Sanjska gora moje mladosti si.
Od daleč se je svetlikal tvoj vrh,
a le včasih v jasnini,
ko so bile gore na zahodu umite in je sonce osvetlilo
verigo vrhov:
na jugu Karavanke, na zahodu Obir in v ozadju Karnske Alpe.
Tam si se bočil, Dobrač.
Ravnine so se bleščale in vmes jezerca med gozdički
in gmajnami.
Otroci smo sanjali o teh obsijanih čudežnih deželah onstran.
Ob sončnih zahodih smo se otroci bosi in pokrpani igrali na vrhu ob lipah, potovali za soncem
in se počutili varne in srečne.
Kot uročena sem zrla po tem skrivnostnem svetu,
po tej pravljično tihi deželi.
Hodili so k tebi na romanja, strici in tete
in dedi je pešačil po teh planinah
in pripovedoval o bajni gori.
Dobrač, danes sem s svojimi prijatelji na romanju.
Sanje so se mi uresničile
po dolgih dolgih nočeh.
Zrem vate, očak davnine, varuh pravljičnega kraljestva.
Sojenice bivajo v tvojih pečinah
in Kresnice s petjem začarajo mladeniče.
Varuješ neštete zaklade.
Škratje preštevajo v škafe zakopane cekine.
Vile se umivajo v tvojih jutranjih meglicah.
Nihče še ni odkril vseh tvojih bogastev.
Kako mogočen si, veličasten in nežen, ko poješ uspavanke.
Podarjaš hrastove zibke za čvrste bosopetce.
Pobožno zrem
v tvoje obličje, neskončno streho.
Zala mladenka Zila se vije ob tvojem vznožju,
Nežno šumlja po dolini med zelenimi travniki bleščeča,
zeleno modra.
Napajaš jo z neštetimi izviri.
Kako ljubke in domače so mi starosvetne vasice
z lesenimi ganki, skednji in brezovimi mejicami,
raztresenimi po vsej Ziljski dolini.
Čas se ustavlja.
V Gorjah zvoni poldne. Tenko doneče, čutno.
Daleč odmeva do poslednje hiše.
Iz vseh strani neba prinaša veter bronaste melodije.
Zvoni v Melvičah, v Bistrici, na Brdu, v Šmohorju.
So to odmevi slapov? So strune citer? So pevci bukovniki?
So solze nevest in mater? Vriski pastirjev, melodije orglarjev?
Tukaj se počutim doma.
Tukaj sem se rodila in so me zibali v štimani zibki.
Pesem je bila molitev in kruh in kaplje krvi.
Bil je raj in ostaja raj, poslednji košček raja na zemlji.
V mojem srcu.
Spet bomo poromali na Štehvanje v Ziljsko dolino
in na Rej pod lipo!
In žebrali, peli.
Dobrač, z nami odhajaš,
tvoj dih ostaja z nami v vsaki duši,
na vsaki dlani.
