Orjem dolgo njivo hrepenenja do oddaljene ozare tvojega kraljestva,
orač sem in govedo hkrati, ki reže ravno brazdo skozi led osame,
moja divje žgoča kri brizgoma zaliva orno grudo gostocvetnih upov,
iz sebe trosim srčno seme v lakotne redi Demetrinih poljan,
trgam lasten drob na kosce ter polagam pred kamnite sohe veličastnih visočanstev,
bogovi milostno darujte zlato letino plodov ljubezni za mojo opustelo kaščo.
Stojim na robu krasno plenjajoče njive ogret z nasmehom sončno razigrane duše,
zagledaš me in jaz te vidim na vijoličnem obnebju razcvetele zarje,
zlagoma prihajaš iz žametne graščine v rožnatem oblaku bisernih obetov,
spuščaš se nad mlado rastje, a vedno bolj temniš v črno modri svitek grozečega očesa,
tedaj zabrišeš strelo med poganjke ter hipoma požgeš nasad prelestja najine ljubezni,
nakar se jadrno razbliniš in blago sonce kuka čez zenit na mojo srčno požganino.
Znova orjem črno prst na moji dolgi njivi do meglenega obzorja v praznino teme,
orač sem in govedo hkrati, ki v Sizifovi boli reže trpko brazdo skozi blatno ščavje,
po brezpotjih mraka orjem do neznanega srca, ki vase skriva solzo in pepel,
jaz, živina in orač v enem, upam ter odpuščam hkrati, nikoli pluga ne odvržem.
FARAON
V noči večnosti lebdi krepko posut z zlatim prahom,
podložen s prozornim mahom časa eliptičnih vijug,
leži v gori trug in klesanem žrelu skalnih skladov,
pod budno prežo starih gadov, pod uroki izobčenih božanstev.
Razleti se čas, hrume vstajenski bobni razodetja,
ne bog, človek drami iz ukletja nekaj tisočletne more,
razbija skale, dolbe jarke in predore skozi zgodovino
loveč sprhnelo veličino prisilnega tostranja faraona.
Odprti sarkofagi, uzreš oblastno voljo za poldrugi seženj,
ubog poviti sveženj z zlato masko zabolšči v svet,
ljubljen in preklet nekoč, sedaj razgaljena lupina,
a zgode pomni domovina in beleži stara zgodovina.
