1. januar 2003 – VI. letnik
haiku
Jutranje sonce spleta mavrično misel, roke razpleta.
Tvoja mehkoba, nežni, previdni gibi, boža me nasmeh.
Kosi žvržijo, budijo frfotaje deklico pomlad.
Ljubim dih vetra, bela češnjeva steza dom na ozarah.
Cvet vijolice si izveze rdeč korzet na mojem oknu.
Cvetoča lipa v nasmehu duše plodi božje besede.
Preproga solza, umíte bose noge, biserna rosa.
Oko zablesti, rosna kaplja na licu žalostno sonce.
Breza vzdihuje, veter lorni vejevje, bor vrši, sanja.
Ptica se budi, vzdih, molitev odmeva v blaženo nebo.
Let lastovice meni čas, svetlobo, pot, požlahtni misel.
Rožnate sanje, plavam, plavam lahkotno, se duša smeji.
Gori svetloba, duh oplaja tišino, cvetijo rože.
Dih mi zastane, svod, brezkončna ozvezdja, nebeške sledi.
Zvezdni utrinek prebudi davne spomine, zatrepeče srce.
Klasje šelesti, dolg i pšenični lasje, domača streha.
Deco čuvajo zlati kačji pastirji, Bajke ožive.
Skriti otroci na njivi, kuštravi, nevidni škratje.
Pomladni večer, ptice čebljajo v gnezdu, napojen vrelec.
Toj oče, molim, na skalovje poklekam, skala mir deli.
Tvo j duh me vodi moj duhovni učitelj, brvi so trhle.
Štejem ozvezdja, zavijam se v spirale, čuvim svežino.
Planeti neba nešteti, neprešteti, pot neznana.
Večna luč gori na domačem oltarju vse ure, vsak dan.
Luna ugaša, oglaša se črn skovir, smrtni odmevi.
Zvezda Danica, vodnica karavane, neba nevesta.
Mostovi roke, oceani plodijo en jezik sveta.
Veter zašvista, kaplje bičajo telo, mokrota hladi.
Rosna vrtnica razpenjeno obnožje, metulja vino.
Češnja se lišpa belo puhasta, sinja. Po medu diši.
Luna zmedéna v topli noči poletja skodrane kite.
Ptica zadrhti, sončni mrk prekriva vse poti, nezda, let.
Ledene sveče, od strehe kaplja, kaplja čudežna voda.
Naphana pena, goreči pomladni sneg ptičja pogača.
Jekleni človek stroji, izpuh, dim, strupi, hladno železje.
Duh poezije silne miselne oči, ne prehiti čas.
