Ljubim jo!
Mirno, zgovorno, uporno, a predano.
Pričo oddaljene resnice
v sence drevja omotano.
Tiho
in pojočo na preprogi pohojenih trav.
V robovih skuštrane ravnice
med gnezdi suš, vetrov, poplav
name čakajočo.
Jo ljubim, skromno, skrito,
hiško staro.
Pod rdeče rjavim pokrivalom,
med živo mejo/ zavozlano
s poslavljajočo se trhlo lipo,
polno divjih mož in modrovanj,
pod njo bogato šibnato košaro,
z okusi, grozdja, zrelih jabolk
v kruhu spečene pšenice …
In toplo izbo prvih potovanj
s posteljo nikdar zaspano.
Neizbrisane spomine,
oblečene v natrgan modro rdeč rokav
med kupi počečkanih listov.
Ko skozi vrata smukne
rahlo karajoč pozdrav,
ob njem priteče milosrčni zvok
z modrostmi prekaljene
mamine resnice,
in čez ramena tiho leže
mehek vonj zgaranih rok.
V daljavi okence pod streho
se kot nekoč, ko pride maj,
še vedno na stežaj odpira.
Z nagajivim pomežikom v sonce
svoj pogled v mojega upira.
Še zdaj
diši po cvetju,
raztresenem na okensko polico.
In, bolj kot kdaj
srce poslušam, prhutanje njenih kril,
opazujoč umirajočo sivo belo golobico.
Bolj kot nekdaj jo čutim zdaj.
In vem, da je neskončno mil
duh drage rojstne hiške najbogatejši mir in raj.
