Čas je, se ti ne zdi tako?
Premeči črke do nerazpoznavnosti in pozabi,
kako je občutiti moje roke za vratom.
Zdaj te prislanjam k steni samo, da lahko zagrizem tam,
kjer sploh ne boš čutila.
Ker me ni. In ne bo me.
Že tako ali drugače si vzela prevelik del mojih noči.
Nekatere znajo hrepeneti po preveč.
A ne ti.
Ti, prazna, brez vonja po objemih, brez priokusa sladkosti.
S poljubi si zadušila vsak sijaj proti kateremu sem hodila.
Vsaka bi lahko kar odšla. Tebe bi prvo spustila.
Toliko si mi. Preprosto nič.
Zbeži od tega.
DEMO
Za prostorom misli kot uspavanka
plešeš in gledam te v modrini.
Roke ti drsijo med valovi.
Nikakršnih okrasov ne potrebuješ,
da bi bila utelešenje popolnosti.
Ali skoraj.
Jesen, ne ljubim te, samo gledam.
Velika si. Še sama ne veš, kako.
Spet je čas zate in dve minuti za piko.
.
.
Okrog zapestij, da boš prepričana.
Srce mi bije kot noro. V dlaneh,
na drugi strani sonca.
Ne bom drug človek, drug
obraz.
Še ti bom lizala hrbet.
Še te bom gledala, kako spiš.
Pod ritmom med ženskimi telesi,
po katera sva prišli.
A na koncu bova druga drugi grizli stegna.
Še ena minuta za piko.
.
Stanje apatične fikcije.
Zate bi bilo popolno, če.
Ne bi.
Vem, kako je med tvojimi nogami
poljubljati morje.
KER NISVA ENAKI.
Na steni potna sled, neon v imenu in poljubljen hrbet.
Tisočkrat ti bom rekla, da spadaš sem.
In vsakič te bom poljubila, da mi ne boš verjela.
Hočeš me zase. Na hrbet ti pišem, da te ljubim.
V pogledu pa igrivost.
Vprašaj nevihte, kolikokrat sem res ljubila.
Rečem ti, da pazi, ker te bom še enkrat objela.
Pa se mi zazdi, da te sploh ne moti.
Seveda si mi pod kožo. Brez smisla, brez besed.
ONE DAY
Ležim v sobi, daleč od pomladi in miru.
In prepih na golem hrbtu me spominja na dotike.
Ne vem, kateri vonj me danes prebudi.
Vonj kave, orgazma ali dežja.
Reka se mi zdi tako blizu, da jo za trenutek začutim pod stopali.
Vidim te lahko tu, nad odprto kožo.
In dišiš kot nevihte, kot dežne kapljice na naslednji postaji. Presek.
In postanek.
Vem, kam gledaš.
Vem, zakaj.
In vem, da si prehitela minute. Ure.
Ker me hočeš prek noči.
Z valovi pod nama, pogrizenimi zapestji in z nasmehom v poljubu.
Razum je ostal med tvojimi prsti.
V zraku paradoks, fascinacija trenutka in dim.
Ovijam se v tvoje lase in te s pogledom prosim, da prestopi linije.
Zagrizi tja, kjer hočeš pustiti svoje ime.
In trgaj.
Vse to bi hotela prenesti preko jutra.
Dokler ne spustiš rok in zarežeš z glasom.
Še enkrat peripetija.
Še enkrat orgazem.
Še enkrat premor bitja.
In še enkrat glas deklet, ki imajo svet v sebi.
V BARVAH
Zdaj vem, kako kava diši ob tebi.
Zdaj vem, da se z rokami igraš kot z besedami.
In vem, da je v pogledu veliko več kot med vrsticami.
Četudi si še vedno uganka.
Še je v tebi nekaj, kar hočem videti.
In morda nekoč celo zaceliti to, kar je pod povoji.
Premiki dlani.
In ton, ko mi izgovoriš ime.
Tako lepo dišiš v jutru.
Začutim roke okrog zapestij.
Nimam več idej. Prepolna si ugank.
Na tvojih bokih moj vonj cimeta in pomaranč.
Na mojih dlaneh tvoj vonj. Kave. Orgazma.
In nekje jutro.
Približam si sliko.
Zdaj vem, kako kava diši ob tebi.
In še naprej.
A mavrica ostaja nad nama.
IMPRESIJA
Včasih znova in znova prebiram poglavja, v katerih se spajata najini ozvezdji,
in postajam nenasitna, nestrpna.
Prihajam in odhajam iz teh vrstic, toda niti začutim ne, da sem se kdaj premaknila.
Prislonjena na steno dalje čakam čas, ko je pomemben le sedaj,
le tu, le to tekmovanje z minutami, le ta zamik noči.
Jutra so se znova prebila vse do večerov.
Zbujam se s temo, z zvezdami, z luno in impresijo mesečine.
Noč je še vedno ena izmed tistih redkih stvari, ki name pustijo neverjeten vtis.
In znova.
Morda sem ji dala več kot soncu, morda celo več kot jesenskim mesecem.
Se je prek misli spremenila v pomlad?
Je to vedno bila?
Tako vredno je bilo čakati to toploto. Zdaj vem.
Vredno je bilo sanjariti z melodijami, s pogledom božati sleherno sliko
in upati, da bo nekoč dostopna.
Pa čeprav po tihem, med ustavljenimi kazalci in razmetanimi dotiki.
Takrat sem jo ljubila tako strastno in poželjivo, kot jo ljubim sedaj.
In drugače. In močno. In ljubim.
Telo mi še drhti v množici ljudi, ko iščem oči, ki mojim dajejo odtenek mirne reke,
in roke, ki me porinejo z mostu, da skočim v vodo, med vrtince.
In me držijo na gladini, da lahko brez strahu zaplavam.
Tako se iz dneva v dan poskušam izgubiti v tej množici in ostati popolnoma neopazna,
dokler je ne srečam na koncu ulice.
Dajem imena vsem bežnim utrinkom, da prelisičim čas in prispem prezgodaj.
Nekoliko prehitro, kar mi daje občutek čiste spontanosti.
Ta mi vedno jemlje razum.
Kakor njeni poljubi na golem vratu in prsti, ki tekmujejo z boki.
Na koncu ulice.
Ne potrebujem več kot noči.
Težka svetloba utripajočih mestnih luči je dovolj, da jo najdem med hišami.
Slan vonj in plima, ki naju prekrije na obali, me ustavita,
ko prehitevam z besedami.
In poljubi.
Vse neizrečeno nama prekrije tišina noči.
A vendar bi ji včasih rada rekla, kako mi je dišalo morje z njo.
Kako globoko vame je poslala valove.
Kako rada bi, da mokre dlani prisloni ob moja lica.
Da si me vzame na tistem pomolu, da me pripelje tja,
kjer bi morje prekrivalo njeno ime med kriki.
In da nočem šepetati, zadeta od okusa njene kože.
A čemu dajati besede, če je na papirju dovolj prostora?
