Med mnoge se vrača jesen,
brez vihrave ljubezni,
večno dragocene,
kot raztopljeno zlato…
Prinaša dneve,
tihe, žalujoče – brez vere,
razkošje poletnih trav,
rumeno oveni...
izginja v jesenski megli,
med šelestečimi listi
na pol golih dreves
njihov vonj polzi…
V umirjeni lepoti človeka žalosti…
V vazi hranim suho poletno cvetje,
zase ustvarjeno tiho zavetje,
jesen pa svatuje,
z menoj ne žaluje;
ko skušam najti moč v tistem,
kar je ostalo…
v duši neizbrisnost izklesalo…
Na platnu jeseni
tvoj lik,
kot poletni privid,
kot hladen zlat kip,
lebdi…
V tihi lepoti obarvane tišine
svatuje jesen…
nemirna nasproti ji grem…
NEŽNA NOČ
Nežna je noč,
ko se sprostijo
misli za vabo
sanjam,
da ublažijo
težo utrujenosti,
počijejo v naročju privida,
da v duši manj boli...
Nežna je noč,
ko poženem življenje
z gibi zapognjenimi
v nemučenje sebe
in spreminjam temo
v svetlobo,
ki je dan ne zasledi...
Nežna je noč,
ko pestujem misli
iz časa neizdanih bolečin,
ko razlomim svet
toge opne samote,
samotna hočem,
da izkrvavi
v vstajenju jutra...
OPUŠČENA OGNJIŠČA
Med stoletnimi hišami
malega mesta,
čudesu pretekle arhitekture,
polnem varljivih nasprotij,
ponikne v meni
utrip vsakdanjika v želji,
obuditi pripoved
o pozabljenih zgodbah
tistih...
davno položenih
v molčanje zemlje...
Sanjavo prisluhnem
utripu večera,
ki utrujen izginja
med sencami ovdovelih sten,
pišu pojočega vetra,
pogreznjenem
v izpete pesmi
tistih...
ki jih ne dosega več,
vodoraven lesk uličnih svetilk,
ne silhuete vseobsežnih slik
v dotik...
Svečano občudovanje
dotrajanim stvarem,
prižiga
omrtveli plamen
tistim...
davno doživelim vek
med oboki kamnitih hiš...
Zapahi starih okovanih vrat
razpolavljajo umrlo stoletje,
po labirintu tišine
poti sive samote
vodijo v preteklost...
Rojeni smo,
da nekoč
neustavljivo
odidemo za seboj...
