V deželici pod Alpami,
kjer gorko sonce sije vrh Triglava,
postava, najvišja v deželi, pravi:
»Pravica je za vse enaka.«
Tako je, bogme, tudi prav, tako je vsepovsodi
in ne bi se pritoževali, če pri tem le reveža bi ne imeli za bedaka.
Da res tako je, nam pove naslednja zgodba,
ki v širnih logih se od ust do ust pripoveduje,
tako bilo nekoč je, a danes je še huje.
K sodniku pride jagnje in potoži:
»Manjkata mladiča dva iz moje črede.«
»I, kako pa veš? Veliko vas je tam enakih.«
»Vem, preštel sem!« »Da se nisi zmotil?
Krivična tožba drago se kaznuje.«
»Ne, ne, sem ondan videl volka, kako se čredi približuje.«
»Prav, poklical bom mrcino,
da slišim še njegovo mnenje,« dé sodnik in gre.
Naslednji dan stojita tam pred sodno glavo
pražnje oblečen gospod Volk in jagnje.
»To je krivična tožba, vaša Gnada, koštrun ne ve, kaj govori.
Ker škodi mojemu imenu, tožim ga, zaradi časti!
Da mislim resno, tu dokaz je,« reče Volk
in kupček soldov pred sodnika položí.
»Resnica vaša, gospod Volk, je prepričljiva,
naj slišim, kaj poreče zdaj tožnik.«
»Sem le ubogo jagnje, nimam soldov, to je le poceni trik.«
»Dragi moj, ti pravdaš se, ne jaz,
zdaj hočem tvoj dokaz!«
»Preštel sem, vaša Milost.«
»To ni nič, če nimaš prič.«
»To ni pravica,« reče jagnje in oditi hoče.
»O, ne, ne, minute moje dragocene si zapravil
in Volku kvaril dobro si ime.
Zdaj plačal boš, pravica stane,
ker krivo tožil si, se ve!«
» In koliko naj dam?«
»Če soldov nimaš, prinesi tolsto jagnje,
polovico volku, za prestane muke,
in drugo polovico za mené.«
