NADZORNIK POKRAJINE I
Dramolet o svetlobi in senci

I.

Na svetu je brez števila pokrajin, različnih po legi in videzu ene so gorske, skalovite, med njihovimi nazobčanimi grebeni se veter razreže na tisoč pramenov, druge pa so mehke, prosojne, v celoti poraščene s travo, preko njih zdrsneta svetloba in senca brez vsake težave. So tudi pokrajine tretje, bolj čudne vrste, pri teh se ostrina in mehkoba ne ločujeta na viden način in nimajo trdno določenih meja, v teh pokrajinah se vse kar nadaljuje in nadaljuje … v neskončnost.

Sleherno teh pokrajin na svetu si je moč ogledovati na sto in sto različnih načinov, iz številnejših zornih kotov kot si opazovalec upa priznati, ko jih zagleda prvič. Ogledovanje pokrajine je naporen posel, ki skriva v sebi vendarle nek užitek posebne vrste, čeprav je vmes tudi nekaj tveganja; človek pač ne sme biti preveč zaposlen s samim seboj, ali povsem povprečen v svojih sposobnostih dojemanja. Treba si je vzeti čas za opazovanje, brez tega ne gre. Zgodi se, posebno začetnikom, ki se jim vselej nekam mudi, da se jim prvotni vtis o pokrajini že v teku opazovanja docela spremeni. Potem si mora opazovalec brez slepomišenja, odkritosrčno priznati, da so stvari z njegovimi prvotnimi vtisi in predstavami zelo narazen, da so zamenjale predznak: prejšnja brezkončna stepa, na primer, se izkaže kot manjši travnik poraščen s skrbno negovano angleško travo, povrhu pa še trdno ograjen, lesena ograda je pobarvana z opozorilno rdečo barvo, medtem ko se majhna ledeniška kotlinica nekje v Alpah po določenem času na lepem spremeni v ogromno planjavo, ki ji ni videti konca, marsikdo si od kraja po tihem misli, da jo bo uspel mimogrede prehoditi, potem pa brusi in brusi pete, mine dan, mine leto, mine polovica njegovega življenja, on pa je še vedno na poti in še sam ni prepričan, ali je res ves čas hodil naravnost, v tem primeru bi moral biti že davno iz kotlinice, ali pa se je vrtel v krogu.

Pokrajina, v kateri prebivam in zanjo odgovarjam, imenujem jo »moja,« ni glede tega nobena posebnost. S svojimi enolično zaobljenimi, v dolino padajočimi pobočji, je daleč od vsake izjemnosti. Po drugi strani pa prav to dolgočasno drsenje hribov ustvarja v njej neko napetost, celo nelagoden občutek, da se bo tu vsak hip nekaj bliskovito spremenilo. Temu so bržkone vzrok tisočletja popolnega mirovanja pokrajine, medtem ko so napetosti skrite globoko pod zemeljskim površjem pognale razpoke skozi magmo in kamenine tja do srca zemlje in ustvarile zalogo moči neznanskega obsega. Prav to je vzrok, da se ta pokrajina vendar ločuje od ostalih, gotovo bolj razburljivih in mikavnih; v njej manjka zgolj droben vzgib, premik, ki ga poznavalci imenujejo »značaj pokrajine,« pa bi se takoj vse razrešilo v to ali ono smer, stvari bi vstopile v človeško dojemljivost, postale bi krvave, katastrofalne, strašne, mogoče tudi lepe, svetle, tihe in domače, v obeh primerih dostopne tudi tistim, ki jih narava ni obdarovala s posebno razvitim darom opazovanja. Tako pa je še izurjenemu opazovalcu potrebna napeta pozornost, odličen vid in seveda sposobnost domišljanja, povezovanja in razločevanja zastrtih podrobnosti, ki rade ubeže še tako izostrenemu pogledu, da se lahko kasneje, ko je s trudom sestavljena podoba v spominu že zasidrana in se ne da nič več bistvenega spremeniti, ali naknadno dodati, znova vrnejo nazaj.

Kdor te pokrajine ne pozna dovolj dolgo in temeljito kot jaz, ali pa jo je spoznal na hitro in površno, ta je tvegal nepopravljivo zmoto že s tem, ko jo je v mislih priimenoval za »ljubko,« prijazno, ali celo romantično, ker se mu je pač zazdela takšna v ugodni osvetljavi in posebnih vremenskih pogojih, ki me včasih, tega res ne gre zanikati, zares povzročijo bežen privid, kakor da piha čeznjo maestral. Te pokrajine preprosto ne smeš imenovati z nobeno znano besedo, ne smeš se je niti dotakniti s kakšnim čustvom, takoj se ti zapre kot mimoza, pokaže zobe in ti postane sovražna, lahko pa te celo pogubi, če nisi dovolj previden. V resnici bi moral tukaj zelo dolgo živeti, mogoče leta, desetletja ali dlje, da bi postal pokrajini približno enakovreden in bi se vztrajnežu odkrila v drugačni podobi kot se kaže naključnemu popotniku in priseljencem, ki žive tukaj nekaj brezpomembnih let. Seveda bi bilo krivično, in poniglavo zamolčati, ali ~namerno spregledati lepote pokrajine; , resda jih ni veliko, a tiste maloštevilne so vredne resničnega občudovanja tudi brez purpurnih sončnih zatonov in nakodranih oblakov, ki jih v svoji omejenosti in nevednosti tolikokrat uporabljamo kot merilo brezhibne naravne lepote.

Tisti, ki tod že zelo dolgo žive in jaz sem med njimi nedvomno na prvem mestu, so s pokrajino v nekakšnem znosnem ravnotežju. Tukajšnji ljudje me že od nekdaj poznajo in jaz prav tako dobro in od nekdaj poznam njihove nravi in navade, saj bi bilo žalostno, če bi bilo drugače. Beseda »od nekdaj« ima v tem primeru vsekakor svojo posebno težo, zven in pomen in je nikakor nočem uporabiti kot častihlepno prispodobo, bog ve, da ne potrebujem nobene priljubljenosti, ne časti med temi ljudmi, od katerih bi lahko pričakoval vse drugo, samo spoštovanja ne, in kaj bi potem počel z njihovo navidezno naklonjenostjo, ne vem.

Ko takole razmišljam o tej navadno nenavadni pokrajini, si od časa do časa zaželim, da bi jo vsaj enkrat v življenju lahko uzrl drugače kot vedno, recimo z velike višine, vendar ne s kateregakoli hriba, planine ali letala, temveč s točno odmerjene in vnaprej izbrane opazovalne točke, ki bi morala biti nekje vmes, sicer neskončno višje od oblakov, vendar še dovolj pri tleh, da bi zmogel zaznati in odkriti tudi tiste drobne stvari, ki jih sicer vidim vsak dan pa jih ne opazim, bodisi ker so premajhne, ali pa prevelike, kar je navsezadnje vseeno, saj jih s pogledom tako ali tako ne morem naenkrat obseči. Zategadelj so moje sodbe o pokrajini pravzaprav večno nasprotujoče, polne zmot in dvomov, čeprav pride vmes kakšen dan, ko bi z lahkoto in v trenutku prepoznal in imenoval sleherni kamen ob poti in ga tudi z nezgrešljivo natančnostjo postavil na pravšnje mesto, ne da bi pri tem porušil ali kakorkoli zmedel urejenost vseh ostalih kamnov tu in daleč naokoli. Žal je takih svetlih trenutkov, ko se mi pokaže pokrajina v najlepši podobi, zelo malo in kaj vem, mogoče je taka že od nekdaj, le da jo sam opazujem enkrat preblizu, drugič predaleč, skratka nikoli prav in zato nastane tista izkrivljena podoba, ki mi zagotovo ni v čast, ker ji manjka ostrina resničnosti. Potreboval bi tak pogled z višine, dal bi zanj polovico svojega življenja, po drugi strani pa natančno vem kako je s to stvarjo, kaj takega pač nikoli ne doživim.

Stopam po ozki stezi, obrobljeni z visokimi travami, osatom in samo oči mi je treba zapreti pa že občutim kako se steza leno obrača in oklevajoče drsi od tu, kjer je nekoč stal mogočen in utrjen grad na vrhu griča, s širokim razgledom na mesto in reko, položno dol, zavijuga po pobočju kot kačica, smukne vedno hitreje po slemenu med grmičevjem, ne da bi se pomudila ob samotnem gospodarskem poslopju na levi strani, že nekoliko pod hribom, ponikne slednjič v gozd in teče, teče, teče … z lahkoto antilope med vejevjem kakšno uro daleč, nenehno in brez sape dalje, med vedno gostejšim vejevjem in kovinsko sivimi debli, naprej in naprej, plane mimo stare razpadajoče koče, lajajočega psa in presenečenega gospodarja, ki je ravnokar nasekal drva in nosi v naročju skladovnico polen v hišo – kaj je bilo to, Franc? vpraša ženski glas iz notranjosti, – nič, Katra, nič odvrne, steza pa kar slepo naprej, vedno bolj divje in zagrizeno, tako teče gepard, najhitrejša žival, dokler ne doseže vinograda v strmini in prepozno zasluti pogubno oviro pred seboj; ni več časa za preskok, še manj za ovinek, treba bo treščiti čelno v suho, lapornato zemljo. In steza zares udari tja, kamor ji je bilo določeno že na začetku, vsa njena energija in hitrost v trenutku izgineta, zdaj ni več kačica, ne antilopa ne gepard, od tu naprej se vije gor v strmino kar tako na slepo prgišče drobnih, pohlevnih potk po katerih prideš, če imaš srečo v petih minutah na vrh hriba, drugače pa začuden, nevoljen in zgubljen obstaneš nekje sredi vinograda in dolgo časa ne moreš ne naprej, ne nazaj. Meni se takšna neprijetnost, da bi ostal izgubljen v vinogradu kajpak ne more več pripetiti, preveč dolgo in preveč natanko že poznam tisto edino stezico, ki resnično vodi na vrh, čeprav v začetku sploh ne pomisliš, da je to mogoče. Nezanesljivo in neresno vijuga sem in tja, kakor da jo je izhodil na ~smrt pijan hlapec, se neodločno motovili med trtami navidezno začarana v negotovo krivuljo, vendar je vse to zgolj neresna pretveza, zunanji videz, kajti v resnici se kaj kmalu iztrezni v presenetljivo premočrtnost in ostane taka, stanovitna do vrha, kakor da bi se hotela popotniku opravičiti, češ dovolj bo šale, le poglej ostale poti kako so kmalu odnehale in se kot ponikalnice plašno izgubile v laporju, edino jaz te pripeljem zanesljivo tja kamor si namenjen.

Koračim navkreber, sonce je že visoko in me močno peče v hrbet, julij je in skoraj bo takšna ura, ko bo pritisnila vročina z vso močjo in bo treba nekje najti blagodejno senco. Nimam klobuka, niti kape ne, zgolj robec, ki sem ga nespretno razgrnil čez glavo tako kot sem videl storiti delavce v vinogradu. Pa dosti ne zaleže, ker je julij. Zares slabo sem opremljen za tako dolgo pot, skozi tanke, od hoje močno izlizane podplate občutim skoraj vsak ostrejši kamenček na poti, to je neprijetno, sicer pa sem skoraj že na vrhu. Tam se v popolni tišini odpira neverjetno širok razgled na vse strani neba, na tem mestu si končno vendarle oddahneš in si poplačan za dolgo hojo skozi pokrajino, ki se je izkazala bolj utrudljiva, kot si menil na začetku poti, ko si bil še ves svež, gibčen in pripravljen prenesti vsakršen napor. Priznam, da so tik pod vrhom trenutki najlepši, ne zavoljo razgleda, ki gori velikodušno pričaka vsakogar, tudi žival in ptico, ne, vzrok je, mislim bolj notranje narave in se tiče obvladovanja lastnega telesa, zavedanja moči mišic in njihovih najbolj drobnih premikov, kakor tudi trdnosti volje, nekakšne zaletave trmoglavosti, ki te je privedla tako daleč skozi pokrajino.

Zdaj sem slednjič zgoraj, od tu gre pot samo še navzdol, zelo vroče je in malo sem kratke sape, leta so tu, kaj se hoče, že zelo dolgo sem na svetu in doživel sem že boljše čase. Zložno snamem robec z glave in z zadoščenjem ugotovim, da se ga znoj skoraj ni dotaknil, tkanina ima še vedno čvrsto obliko, svež vonj in pod prsti občutim prijeten hlad tankih lanenih vlaken. Zadovoljno si z eno samo potezo obrišem čelo, sedem in se pričnem razgledovati; pokrajina je tu kakor z britvijo odrezana, v hipu zmanjka njenih značilnih zaobljenih robov in prikritih napetosti, ki so te vztrajno zasledovale ni več. Kakor bi obrnil dlan, se prikaže popolnoma drugačna, vidno spremenjena krajinska podoba in ne moreš se otresti nelagodnega občutka, da sediš v neki veliki dvorani sam in opazuješ narobe zlepljen prizor, sestavljen iz dveh z različno hitrostjo posnetih filmskih trakov tekočih neodvisno čez filmsko platno – sliki sta popolnoma različni po barvah, oblikah in odtenkih svetlobe, le motiv je enak, drugače pa bi zaman iskal med njima vsaj drobno podobnost, pa tega niti ni treba, tukaj trud in sila ne bi nič opravila. Nebesna modrina se je s prve slike preselila navzdol v drugo sliko in v mogočnem naletu preplavila vse griče tja do obzorja nad katerim se boči zelena kupola neba. Hitrost te nenavadne zamenjave, za katero nisem nikoli uspel najti vsaj približno zadovoljive razlage, me še danes pretrese z enako silovitostjo, tem bolj, ker je očitno iz meni neznanega razloga namenjena samo zame, d a z njo po svoji volji razpolagam in je ostali ljudje, kakor sem se že bil prepričal, sploh ne opazijo. Pokrajina na tej in na oni strani je zanje slejkoprej popolnoma enakovredna, podoba kot jajce jajcu, kar si razlagam za nekakšno znamenje, skriven namig, da je bilo dragoceno darilo sicer izročeno v moje roke, vendar samo začasno, če ne celo pomotoma, tega naj ne pozabim in je torej samo vprašanje časa kdaj mi bo spet odvzeto in pravično razdeljeno med ljudi. A kaj mi preostane drugega kot molčati? Kdo mi bo verjel vse to, ne da bi me hkrati proglasil za čudaka in bi bila potem moja služba v resni nevarnosti? Zato stojim tu docela negiben, skoraj okamnel, niti človek, niti drevo niti trave ne vedo za moje misli. Opazujem pokrajino. V takih trenutkih se je treba izogibati hitrim premikom telesa, oči in udov, da, celo dihanje samo lahko povzroči motnje v utečenem zaporedju vtisov, ki se porajajo v veliki množini in takoj spet izginevajo v nič. Moj pogled enakomerno, ne prehitro ne prepočasi drsi skozi žametno modrino, skozi pokrajino, gozdove, polja, zaznava naravne in umetne meje, rahle vzpetine, obrambne točke, pregrade, vodne žile, silose napol vkopane v zemljo, z bodečo žico ograjena zemljišča, železne, lesketa joče plošče sredi travnih površin, plitve kraterje napolnjene z blatno vodo…na neki točki pa se danes iznenada in sunkovito zaustavi, sunek ki se ga nisem nadejal, me skoraj vrže iz ravnotežja.

Kaj se je zgodilo?

S posebno pozornostjo in previdnostjo se vrnem s pogledom nazaj na tisto mesto in opazim, da je modrina tam še prav posebno izrazita in nekaj časa preteče, da sprejmem to novost v pokrajini kot resničnost. Tam mora biti, slutim, nekakšno jezero, rečna struga, ali morski zaliv, vsekakor večja vodna površina, ne kakšen zapuščen vaški ribnik po katerem veslajo dečki v lesenih koritih. Čudim se, ker tako velike vode nisem nikoli prej ugledal in moje brezmejno začudenje bržkone izvira iz ranjene samozavesti skrite pod plašč samoljubja – kako nevaren prizor se je leta in leta uspešno izmikal mojemu pogledu! Skušam si pojav nekako razložiti, v tem vidim zadnjo priložnost da vsaj za silo pokrpam omajano zaupanje v lastne sposobnosti. Dopovedujem si, da je mogoče tam umetno jezero za elektrarniško pregrado, toda že naslednji hip misel opustim, kaj takega bi bilo komaj še verjetno, saj bi moral videti delavce in gradbene stroje, sem vendar zahajam sleherni dan. Mimo tega sem strokovnjak za pokrajino, odgovoren poklic, katerega pomembnost in zahtevnost se ne moreta nikoli dovolj poudariti, to je več, kakor če si geolog, biolog ali zbiralec kamenin v eni osebi. Z drugo besedo: zaupana mi je bila pomembna služba, katere nadaljnji potek in uspešnost sta v celoti odvisna od mojih sposobnosti in ker se razteza na nedoločeno, vsekakor daljše časovno obdobje, daleč presega zgolj ljubiteljski odnos do narave. Moji vsakodnevni izleti so samo navidezna zabava, veselje na prvi pogled, drugače pa utrujajoča rabota, čemu ne bi tega priznal, ni me sram, ker pošteno opravljam svoje delo, ki me sicer z ničemer ne odvezuje velike odgovornosti. Nadzornik pokrajine ne more postati vsakdo. Nadzornik pokrajine ne moreš postati na ukaz iz niča, še manj bi kdo zmogel postati nadzornik iz kakšnega trenutnega, iskrenega, a vsekakor prenagljenega nagiba. Potrebuješ čas, leta in leta kaj govorim, celo življenje, nemalokrat si od negotovosti in dvomov čisto bolan, hotel bi umreti in ti je največja želja vse skupaj čimprej pustiti in se oprijeti lažjega posla in slednjič, ko si že na robu obupa, se zgodi nenadoma imaš v oblasti vse čute, lahko se po mili volji poigravaš z njimi, ni te več strah pa tudi pretira nega veselja ne občutiš več, pridobiš si skoraj brezhiben spomin, orlovsko oko in sposobnost bliskovitih odločitev postaneš nadzornik. Pomot naše delo skorajda ne trpi, z vsako napako bi se zdelo kakor da moj službeni položaj tone navzdol in izgublja bleščavo, ki mu je lastna in pri tem je ničeva tolažba, da te pravzaprav nihče zares ne nadzoruje, ker si sam svoj najstrožji nadzornik. Kljub svojim letom se trudim bi vse zaobjel s strpnim pogledom, da bi videl in širokogrudno razumel še tako nenavadne stvari in pojave, kar najbolj vestno hočem izpolniti kar se od mene pričakuje in tega niti ni tako malo, sploh ne, pričakuje se veliko, to čutim ne da bi se moral vpraševati zakaj je tako. Pričakuje se, na primer, da ne pride v pokrajini do nobenih nepredvidenih, neprijetnih, ali celo nevarnih sprememb, ne da bi jih že vnaprej napovedal, preprečil ali vsaj pravočasno opozoril nanje. Preteklost je dovolj nazorno pokazala kam pripelje slepa prepričanje, da zmorejo mehanizmi boljši in popolnejši nadzor od človeškega razuma in očesa in smo se potem vsi znašli na robu pogina, ravno zato, ker smo bili nekaj časa v to tako trdno prepričani, pokazalo pa se je prav nasprotno – da je bilo trdno prepričanje v bistvu neke vrste duševna hiba, alergična točka, najslabše kar lahko od slabega obsede človeške možgane. Vsekakor smo spoznali nekaj, kar nam je v začetku povzročalo veliko čustvenih preglavic: odpoved razkošju resnice, resnico je nadomestilo njeno nasprotje, dvom. Ni bilo lahko sprejeti dejstva, da bo treba čez noč opustiti vse na kar smo bili navezani celo življenje, vendar smo morali storiti prav to: s silo, če ni šlo drugače smo porezali zapredke varnosti, operacija pa nikakor ni potekala čisto gladko, po pravici povedano nekateri je niso preživeli. Nekaterim se je ponesrečilo in so v razburjenju po pomoti prerezali sami sebe in hitro izkrvaveli, drugi so imeli malo več sreče in so ostali samo brez roke ali noge, najhuje pa se je godilo tistim, katerim se na zunaj ni nič poznalo, notri pa so skrivali strašne rane, iztrgano jim je bilo srce, zmrcvarjena polovica možganov, z nožem so zadeli na kak pomemben živec ali kapilaro pa so potem leta in leta v notranjosti drobno krvaveli, v nič niso več mogli verjeti, niti v boga niti v hudiča, še v lastno smrt ne. Najbolje so jo odnesli rojeni omahljivci in dvolične nature, saj so že poprej vse življenje v nekaj dvomili, v svoje matere, očete in ljubice, nič jim ni bilo sveto, na vse so se lahko ob vsakem času požvižgali – ti sploh niso mogli občutiti razlike le drugim so se neznansko čudili kako je mogoče, da s takim besom mesarijo po svoji notranjosti, pulijo z golimi rokami ven krvave kepe ljubezni, požigajo dolgoletna tovarištva, krčijo topla odpuščanja in režejo, režejo resnico eno za drugo na tisoče koščkov, da bi vendarle preživeli. Dvomiti in preživeti! To je razlog, da se zdaj s skrajno nezaupljivim pogledom zopet in zopet vračam nazaj k tisti neobičajni azurni ploskvici in kar naprej tuhtam kaj neki bi moglo biti, potem ko sem zavrgel misel o elektrarni. Vsekakor je zelo daleč kar pa ne zmanjšuje verjetnosti prizora in pri tem je oko še najmanj zanesljiv pripomoček, ker mi ne odkrije, če se še tako naprezam prav nobene podrobnosti več. Globoko zajamem sapo in že vem: treba bo stopiti tja dol, nič ne pomaga, in preveriti kaj se v resnici dogaja, bila bi neodpustljiva napaka, če bi v tem trenutku spustil vajeti z rok in dopustil drugačen vrstni red ukrepov, ker pritiska julijska vročina in si globoko v sebi želim le sence in počitka, navsezadnje sem le slaboten človek in tu nadzorništvo nič ne spremeni.

Zopet si poveznem robec, ki je bil že skrbno zložen v žepu, na glavo,

gremo! si rečem kot bi nas bilo več,

dolga pot me še čaka tja dol in tudi tamkajšnje poti, priznam, mi niso več toliko znane in pogodu kot tale tukaj po kateri sem prišel, vse to me navda z nekakšno topo bolečino in omahovanjem, ki ne pojenja, ne znam si razložiti čemu, še stopnjuje se čim bolj se oddaljujem od vrha hriba. Zgodi se, česar sem se najbolj bal – steze že po nekaj previdnih korakih ne spoznam več, ali je to še vedno tista zaupanja vredna pot, ki me je danes pripeljala sem? Res da na njej ni več ostrih kamnov, ki bi pritiskali skozi podplate, glede tega se ne morem pritožiti, vse drugo pa je dosti slabše – nobene prave smeri več nima, ko zavije na desno, občutim, da je v bistvu nameravala v levo in je njena sedanja smer le potuhnjeno sprenevedanje s katerim mi hoče načeti živce, kajti komaj se za silo ustali in mi za trenutek podari nekaj počitka, že prismuknjeno zaokroži okrog osi, pa ne v krogu ali enakomerni krivulji kot bi pričakoval, temveč v strahovito polomljenem trikotniku s samimi ostrimi koti, nakar meni nič, tebi nič iznenada mrtvo telebi čez previs v globino in se sama sebi požrešno zažre v bok res utrudljiva hoja po takšni stezi! Najhuje pa je, ker pri tem počasi tudi sam izgubljam sposobnost orientacije, tega si ta trenutek sicer še nočem priznati, moj domači kraj je še preblizu, pač pa s pogledom napeto sledim stezi in si skušam zapomniti vsak prehojeni ovinek, vsako pobočje.

Bolj ko tonem v dolino, bolj tuja in odmaknjena postaja okolica, nič več se ne sklada s prvotno zelo natančno sestavljeno in zapomnjeno podobo, ki sem si jo ustvaril še pred nekaj trenutki zgoraj na vrhu in po poti navzdol, ko sem še bil prepričan, da me navkljub začetni muhavosti vendarle privede do modrine. Oh, vedno jasneje mi postaja, zdaj ko je, bojim se že prepozno, kako sem se moral krepko ušteti in sprijazniti se bo treba z ugotovitvijo, da sem storil neumnost, nepopravljivo napaka. Vstopil sem v neko popolnoma drugačno, nepravo pokrajino, kakor da bi dolgo tekel in na kraju brezglavo skočil na napačni vlak, ki je že vozil s postaje, samo tole je še hujše, mnogo hujše. Nadzornik pokrajine, tudi najspretnejši, je v drugi pokrajini nemočen in izgubljen za večne čase. Zaman se oziram naokoli željan uzreti vsaj kakšno majhno i znano točko, nekaj oprijemljivega, po čemer bi lahko presodil kam me je zaneslo, kompas in zemljevid sem namreč pozabil doma, zares lep nadzornik sem, ni kaj reči.
Nobena ptica                                                      ne                                                      preleti
zelenega neba, krmežljava drevesa čudne rasti in božjastnih korenin, se plaho stiskajo pred soncem ob pobočja in druga ob drugo, manjši kamni postopoma izginjajo, ob poti in čez pot pa se pojavlja vse več precej velikih kamnov, nekateri med njimi so pravi velikani, na pol lebdijo v zraku, kakor da težnost zanje ne velja, njihove površine pa so nevarno nazobčane in neenakomerno razžrte, polne večjih in manjših lukenj, skoraj predorov, skozi katere pritajeno, zdaj glasneje, zdaj tiše ječi razgreti zrak. Tisto trepetanje … to ječanje zraka skozi milijarde lukenj, luknjic, votlin in votlinic, je edini zvok, ki me spremlja. Vsakič kadar neprevidno sunem kakšen kamenček s steze ječanje zraka preneha, nastopi popolna tišina, napolnjena s sončnimi žarki … tega se skoraj ne da več prenašati. Od časa do časa moram obstati da si oddahnem in potem se oziram nazaj na prehojeno pot, tam pa razen sivih skalnatih skladov, ne opazim ničesar. Domači hribi so kdo ve kako in kdaj dokončno izginili iz mojega vidnega polja, obdaja me druga pokrajina z neprodirnim kamnitim oklepom in nič drugega mi ne preostane kot da še naprej na slepo in ponižno – kako nemogoč položaj za nadzornika pokrajine! sledim stezi, ki mi je v začetku povzročala toliko skrbi, zdaj pa se izkaže, da jo vendar na nek ne popolnoma razumljiv način ljubim, mogoče zato, ker je ostala edina domača in znana stvar v tem tujem svetu. Z grenkobo pomislim Kako bedasto lahkomiselnost sem si privoščil, ko sem tako nepripravljen zablodil sem; kamnita past, to je pravi izraz za to puščavo, kjer je moje življenje odvisno samo od te drobne, komaj še vidne stezice, izpostavljeno na milost in nemilost s svojimi najbolj ranljivimi točkami neverjetni surovosti pokrajine, brez dvoma se že lep čas vrtim v krogu. Zdaj bi se rad vrnil nazaj, poti nazaj pa ni, kot da bi se za menoj sproti požirala, iskanje tiste modrine se iz minute v minuto sprevrača v najbolj nesmiselno početje na svetu, čisto zapravljanje časa je, morala je biti fatamorgana, redek pojav v teh krajih, a ne tako nenavaden, da se ga moja čutila ne bi mogla domisliti in me nanj pravočasno opozoriti. Seveda je zdaj za vse prepozno, nazaj nikakor ni mogoče in je sploh vprašanje, če bo kdaj, vročina bi me pri priči prilepila ob kamne, tu v podnožju skal pa je vsaj nekaj zanikrne sence. Malodušen sem, samote in stiske mi res ne manjka, nobenega izhoda ne vidim. Ves pomanjšan in osušen se z muko plazim med skalami, moji koraki so kljub navidezni trdnosti le še samodejno ponavljanje gibov, leva, desna, ena, dva, omahujoča pantomima, neodločno skakljanje od sence do sence, podobno razgibavanju na mestu, bo tega sploh kdaj konec?

Mišice me ne ubogajo več, temveč delajo na lastno pest, s sivo maso imajo zelo medel stik, zato prihaja vse pogosteje do prekinitev v ritmu, prično se zapletati in se zamotajo v neuporaben boleč sveženj s kostmi, vezmi in sklepi vred. Zmogel bom še deset, dvajset polomljenih korakov, o tem ni dvoma, toliko zaloge še imam v sebi, mogoče celo trideset? Mogoče še dosežem tisto ozko razpoko, ki se mi ponuja sredi bele oble ploskve velike skale in sprošča v moji razgreti domišljiji kup vzpodbudnih prispodob in načrtov, izhajajočih iz najbolj izdajalske plasti zavesti kot obramba pred resnico: moj boj s pokrajino je nepreklicno izgubljen! Zatrdno vem, da se prav ta hip dogaja z menoj še nekaj nedopovedljivo žalostnega, nekaj kar me bo dokončno potisnilo ob tla in mi odvzelo še tisto malo, komaj tlečo brlivko upanja – moje vidno polje, predvsem ostrina tega polja s katero ne more tekmovati nobeno oko iz živalskega sveta, počasi, vendar zanesljivo ugaša, se krči in postaja nezadržno manjše in manjše. Če hočem zdaj s pogledom zajeti čim širši del pokrajine, je to neznansko mučno opravilo, močno moram zasukati glavo v levo ali desno, zasuk spremljajo hude bolečine v tilniku in še takrat sproti izgubljam oblike kakor skozi preluknjano vrečo, včasih pa bi v ta namen zadostoval komaj opazen premik mišic v očesni duplini pa je zrklo bliskovito vskočilo v pravo lego in že sem uzrl vse pred seboj jasno kakor na dlani takšen je torej resnični konec nadzornika pokrajine! Že vidim, treba bo pravočasno odložiti naložene mi dolžnosti, saj sem dolgo vztrajal. Odločitev ne sproži za sabo nobenega odmeva, niti pretiranega strahu in tudi poguma ne, taka je starosvetna navada nadzornikov ko jim gre za nohte, navade pa so nedotakljive kadar ni boljših za zamenjavo.

V takšnem bednem stanju, ki bi se ga moral v drugačnih prilikah po pravici močno sramovati, vendarle prispem do tiste razpoke, smešno je, s kakšno natančnostjo sem preštel korake, bilo jih je oseminštirideset, pokaže se kar zajeten prehod, pravzaprav manjši kanjon, katerega suho prodnato dno je nekoč gotovo pokrivala hitro tekoča voda, to se razločno vidi, ker je zapustila za seboj množico gladkih, raznobarvnih kamnov. Prehod je mnogo širši kot je bil videti od daleč, jasen dokaz kako malo se še morem zanesti na svoja zmedena, zamirajoča čutila in kako bi bilo nevarno, če bi jim slepo zaupal. Kot potapljač, ki se odpravlja v veliko globino, omahnem z glavo naprej in imam občutek, da je zgornji del mojega telesa težak eno tono ko se s trdno stisnjenimi vekami pogrezam v odrešilno senco pod previsnimi, z mahom obraslimi skalami, kjer me sprejme blaga svežina, skoraj mraz, spodobna grobnica bo, si mislim in odprem oči.

Moj pogled pade naravnost v modrino, tisto veliko vodno ploskev, ki sem jo že odpisal kot neresničen privid, zdaj pa se spet pokaže v vsej svoji resničnosti in čisto blizu – rokohitrce je ne bi zmogel hitreje potegniti na dan v zaključni točki svojih najboljših spretnosti – mogočni zid razgretega skalovja se razklene, najprej v ozko špranjo, zatem v velik predor skozi katerega vdira slap svežine.

II.

Preobrat pokrajine je lahko zložen, v enem dnevu se komajda spremeni kakšna malenkost; gozd zadobi devetega julija ob štirih popoldne za odtenek drugačno zeleno barvo – prej zelenozeleno, zdaj zelenozelenovijoličasto v sencah, ki jih ustvarjajo najvišja drevesa, oblike prej ob dvanajstih še košate, jedre, se že čez slabo uro občutno sploščijo in spremene lego proti zapadu, iz pobočij pa z zamolklim prasketanjem poženejo gejzirji suhe, od vročine obeljene trave, ki jih prej sploh ni bilo opaziti in tako bi lahko še našteval. V posebnih okoliščinah, denimo po močni poletni nevihti, včasih tudi tik pred snežnim metežem, so preobrati v pokrajini vsekakor še mnogo burnejši, ne ve se točno zakaj, gotovo je zgolj to, da se vse dogaja v resnici pospešeno, bolj silovito, česar ne gre vedno pripisati bežečim oblakom, polegli travi, od strele zrušenemu drevesu, pomanjkanju sončne luči, ali nekakšni naravi tuji naglici, prej bi bilo pričakovati, da občutek tesnobe, brezizhodnosti tiči v samem človeku; nagonsko beži pred vsem, kar ga ogroža, torej tudi pred dežjem in mrazom v varno zavetje napol razpadlih stolpov stare, razstreljene graščine, kjer si samoten lahko oddahne, zakuri skromen ogenj, posluša v nedogled udarce večjih in manjših dežnih kapelj ob staro ostrešje, udarcem vetra, ki se je ujel v labirintu črvivih tramov – da, v takih trenutkih se počuti celo znosno sredi vseh nevšečnosti, ki so ga doletele daleč od ljudi, sredi pokrajine, katero je še pred kakšno uro občudoval, užival v njenih najbolj pretanjenih podobah, skritih zvokih in premikih pa je bil takoj zatem prisiljen bežati preko razmočenih ledin, kjer se noge vse do gležnjev udirajo v razmehčano prst.

Vendar takega preobrata še nisem nikoli doživel na podoben način, nikoli nisem niti slišal in ne bi verjel, da se lahko človek znajde v tako bliskovito spremenjenem okolju in je pred nenadno spremembo ves nebogljen, saj je še malo prej mislil o poslednjih stvareh, življenje se mu je že pričelo iztekati v vedno hitrejših slikah, vse kar je doživel, vse kar je kdaj izrekel in je bilo v preteklosti zanj pomembno, pa zdaj nepomembno, drsi …
                    gladko
                    skozi njegovo skrčeno zavest kot neskončno tanek, oster in umirjen vodni curek skozi prebito oplato pregloboko potopljene podmornice, katerega prodorne moči ne more zaustaviti nobena sila na svetu, nobena še tako vroča človekova želja, še manj pobožna molitev ali besna kletev.

Dvomim, da se je kdaj kakšen nadzornik pokrajine znašel v podobnem položaju, zares dvomim in se vprašujem, ali je pokrajina sploh zmožna kar dvakrat zapored napraviti enako velikodušno, odpuščajočo kretnjo ter spustiti po lastni krivdi in malomarnosti zablodelega nadzornika spet ven iz svojega objema, ker naravni red stvari tako postavlja, da plen nikakor ne more več nazaj v obratni smeri, školjka se vedno stisne in se ne razmakne preden ni zalogaj prebavljen, kremplji ne popustijo, čekani se ne razklenejo dokler ni hrana dokončno globoko doli v žrelu; prav tako tudi človek ne obstane sredi zamaha z nožem, kakšen zanikrni klavec bi bil sicer v lastnih očeh?

Pa vendar se je zgodilo!

Pokrajinica, kakršne še nikoli nisem videl, prijazno leži razgrnjena pod mojimi nogami kot prelestna preproga, v toplem ozračju se mešajo nedoločljive vonjave, počutim se kot presušen kamen, ki ga zalučajo v vodo in potem dolgo tone proti dnu, skozi različno segrete vodne plasti in odbleske svetlobe in končno mehko pristane v globini ves prekrit s srebrnimi nitkami in mehurčki zraka, medtem ko skozi vse pore svojega kamnitega telesa poželjivo srka vase blaženo tekočino.

Pred menoj je napeta strmina, ki se ne prestrmo spušča k zalivu, tam vodna površina neprestano veselo in na drobno valovi in valovi so s peno na grebenih videti kot čreda razposajene drobnice. Borovci, skraja od vetra poležani ob skalovita tla, pozneje pa vse bolj zravnani, se odganjajo v veličastnih skokih od tod posamič dol in so vedno številnejši, vedno bolj ponosni pa tudi bolj zviti, na koncu kar tekmujejo kateri bo prvi prispel dol in slednjič se vsi zgnetejo na obalo, samovšečno mečejo podobe svojih krošenj narobe v vodo, vztrepetavajo in otresajo iglice z vej v vsesplošnem veselju z resnobnimi skalami ob vznožju svojih čvrsto raščenih debel. Ob tem prizoru skoraj v trenutku pozabim na utrujenost in hude ure iz one pokrajine, ki je že potisnjena v skoraj dokončno pozabo, vidno polje se mi spet obnavlja, orel se prebuja v možganskem vidnem centru, bolečine v mišicah popuščajo z osupljivo naglico, še malo pa bom spet v redu kot v najboljših časih; kako malo zadostuje človeku za dobro počutje, zgolj pogled na prijetno pokrajino ali lepo žensko pa se vse v temeljih spremeni in uredi. Z zanesljivimi, čvrstimi koraki se odpravim po široki, trdo steptani poti, katero ljudje in živali očitno pogosto uporabljajo, saj je dobro uhojena in kamenje je skrbno odstranjeno z nje in zloženo v zidec na levi in desni strani, da hodim med njima kakor skozi vijugast hodnik. Kakšno naselje, vas ali skupina hiš ne more biti več daleč, sodeč po pokrajini in urejeni stezi so domačini prijazni in marljivi ljudje, ti gotovo ne bodo odrekli tujcu prijazne besede in požirka hladne vode, mogoče pa bi se dalo od njih že samo z videzom utrujenega popotnika molče izprositi še kaj drugega, kos pravkar pečenega kruha, nemara kozarec dobrega vina, ali celo prenočišče, kaj se ve?

Glasove ljudi zaslišim iznenada, brez prehoda, še predno prehodim ovinek do kraja, prihajajo mi nasproti v dolgih valovih in pomnoženi z odmevi potiskajo drug drugega naprej in se v zraku prekopicavajo, skoraj potihnejo, pa se zopet okrepijo, veter jih kar tako nameče med veje borovcev in ploščate skale povzročijo večkraten odboj, da jih slednjič ujamem v uho povsem nerazločno; posamezne besede so sicer jasne, zato pa je njihov končni smisel v povezavi z drugimi do kraja popačen in nerazumljiv, ampak že to je zame dovolj prijetna sprememba po hoji skozi ono gluho pokrajino, napolnjeno z zvoki, ki jih človeško uho sploh ne more zaznati, ali pa so mu skrajno neprijetni; v teh trenutkih mi šele postaja prav jasno, da sem dejansko v bližini ljudi in s tem dokončno na varnem in mojih nadzorniških nalog ne more nič več ogroziti.

Ljudje so res tam, zagledam jih ko stopim izza ovinka, stoje natanko na tistem prostoru, kjer sem jih ves čas v mislih pričakoval tu se pot za spoznanje razširi v majhno počivališče, ravno dovolj veliko, da se dve otovorjeni živali še lahko izogneta, medtem ko morajo ljudje že stopiti ob stran in med glasnim pozdravljanjem in šaljivimi medklici spustiti mimo nasproti prihajajočo skupino v kateri so njihovi znanci in ženske, skoraj si se med seboj dobro poznajo in jemljejo pozdravljanje bolj kot domiselno šalo ali igro, saj se bodo v teku dneva še kar naprej srečavali, nekateri celo po petkrat in si bodo vsakič z enako neumornostjo vzeli čas za isto zaporedje besed, stavkov in gibov kot prvič – tako je pač z ljudmi v teh odročnih krajih nikoli se ne naveličajo.

Od kramljavcev me loči samo še mala razdalja, pobran kamen, ki bi ga od tod vrgel strmo v zrak, bi zanesljivo padel v sredo skupine, brez napora lahko razločim poteze na obrazih tistih, ki so obrnjeni v mojo smer, z zanimanjem zasledujem njihove gibe in podrobnosti na oblačilih, začuda pa ne ujamem nobenega, še tako prikritega zvedavega pogleda, oni kakor da me res ne vidijo, čeprav njihov živahen pogovor … ne, res so popolnoma zaposleni drug z drugim in pri tem nimajo časa za nič drugega na svetu kot za pogovor – napravili so majhen krog in z njim izrazili svojo samozadostnost, pet moških je in edina ženska med njimi, pa še ta mi obrača hrbet tako da lahko vidim kako ji veter premika lase po tilniku in ji od časa do časa rahlo razgiba dolgo, v pasu močno nabrano rdečo obleko, da se za hip prikažejo stopala obuta v preproste opanke prevezane z usnjenimi trakovi. Že sem skoraj prepričan, da bom prišel, tujec, mimo ne da bi me skupina opazila, izgubil sem že vsako upanje, kajti njihova pozornost je še kar naprej trdno usmerjena v pogovor, dasiravno so mogoče slišali moje korake, pravzaprav so jih morali slišati če niso gluhi takoj za tem, ko sem stopil izza ovinka, lahko pa že prej. Prihajam v mučen, težko razumljiv položaj – olika zahteva moj pozdrav, trenutek ko bom moral pozdraviti se hitro bliža, toda kako za vraga naj pozdravim ljudi, ki mi sploh niso dali vedeti, ali so me opazili in slišali? Lahko bi si tako ravnanje napačno razložil kot nevljudnost, ki se bo stopnjevala v nezaupanje in nazadnje v odkrito nasprotovanje, enako pa bi lahko oni zamerili meni, če bi kar tako brez besede stopil mimo njih in se pri tem še zmenil ne bi zanje; tujec, ki ne pozdravi, pozdraviti pa je moč na različne bolj ali manj jasne načine, z očmi, zamahom roke, naklonom glave, gibom telesa, tega je več kot dovolj na izbiro, takšen tujec lahko prinaša različne neprijetnosti, pri tem ni nujno, da prihaja s sovražnimi nameni, lahko je samo težko bolan pilot potniškega letala pa tega živa duša ne ve in ga na koncu po krivem obdolže težkih zločinov, postavijo ob zid in ustrelijo v prepričanju, da je bil pilot bombnika. Po drugi strani pa je zopet res, da mora biti pogled name vse prej kot vzpodbuden: robec na glavi, pošvedrani čevlji in potno čelo – podoba, ki mimoidočim ne more vzbuditi kakšnega trajnejšega zaupanja. O svoji zunanjosti, ki je ta trenutek nima pomena spravljati v odvisnost s počutjem, si bom moral v najkrajšem času priti na čisto, venomer pozabljam, da ljudje presodijo človeka najprej po zunanjem videzu, tega pa kar preveč pogosto puščam vnemar in zapravljam na račun meni pomembnejših sestavin značaja, misleč, da je videz lupine zadnja stvar o kateri bi moral človek razmišljati.

Neodločno zaviram in krajšam dolžino korakov, rad bi pridobil vsaj nekaj časa za temeljit premislek kaj storiti v takem položaju, vsa navodila, ki jih nosim v glavi so neuporabna; mogoče bi bilo res najbolje, če bi odkril kakšno stranpot in bi se skupinici izognil, iščem s pogledom levo in desno pa ne odkrijem nič, če se še tako naprezam. Ko imam borih nekaj korakov do njih, se ženska ne da bi jo kdo poprej opozoril, sunkovito zaobrne proti meni, lasje ji od hitrosti obrata za hip prekrijejo polovico obraza, njeno lice me udari naravnost med oči, saj je skoraj še otrok!, me prešine, telo pa se ji pod tkanino v trenutku izproži iz popolnega mirovanja v zelo hiter tek, je že tukaj, tik pred menoj z odprtimi ustnicami in mrzličnim pogledom, kakor da je s pomembnim sporočilom tekla celo večnost, ne samo teh nekaj korakov, potem se ustavi prav tako sunkovito kot se je bila začela gibati, z neznansko močjo uklene mojo levo dlan s svojo desnico in zakliče:

»Gospod, ne hodite dalje, vrnite se nazaj, prosim!«

Beseda »prosim« izrečena v zamirajočem šepetu s širokim ójem še lebdi v zraku, dekle pa je že spet nazaj, toliko da sem še videl premikanje njenih nog pa že stoji na starem mestu v skupini, spokojno kakor da se ne bi nič zgodilo, pogovor teče dalje, ona pa mi z nerazumljivo vztrajnostjo kaže hrbet in se s tem trdo izenači z ostalimi sobesedniki – tako obnašanje me popolnoma zbega.

Zastanem komaj dva, tri korake vstran od skupine in šele zdaj vidim, da bi sicer utegnil priti mimo, toda le na ta način, če bi se kot jegulja zmuznil med zidom in telesi stražarjev, prehod je sila ozek in kdorkoli bi hotel priti skozi ne da bi se dotaknil katerega od njih, bi moral imeti sposobnosti akrobata, ali nedolžnost otroka, Oblika in sestav kroga, ki so ga tukaj sklenila človeška telesa je samo od daleč videti naključna, zbliza pa kaj hitro uvidiš, da stojiš pred najbolj učinkovito, s premislekom sestavljeno živo pregrado, ki nikogar ne spusti na drugo stran brez neskončnega preverjanja istovetnosti, obračanja mnenj in domnev, urejanja vtisov in dolgotrajnega čakanja na končno odločitev. Obstal sem pred jekleno trdnjavo postavljeno čez pot, njena naloga je jasno izražena, nedvoumna: sestavljena iz kosti, mišic, krvi in razuma je podnevi in ponoči enako učinkovita, pripravljena je zadržati še tako nenadni vdor nasprotnika, sprva s popustljivo uvidevnostjo, celo prizanesljivostjo, kasneje pa ga odvisno od stopnje njegove nasilnosti prične požirati vase, nekje znotraj kroga je nadvse pomembna točka s katere Se je napadalcu še moč vrniti, če se odloči za umik, ga krog nemudoma nepoškodovanega izloči nazaj in vse je tako kot prej. Kdo ve, ali bo pozdrav, ki ga končno glasno in razločno izustim, zdaj še zalegel? Ali pa krog nemara namesto skrbno izbranega pozdrava zahteva drugačen ključ, neko popolnoma vsakdanjo besedo, na katero se ne bi nikoli spomnil sam od sebe, mogoče še te besede ne bi bilo treba in bi zadostoval čisto preprost nasmeh? Mogoče ne marajo nikakršnih ceremonij in raje vidijo, da se vse opravi hitro in temeljito, brez pretiranega hrupa, stiskanje rok, objemi in trepljanje po ramenih so jim odvratni, lahko pa se motim in jim prav to pomeni tisti pravi, iskreni užitek, ki se ga navkljub tujčevemu izmikanju, saj se mu mudi naprej, oni pa ga zadržujejo, za vse na svetu ne bi odrekli? Potem pač mora oni zdrdrati določeno stavčno zvezo ali abrakadabro, pomigati z mezincem, obrniti glavo v posebno lego, izplaziti jezik, da se mu vidi globoko v goltanec, pri tem ga občinstvo z odobravanjem gleda, sproti požira vse njegove besede, premleva zapletene izraze, nobena sprememba na tujčevem obrazu jim ne uide, sploh jim nič ne uide, toda gorje, če se tujec zmoti v zaporedju in smislu ceremonijalnih opravil, izpusti kakšno besedo, jo napačno izgovori, ali spremeni njen naglas, jo postavi ob neko drugo besedo, kar je še huje, veselja je pri priči konec, vse se izkaže kot presneto resna zadeva in tujec nemalokrat že prepozno ugotovi, da ne gre za nikakršno zabavo, temveč za njegovo kožo ali celo življenje.

Zven mojih besed jih zadene kot krogla iz puške. Vidi se, kako se jim telesa ostro zdrznejo, nekateri celo rahlo poskočijo v zrak, kakor tik pred spanjem, ali ob ustrelitvi, jasno znamenje, da me prej res niso slišali ne videli, razen dekleta, pa še v to nisem čisto prepričan in je bila moja stiska vsaj toliko nepotrebna kot njihov strah, ko sem jih nehote zalotil kako kramljajo, namesto da bi v skladu z navodili samo navidezno kramljali, v resnici pa pazili na pot in vse kar se na njej dogaja. To mi daje neko določeno prednost, čeprav ne vem kaj bi z njo njih je več, jaz pa sem sam in k vsemu še tako daleč od doma, da bi se najraje razjokal. Slabost njihovega obroča pa žal traja kratek čas, samo do njihove prve besede, ki je v bistvu odgovor na moj prejšnji pozdrav, a hkrati že uvod v dolgotrajno in nadležno izpraševanje.

»Dan, gospod. Kam ste namenjeni?« vpraša moški, ki je najbolj naravnost obrnjen proti meni in se bo kasneje izkazalo, da mu je ime Abadon, ima košato brado rahlo rdečkaste barve v pravem nasprotju z redkim, kratko postriženim lasiščem. Njegov obraz … podobnega ne najdeš na nobeni sliki, neznansko je zanimiv, še bolj pa je zanimiva celotna oblika lobanje, jajčasto se zaokroži in je tako pravilno izoblikovana, kakor da jo je v trenutku božanskega navdiha izklesal in na fino obrusil največji mojster med kiparji; zato je tudi moj nagib primerno močan, izrazit – iztegnil bi roko in z dlanjo prav narahlo pogladil bradača od temena proti tilniku in potem še po obrazu navzgor do čela, tam bi pustil prste dalj časa mirovati v občutljivem ravnovesju in bi se lahko prepričal ali je koža napeta čez notranjo podlago iz kosti, ali je spodaj kaj drugega. Komaj v mislih zaključim z domišljanjem, že stopi dekle k bradaču, stoti do pike enako kretnjo kakor sem jo jaz v mislih – od temena na tilnik in po obrazu nazaj k čelu – in reče namesto mene:

»Ne vznemirjaj se Abadon. Kaj ne vidiš, da človek prihaja od daleč?«

Ali so bile vzrok njene pomirjajoče besede, ali njen dotik, tega res ne vem, bradač se vidno pomiri in v njem se zamenja dosedanja napeta neprijaznost z nekako otroško vedrino in dobrovoljnostjo, s hitro kretnjo vzame iz žepa očala s stekli v starinskih kovinskih okvirih, si jih natakne na nos in z neznansko povečanimi očmi dolgo in začudeno zre vame, kakor da me je šele zdaj zares zagledal.

»Res je od daleč,« reče bolj sam zase kot za druge in spet spravi očala kot bi se sramoval te rahle pomanjkljivosti svojega vida in s tem je najino znanstvo pri priči sklenjeno.

Čas je, da vsaj narahlo popustim zavozlano napetost v bolečih udih in mislih, najtežavnejša točka je torej premagana, zdaj se že čutim na pol v sedlu, odpirajo se mi nove, neslutene možnosti, kruh, vino in prenočišče so spet na dosegu, nisem več popoln tujec. Vendar ne občutim pravega navdušenja, vse je nekam mlačno in nekaj mi pravi, da nimam nobenega razloga za pretirano zadovoljstvo. Možje mrko stoje okoli mene, nič se ne vidi, da bi moja prisotnost ali bradačeve besede napravile nanje kakšen poseben vtis, prav tako se zdi, kot da bo treba slehernega, tega s prijaznostjo, onega z brezkončno potrpežljivostjo vedno znova prepričevati o mojih miroljubnih namenih … kdo sem in odkod prihajam … kam grem … brado brijem … posebnih znamenj nimam … teža? … višina? … letnica in kraj rojstva? … politična opredeljenost? … veroizpoved? … torej je moje začetno olajšanje skoraj toliko vredno kot nič.

Vse skupaj se je čudno zasukalo in kaže, da sem od vsega začetka krenil po najlažji poti, ko sem prijazno pozdravil, hlinil pohlevnost, medtem ko nadzorniška pravila natančno opredeljujejo razliko med najlažjo, lahko in težavno potjo, v glavi nosim dolg seznam vseh omenjenih poti. Najlažje poti so označene z rdečo zvezdico in vsak nadzornik presneto dobro ve kaj to pomeni. Takšne označene poti ne vzbujajo nobenega zaupanja, so najbolj nevarne, zahrbtne in spremenljive ter mimogrede zazibljejo popotnika v blaženo smrtno zaspanost, ki ga ne zapusti tudi tedaj ko veličastno pada v brezno in se raztrešči La skalah. Ukvarjal sem se z drobnarijami, igral sem se z življenjem, moral pa bi igrati neko drugo igro, ki se ji reče »kdo je vodja skupine?«. Seveda to ne bi bil lahek posel, ker so si vsi nekako podobni, po letih izenačeni kot bratje in sestre, mislijo in govore podobno in se ta podatek bolj slabo ujema z mojim pojmovanjem staroste, ki z lastnim življenjem odgovarja za skupino, spretno vodi njihova telesa in krmari misli, obvladuje čustva in dejanja, neti strasti, podžiga sovraštvo in uporablja še druge prefinjene metode dobrih predsednikov, za katere se včasih upravičeno vprašujemo kako neki jim uspeva tako dolgo ostati za krmilom. Ta trenutek, ko stojim sredi njihovega kroga še ne morem vedeti kako pomembna poteza bi se mi posrečila, če bi odkril vodjo, to spoznanje bo prišlo dosti kasneje, ko ga ne bom več potreboval. Edino kar je gotovo res in moji izbrušeni nadzorniški čuti se tu ne motijo, je dejstvo, da Abadon ni vodja, preveč je spremenljiv, poln otročjih muhavosti in slepo odvisen od dekletovega telesa, brez nje skratka ni popoln, to se vidi že na prvi pogled. Kadar ga ona le za trenutek izpusti iz oči, kar se zadnje čase pogosto dogaja, postane Abadon ves nesrečen, koža se mu naježi, spodvil bi rep, če bi ga imel, prej tehtno razumno govorjenje se mu takoj sprevrže v nerazločno in brezvezno jecljanje in tarnanje – vsem hkrati in vsakemu posebej hlastno pripoveduje kako bo zapustil družino in službo ter za vedno odšel iz tega kraja in podobne neumnosti. In pri tem človeku sem začel nekoristno zapravljati svoje najboljše nadzorniške moči, kar slabost me obhaja! Kaj naj storim po tej nesrečni polomiji, ko sem zapravil edinstveno priložnost, za katero vem, da se ne bo več ponovila v na slednjih tisoč letih? Mar naj se vrnem nazaj po stezi do ovinka in pričnem vse znova? Bi se v tem primeru, ki je izmišljen na docela nesmiseln način, sploh kaj spremenilo? Prej ali slej bi se nekdo od njih ozrl in me zagledal prihajajočega izza ovinka v pošvedranih čevljih, z robatem na glavi in potnim čelom, nekdo drugi bi glasno zaklical naj čimprej izginem tja odkoder sem prišel, jaz bi opozorilo preslišal ter korakal naprej, zaslepljen od blaznega poguma, naravnost v sredo skupine in bi se ustavil šele zadnji hip, tako blizu točke pogubljenja, da bi mi zaprlo sapo – pozdravil bi – bradač pa bi me spet odrezavo vprašal kam sem namenjen; pozneje bi se izkazalo, da mu sploh ni ime Abadon, temveč ga, kadar je treba, pokličejo z nekim težko izgovorljivim imenom. To bi bilo vse; pravzaprav nobene razlike, ki bi omogočila drugačno, meni bolj naklonjeno zaporedje dogodkov. Kakorkoli premikam figure po namišljeni šahovnici, vselej se znajdem preklinjajoč v položaju belega kmeta na F5 med dvema črnima trdnjavama, medtem ko mi šahovski priročnik za začetnike venomer z bebasto vztrajnostjo zagotavlja, da sem kralj, ni se mi torej treba bati hudega, saj me varuje kraljica. Počasi ee mi pričenja jasniti, da utegne biti vse skupaj potegavščina in bom zaman iskal rešitve v lastni prenapeti domišljiji, čas neizprosno dela zoper! mene in treba bo nekaj hitro ukreniti, nekaj malega, a neskončno bistrega, presekati z enim zamahom odrevenelost teh omejenih ljudi, zahtevati od njih razločna pojasnila, izsiliti resnične podatke, z rokami nad glavo pa vsaj nekaj osnovnega spoštovanja do moje osebe. S kakšno pravico zadržujejo nadzornika pokrajine v svoji sredi? Kdo jim je dal pooblastila, da lahko po mili volji ustavljajo ljudi kadar se jim ljubi, jim zastavljajo dvoumna, celo žaljiva vprašanja na katera potem sami po svoje odgovarjajo, ne da bi počakali na odgovor izprašanca in kar sproti krojijo neko približno podobo, ki nima, kakor jo obrneš z resničnostjo nobene zveze? Zares so čudna druščina, to je najbolj prizanesljiva beseda, ki jo najdem zanje in nič se ne bi čudil, če bi se na koncu izkazalo, da so čisto navadni cestni razbojniki. Odločim se – z vso hitrostjo in okretnostjo, ki jo premorem, napravim bliskovit zasuk na peti, ki je moja posebnost, bomo videli kaj bo, si pravim. Obrat se mi lepo in zanesljivo posreči, kamenčki toliko da rahlo škrtnejo pod čevlji, razločno občutim med njimi majhne koščke zelenega stekla, nekdo je nekoč na tem mestu po nerodnosti razbil stekleničko za zdravila hej, kaj se tu dogaja?! Istočasni premik človeških teles je mnogo hitrejši od mojega, mišičasta telesa mehko obdajo in stisnejo moje, čutim jih z vsakim vlaknom posebej, nobenega pretečega pritiska ni, nobene grožnje, ki bi zapovedovala mojemu razumu naj se ukloni pa vendar občutim prav dobro strahovito moč, ki me utegne v sekundi obglaviti, razčetveriti, mi izkopati oči in raztreščiti možgane, če se takoj ne umirim, vdam in prekličem vsa sumničenja zoper njih in sprejmem prejšnje stanje kot edino možno in pravično rešitev.

»Dobro,« rečem zadihano in glas mi klokota po grlu gor in dol kot voda skozi počeno cev, skoraj ga ne spoznam, roke mi mrtvo vise ob telesu še po tem, ko se obroč že razklene in odmakne na prejšnjo razdaljo; znajdem se točno nasproti dekletu v rdeči obleki, njen pogled pa je tokrat neizmerno otožen, menda zato, ker me je prisiljena gledati v tako klavrnem stanju.

»Kako ti je ime?« jo vprašam šepetaje in brez sape, kar tako, da bi si spet čimprej popravil pomečkane glasilke.

»Amina,« se glasi odgovor, glasnejši in prodornejši kot bi bilo potrebno v tej tišini, prihajajoč iz povsem druge smeri, odkoder ga ne bi pričakoval niti v sanjah – razumljivo, pričakoval sem ga od dekleta, moja pozornost je bila zato usmerjena na drobno trepetanje mišic v kotičkih njenih ust, ki se je pričelo z očarljivo počasnostjo, podobno tisti, ko hočemo v sanjah zakričati: spodnja ustnica se je že odlepila od zgornje, glas je že bil na poti iz grla in trenutek kasneje bi ga že zaslišal, če ne bi posegel vmes oni za mojim hrbtom. Priznati moram, da znajo hitro odkriti moja najbolj občutljiva mesta in pri tem se jim niti truditi ni treba, kar sam jim odkrijem vse kar jih zanima, je to znak, da me nadzorniške sposobnosti spet puščajo na cedilu? Zasučem glavo v levo stran kolikor mi je le mogoče, vratna vretenca se podvržejo pritisku in pritajeno zaprasketajo, pri tem pustim telo od vratu navzdol v popolnem mirovanju, da si skupina spet ne bi kaj napačnega mislila o mojih namerah in skušam ujeti v oko drznega pojasnjevalca. Iskanje se mi posreči že v prvem poskusu imam ga! v skrajnem levem kotu mojega obzorja stoji, njegov obraz začuda vzbudi v meni takojšnjo naklonjenost, ena sama umirjenost ga je in to je menda razlog za mojo zaupljivost, čeprav sem se še malo prej srdil nad njegovo prejšnjo nezaslišano predrznostjo. Užitek je gledati, kako mu lok nosne kosti blago pade proti ustnicam in Skupaj z brado sestavi brezhibno celoto – ličnice so ravno prav izbočene, le desna obrv je za spoznanje višje usločena od leve, kakšna škoda, ta rahla, komaj opazna napaka odločilno podira simetrijo obraza in kar naprej povzroča izraz večnega začudenja in presenečenja, ki zna biti opazovalcu na začetku privlačen, kasneje pa duhamoren, ker se venomer ponavlja. Mladeničeva sloka postava je vročini navkljub tesno zahomotana v dolgo, skoraj do tal visečo odejo s kakršnimi skrbni hlevarji pokrivajo prepotene dirkalne konje, pomislim da ga skoraj gotovo muči prehlad in mora takole pokrit čimbolj mirovati, zdravniki so v teh rečeh včasih res nerazumno strogi, no njegova bosa stopala pa me kmalu prepričajo o nasprotnem – mladec je zdrav kot riba. Nosi tesno oprijete in za svojo postavo mnogo prekratke hlače iz modrega, ozko črtastega žameta, ki so morale biti nekoč prav imeniten kos garderobe, čas in raba pa sta opravila svoje: sonce je na izpostavljenih mestih posvetlilo tkanino, žametna rebra pa so se od vztrajnega drgnjenja precej izlizala in jih ponekod sploh ni več (In se vidi temnejša podloga.

»Da, gospod, Amina ji je ime,« počasi ponovi mladenič in pri tem vsako besedo dvakrat pretehta in trikrat preudari, ali je zame primerna in jo res zaslužim iz njegovih ust. Zanimivo kako zadržano govori z menoj, njegove besede dobivajo neoseben prizvok, tako je kot bi nekje na samem govoril s samim seboj. Kajpada, mladeničevo obnašanje zgolj do potankosti zrcali odnos celotne skupine, ne gre jim zameriti, če so do mene hladno nezaupljivi, zanje sem navsezadnje pritepenec od kdo ve kod, človek sumljive zunanjosti in čudnih navad, s svojo prisotnostjo podiram njihov ustaljeni dnevni red, z bedastimi vprašanji jih spravljam v slabo voljo pa mi vračajo šilo za ognjilo. Priznati moram, da bi lahko bil mladenič še mnogo predrznejši kot je bil, izrabil bi lahko mojo trenutno nemoč, a tega kdo ve zakaj doslej ni storil, mogoče pa še bo.

»Inzdajvampovemšesvojeime, reče, vidimnamrečkakovasnašaimena vznemirjajoinjihhočetenavsaknačinčimprejizvedeti, panajbo, zasevam lahkoustrežem, Mihaelmekličejo, Aminajemojasestra.«

Vse to izgovori Af eni sapi, kakor bi hotel nadoknaditi prejšnjo počasnost, nobenega premora ne napravi med besedami in če ga ne bi res zbrano bi poslušal, bi preslišal vsaj polovico besed izgovorjenih s tako naglico, da se sliši ena sama dolga beseda brez konca in ne stavek z natanko določeno pravopisno zgradbo, sestavljen iz daljših in krajših besed, priredij in podredij, premorov in poudarkov. Mladeničev glas je rahlo pojoč in tudi sam se je nezavedno postavil v držo podeželskega pevca glavo je rahlo pridvignil, pogled mu leti mimo vseh nas in se ne dotakne nobene stvari na zemlji, sloko telo pod odejo se še bolj razpotegne, stopala se dvignejo kot bi bila pod njimi razpihana žerjavica in zdaj je teža celotnega telesa oprta samo na prste. Ostali ga zavzeto opazujejo, prikimavajo, ali pa samo hlinijo naklonjenost, v bistvu pa mu zavidajo, nastavljajo upognjene dlani k ušesom, da bi bolje slišali, pri tem pa njihova telesa nihajo sem in tja v ritmu izgovorjenih besed, njihove ustnice brezglasno ponavljajo vse kar je bilo izrečeno, dokler Abadon, zopet Abadon, kdo drugi bi to zmogel, s pritajeno ostrino ne izreče:

»Dovolj, Mihael!« in se mu Mihael, za njim pa tudi vsi ostali takoj pokori, njihova stopala glasno tlesknejo nazaj na tlak, dvigajoč oblačke rdečega prahu, napete mišice in tetive okrog gležnjev jim uplahnejo, vijoličaste izstopajoče žile pa se pohlevno umaknejo nazaj pod kožo. Mihaelov pogled je znova stvaren, nič več ni nekje visoko gori nad nami, da ga je bilo na tisto višino nemogoče slediti, še manj ujeti. Možje stežka uravnavajo svoje vrste nazaj v krog, Abadonov ukaz je prišel zanje preveč hitro in iznenada, da bi ga lahko nemudoma vestno in natančno izpolnili, zato pride v skupini do manjše gneče in upora teles, prerivajo se, omahujejo ob stran, se zadevajo, love ravnotežje in se le počasi ustavljajo, trenutek je naravnost ustvarjen za pobeg, samo Abadon me čuva, toda z njim bi že nekako opravil, ali bi res? Čez nekaj trenutkov je že vse zamujeno: okorni plesalci postanejo spet gibčni stražarji, izurjeni rokoborci, metalci nožev in nastavljalci zank, ki jim pomeni lov na človeka edino smiselno opravilo na svetu, tega res obvladajo z nenavadno gorečnostjo, vse drugo, recimo ples pa jim gre od rok bolj s težavo. Ne gre mi glavo kako so me torej mogli ujeti v past s svojimi skrajno primitivnimi sredstvi, nikoli si ne bom mogel odpustiti.

Omogočeno mi je povsem sproščeno in neprikrito opazovati Abadona; po tem ko sva zamenjala položaje, ne morem več ničesar izgubiti, nepreklicno sem na tleh, valjam se v blatu kot svinja, od mojih sijajnih zmogljivosti, hitrih refleksov in bistrine duha je ostal kup neuporabnih razbitin, ki jih bom lahko lepil vse dneve in dolge zimske večere tja do konca življenja. Abadon pa se v nasprotju z mano strmo vzpenja v zenit svojih moči, njegovo hormonsko ravnotežje je trenutno na zavidljivi ravni, trikrat v dnevu se lahko ljubi mimogrede, če pa bi se potrudil, bi mu uspelo še vedno brez pretiranega napora tudi desetkrat zadovoljiti najbolj razvajeno žensko, pri desetih povprečnih ženskah pa si sploh ne bi delal skrbi – vsaki posebej bi pripravil nebeško veselje in užitek. Njegovi ljudje ga brez pomisleka ubogajo na prvo besedo in bi šli zanj v peklensko brezno opraviti vsako še tako težavno, zločinsko, pregrešno ali opolzko dejanje, če bi jih prosil naj ga store njemu na ljubo. Si lahko torej moški v njegovih letih želi še kaj več? Ne morem si kaj, kar naprej ga moram občudovati ko stoji nepremično sredi skupine svojih zvestih pomočnikov, enak med enakimi, pa vendar je videti kot njihov general – roki je prekrižal čez prsi, njegova zelena pelerina s kapuco se motno blešči kot bi bila pološčena nalašč za to priliko, množica našitih žepkov zadrg in gumbov na njej vzbuja tudi meni, ki sem oblasti vajen, resno spoštovanje in občutek podrejenosti. Komaj se izgubi Mihaelov glas in se prah, ki so ga dvignili plesalci nekoliko poleže, že s pogledom iščem Amino; ko jo odkrijem, imam pojasnilo za Abadonovo obnašanje takoj pri roki – ona je ključ njegovega bivanja, brez nje bi pričel vedno težje dihati, pomodrel bi in začel hropsti, srce bi mu opešalo že po nekaj udarcih, v želodcu bi mu pognale in počile krvaveče rane, na obrazu, rokah in nogah pa bi mu zacvetelo na desetine kužnih tvorov, v primerjavi z njimi je gangrena otroška bolezen – vse to zavoljo kratkovidnega, sebičnega prepričanja, da lahko shaja sam, brez njene pomoči. Takrat pa je nasprotno najbolj ranljiv in potreben pomoči, kadar je tak ima zanjo pripravljeno zbirko grozečih besed, nesramnih namigovanj in odkritih žalitev, peni se in zahteva od nje najbolj čudne in iztirjene stvari, ukazuje vse mogoče in nemogoče, cepeta z nogami, kri mu zaliva oči in razsodnost ga povsem zapusti, da, celo tako daleč se spozabi, da ji reče cipa in prešuštnica. Amina pa ima neko lastnost, ki jo povzdiguje daleč nad ostale ženske in to je njena otroškost – vse vzame kot bolj ali manj posrečeno mikavno igro, zato ji Abadonove besede zvene kakor bi jih izrekel z odrskih desk in imajo zanjo obrnjen smisel in učinek – spravljajo jo v nekako zanosno stanje v katerem bi vztrajala lahko dneve in dneve, ves Abadonov bes se odbija od nje, njegovi ukazi nimajo nobenega pravega učinka, nihče jih ne posluša, njegove kletvice padajo v prazno kot drobiž v hranilnik brez dna, ona pa jih prizadevno zbira, njena zbirka je že velikanska in se z njimi igra, kadar nima drugega dela. Tudi zdaj je do pike enako kot druge krati; medtem ko vsi ostali prestrašeni od Abadonovega ukaza ponižno in odrevenelo buljijo v tla, se nje strah sploh ne polasti, grožnje ji dajo celo krila, neugnano kot vrtavka kroži naokoli, z rokami rahlo valovi po zraku in si išče ravnotežje, razpira in zapita dlani in glasno tleska s prsti. Njene noge so poglavje zase, prikazujejo se včasih do gležnjev, tu in tam do kolen izpod širokega krila, ki ga zračni vrtinec napihne v rdeči mehur in spet izginjajo nazaj v prašno poltemo, zdi se kot da je tam notri pod krilom še cela množica stopal, ki vsa brez napake ubogljivo sledijo precej težavnemu in zahtevnemu plesnemu koraku, od tega smo vsi brez izjeme očarani, še najbolj Abadon sam. Plesalka se mu počasi približuje, vsi napeto čakamo kaj pride na vrsto, ona pa kar med plesom, ki postaja vse hitrejši, nepremično zre v Abadona kot bi bila med njima razpeta močna vrv za sušenje perila v katero sta se oba nehote in proti volji zapletla in jima zdaj ne preostane drugega kot vztrajati do kraja, ko se bodo vse štrene dokončno zamotale in se ne bo več vedelo kdo je koga uročil: ali on njo s svojo oblastno možatostjo, ali ona njega s sladkimi obljubami telesa. Pride trenutek, ko Abadon za vse na svetu ne more več vzdržati, vrv, ki ga je doslej za silo držala skupaj poči, s težavo pridobljena resnost in veljava, oboje gre v trenutku po zlu, potem ko je ure in ure presedel pred zrcalom in desetič, stotič ponavljal besedilo, premikal obrazne mišice sem in tja in se skratka do zadnje potankosti vživel v vlogo vodje, ves velikanski, neizmerni trud okrog tega početja pošlje k vragu z lahkomiselnostjo in slepoto, ki me globoko presune. Vrv poči tudi pri Amini, odžene se visoko v zrak, človek ne bi verjel svojim očem kako to zmore s svojim šibkim telescem, prileti Abadonu z vso težo na prsi, da votlo zadoni in že je možak čvrsto uklenjen med njenimi stegni in na hrbtu v mornarski vozel prepletenimi stopali, z njeno glavo globoko zakopano v brado, s poljubom, ki mu skoraj odtrga glavo, z njenimi zobmi v ustni duplini, kjer mu domala pregrizne jezik na dvoje, potem pa, presenetljivo, kot mrtva obvisi na njem in slednjič začne
          drseti,
               drsi
                    drsi
                         drsi
in drsi dol celo večnost k njegovim nogam in ko jih doseže, se zadovoljno zvije v klobčič in zapre oči. Zavesa pade ko kamen in možje v en glas strahovito zarjovejo od nepopisnega navdušenja, prav takšno točko so čakali vse življenje, žvižgajo da cefra ušesa in trga bobniče, divje ploskajo, kriče drug čez drugega, jeklena utrdba njihovih teles pa vse bolj popušča … in popusti … nikoli več je ne bodo spravili skupaj ti bedaki in že stečejo kar najhitreje proti Abadonu, se spotikajo ob kamne, preklinjajo in se režijo ter odrivajo drug drugega s poti

Tekst morda vsebuje napake, ki so nastale pri prepisovanju in so ušle korektorskemu očesu. Veseli bomo, če nas boste nanje opozorili.

Nadaljuje se v naslednji številki