mene same nosi
vse bolj pogosto se bojim ostrin
da jih na poti ne srečam
* * *
čofotam srečno kakor vrabec
v prahu spominov
in imam popolne oblike
kakor pri nebeški materi
z nekaj udarci z nogo
tečem tečem
ne dvigujem vek
zložljiva v kratki
nezgubljivi sreči
na svoji prazni dlani
DOPRSNI KIP LEONARDA DA VINCI
izdolbljen človek iz kamna
popolnoma kot duh kot kača tvoje brade
kot govor samotvora
do danes se vleče veličastni slak
tvoje ime srajčka v katerei so
tkane zadnja večerja in mona lisa
nepripravljeno gledamo s teboj
v enaki smeri samotvorni nasmehljani lepoti
in to je vidovitest mimo želje
da prenese svoje videnje je to obrnjeno
v sebe v najbolj golo mesto
in kdor se zna videti
alkimistično mistično do brezčutne percepcije
laže je sekat živ kamen v tvoji lik
kakor ti biti podoben v sinovih
Prevedeno iz PUTEM TE SVLAČE KIŠE, Narodno Sveučilište Juraj Kokot, Velika Gorica 1982
