V SOBI SO BILE ŠTIRI POSTELJE*

»Gospa Marijana, obisk imate. Zbudite se!« sem zaslišala mladega stažista ob svoji postelji.

»Obisk?« sem se začudila in že videla dvoje postav pri vratih. Moški in otrok sta imela oblečene zelene halje, na ustih zaščitne medicinske maske, na čevljih pa zelene prevleke. Še vedno omotična sem le ugotovila, kdo me je prišel obiskat. Martin se je nekam nerodno prestopal do postelje, medtem ko je Lina dobesedno stekla k meni:

»Mamica, draga moja mamica, te hudo boli?«

Bolečina se je res oglasila tisti trenutek, a sem stisnila zobe in rekla:

»Ne, Linca, ne boli tako hudo.«

»Mami, kdaj pa boš lahko šla domov?« je bila deklica radovedna.

»Nič ne vem. Odvisno od počutja in celjenja ran. Veš, tudi jaz bi že bila rada doma med vami.«

Moje oči so se srečale z Martinovimi. Vendar ta pogled ni trajal dolgo, saj je on umaknil svojega proti stekleničkam, ki so visele na stojalu in je iz njih v mojo žilo tekla umetna hrana. Hčerkica se je sklonila k meni in me narahlo poljubila, kar je tudi Martina vzpodbudilo, da mi je dal očetovski poljub.

»Samo nekaj minut sva lahko pri tebi,« je rekel mož in stopil za korak nazaj. Opazila sem, da se v bolniški sobi nelagodno počuti. Začutila sem napetost neizrečenega in zaželela sem si, da bi čimprej odšel iz sobe, hčerko pa bi najraje prižela k sebi.

»Kako pa sta Lana in Mark? In oma?« sem želela izvedeti.

»Mark je padel s kolesom in ima buško na glavi. Lano pa je pičila čebela in ima otečeno roko,« je poročala Lina.

Martin je pogledal na uro, potem mene in dejal:

»Morala bova iti. Čas se je iztekel.«

Kateri čas se je iztekel, za vraga, sem pomislila. Moj čas šele prihaja. Naj se zgodi karkoli, naučila se bom živeti brez tebe, Martin.

»Adijo, mamica!«

»Adijo, Linca! Pozdravi vse doma!«

»Hvala, Martin, da si pripeljal Linco na obisk,« sem še zaklicala s šibkim glasom za njima. V spominu pa sem potem še dolgo videla njegove hladne modre oči, v katere sem se pred davnimi leti nesmrtno zaljubila.

* * *

»Danes pa se seliva,« je pri viziti izjavil dr. Borno, ko je pregledal operirane dele mojega telesa. »Še vedno pa boste ležali le na hrbtu, da se ne bodo šivi po nepotrebnem natezali.«

To zadnje mi ni bilo najbolj po volji, a druge izbire žal ni bilo. Po viziti je v visokih coklah priskakljala sestra Julija.

»Sedaj pa boste v moji oskrbi,« je hitela razlagati. »Saj bomo tudi na oddelku lepo poskrbeli za vas.«

»Verjamem,« sem pripomnila in sestra Julija me je že peljala na oddelek.

V sobi so bile štiri postelje. Na vseh so ležale ženske. Imela sem rahlo privzdignjeno vzglavje in sem si jih lahko ogledala. Ena med njimi, tista pri oknu, je bila še otrok. Kasneje sem izvedela, da je prestala že kar nekaj plastičnih operacij zaradi prirojene deformacije ustne votline. To bi naj bil zadnji poseg, pri katerem bi ji dokončno napravili nebo in ji zagotovili normalno delovanje. Deklici je bilo ime Sanja in je prišla iz Bosne. Ob njej je na postelji sedela Zara, mlado dekle, ki so ji zaradi grde mozoljavosti naredili abrazijo obraza. Pri tem posegu odstranijo povrhnjico, kjer se napravijo kraste. Ko te odpadejo, je pod njimi mlada nežna koža, ki naj bi bila tudi zdrava. Zarin obraz je bil ves v povojih, le usta in zvedave oči so kukali iz sveže beline.

Iz postelje zraven mojega ležišča se mi je prijazno nasmehnila svetlolasa gospa mojih let.

»Dobrodošla v naši sobi,« me je pozdravila. »Jaz sem Minka. Kako pa je vam ime?«

»Marijana,« sem odgovorila. »Pozdravljene!«

Še preden sem se prav zavedla, smo že bile sredi pogovora. Vsaka je povedala, zakaj je v bolnišnici. Minka in jaz sva imeli enake razloge za operacijo, s to razliko, da je bila Minka sedaj že drugič na plastiki zaradi nekih izboljšav po prvi operaciji.

V času obiskov me je presenetila Elizabeta. Prinesla mi je velik šopek vrtnic, ki je potlej krasil mojo omarico. Zanimalo jo je, kako mi gre in če kaj potrebujem. Najin klepet me je pošteno utrudil in sem po obisku trdno zaspala.

Na oddelku ni bilo take tišine in tako sterilnega okolja, ki bi me navajalo k temnim mislim kot v intenzivni sobi. V sobi je bilo slišati glasbo iz radia, ki ga je Zara kar naprej poslušala, me pa hočeš nočeš z njo. Vse bolnice razen mene so lahko hodile in so prihajale k moji postelji, prinašale so mi revije ali kakšno pijačo, ko sem bila žejna. Posebej Sanja je bila kar naprej moja gostja; spraševala me je to in ono o mojih otrocih, bila je namreč Lininih let.

»Tako se veselim, da mi ne bo več treba na nobeno operacijo,« mi je zaupala nekega jutra. »Ti ne veš, kako me je bolelo. In niti jesti nisem mogla, ne govoriti. Res sem hvaležna, da me je dr. Borno vzel v svoje roke.«

»Sanja, tudi jaz sem srečna, da sem pacientka dr. Borna. Res je enkraten specialist za plastične operacije. Ali res že danes pridejo starši pote?«

»Ja, kmalu bom lahko šla domov.«

Sanja je odšla, na njeno mesto pa je prišla nova bolnica. Naslednji dan je bila Maja predvidena za operacijo nosu. Želela je imeti majhen prifrknjen nos, ker je bil njen organ za voh širok in velik. Operacije se je bala, vendar je bila želja po spremembi njenega videza na bolje tako močna, da se je odločila zanjo.

Bil je pustni torek. V našo sobo so priplesale maškare. Prav tisto jutro sem se počutila izjemno slabo. V trebuhu sem imela močne krče, ki kljub tableti niso popustili. Sestra Julija je opazila, kako se potim od bolečin. Te so postajale že neznosne. Stekla je po zdravnika. Pregledal me je in posumil, da so bolečine posledica žolčnih kamnov. »Mislim, da ne bo nič hujšega. Sestra Julija, dajte gospe injekcijo proti bolečinam.«

Rečeno, storjeno. Krči so počasi popuščali, maškare so že zdavnaj zapustile našo sobo, za mano pa je bil najbolj moreč pustni torek.

* * *

Bližal se je dan mojega odhoda domov. Po osmih dneh ležanja sem lahko vstala iz postelje in naredila prve korake po sobi. Pred tem mi je sestra povila obe nogi s širokim elastičnim povojem, da ne bi prišlo do tromboze. Lahko se zgodi, da pacient dobro prestane operacijo, potem pa nenadoma umre zaradi krvnih strdkov, ki nastanejo od dolgega ležanja. Moji prvi koraki so bili negotovi, v glavi se mi je vrtelo in od napora sem bila vsa potna. S skrajnim naporom sem stopila na hodnik do telefona in poklicala moža.

»Zdravo, Martin, v petek lahko grem domov. Boš prišel pome?«

»Zdravo. Kdaj pa naj bom tam?« je bilo vse, kar je vprašal.

»Te bom še obvestila. Verjetno pa ne pred enajsto uro.«

»Prav. Pokliči me v četrtek.« In že je bila zveza prekinjena. Jaz pa sem še kar držala slušalko v roki in čakala, da bo vprašal, kako se počutim. Morda bo rekel, kako je vesel, da se vrnem domov…

Spet se je nekaj porušilo v meni in naenkrat si nisem več želela iti nikamor. S težkimi koraki sem se vrnila v sobo, sedla na posteljo in si pričela odvijati povoje. V glavi se mi je zvrtelo in skoraj bi padla na tla. Zlezla sem v posteljo in pokrita z odejo čez glavo sem tiho zaihtela.

Zazdelo se mi je, da je nekaj zaprhutalo ob meni in skozi solze sem videla nežen deški obraz. Bil je skoraj prosojen, a razločno sem slišala njegove besede:

»Zdaj si prerojena. Ne le telesno, tudi duhovno se boš prerodila. To je začetek poti. In bolelo bo. Bolj boli, ko trpi duša kot takrat, ko trpi telo. Ampak vse v življenju ima svoj smisel.«

Obraz se je razblinil, v sebi pa sem začutila neverjetno energijo.

* * *

S tesnobo v srcu sem čakala na dan, ko bom odšla v domačo nego. Vedela sem, da mi tokrat mož ne bo stal ob strani kot po operaciji pred nekaj leti. Najini odnosi so se v tem času spremenili. Kako se bova razumela? Slutila sem, da se vračam k človeku, ki mi je postal tuj, nepoznan in nepredvidljiv, povsem drugačen od nekoč ljubečega moža. Zdaj ni bilo več tiste zaskrbljenosti in strahu, da me bo izgubil, sedaj sem ga izgubljala jaz. Vsaj čutila sem tako. V meni je videl le še mater svojih otrok in ne žensko, ki bi jo ljubil. To me je prizadelo, ker je kljub mojemu prizadevanju, da bi med nama vladala harmonija, vsak dan skupnega življenja postajal bolj moreč in težak.

Ko je prišel Martin pome v bolnišnico, sem začutila neverjetno napetost med nama. Komaj, da sva izrekla kakšno besedo; mučna tišina je napetost le še večala. Da bi prekinila molk, sem vprašala:

»Kako pa otroci?«

»V redu. Danes te nestrpno pričakujejo,« je bil redkobeseden.

»Kaj pa ti? Si me tudi ti nestrpno pričakoval?« sem bila malo provokativna.

Njegov pogled, ki že prej ni bil ne vem kako prijazen, je še potemnel. Vprašanje je preslišal in rekel:

»Eva te bo prišla danes pogledat. Morda še tvoja sestra.«

Tesnoba se je razlivala kot grenak žolč v sleherni kotiček mojega telesa. Zdelo se mi je, da me obhaja slabost in najraje bi bruhala. Tresljaji zaradi vožnje so mi povzročali bolečine na operiranih delih telesa. A te bolečine niso bile primerljive s tistimi v moji duši. Težka črna kepa je pritiskala v moji notranjosti in mi ni dala dihati. Čutila sem, da se mi v očeh nabirajo solze. Najraje bi na ves glas zakričala, da bi prepolovila tišino in bol v meni. Potegnila bi volan v desno, da bi avto z nama zgrmel s ceste in nikoli več ne bi čutila silnega pritiska z vseh strani. Vseeno bi mi bilo, kaj bi se zgodilo potem. Stopnjevanje duševne bolečine je predramilo razum z utripajočo rdečo lučko, ki je govorila:

»Vse boš prenesla. Tudi to, da nisi več ljubljena.«

Tedaj sem globoko zajela sapo in se na glas zasmejala. Martin me je začudeno pogledal, saj se mu še sanjalo ni, kaj se mota po moji glavi:

»Kaj pa je tako smešno?«

»Ah, nič. Spomnila sem se na nek dogodek.«

Ni ga zanimalo, kateri dogodek bi to lahko bil, meni pa je olajšal situacijo. Ni si mi bilo treba nečesa izmišljati. Vsak s svojimi mislimi sva nadaljevala pot domov.

* * *

»Mamica! Mamica!« so v en glas zaklicali Lina, Mark in Lana.

Zazdelo se mi je, da so v desetih dneh, kolikor me ni bilo doma, zrasli in postali bolj resni. Poljubili smo se in objeli in v teh dotikih otrok sem začutila pristno ljubezen. Nič zaigranega, ponarejenega ni bilo v njih. Sedli smo na kavč v dnevni sobi in malo pokramljali. Naporna vožnja me je utrudila, tako da sem se kmalu poslovila in šla počivat v spalnico. Ta prostor je postal moje glavno bivališče in obenem ječa. Po zahtevni operaciji sem morala veliko časa počivati in se izogibati vseh naporov. Bila je zima in iz postelje sem videla le košček neba in snežinke, ki so neumorno plesale svoj ledeni ples. Včasih je kakšna pristala na oknu in za trenutek me je razveselila s svojo pravilno lepo obliko, a že naslednji hip se je stopila in odstopila svoje mesto drugi. Ta je bila povsem drugačne strukture, a vse so bile podobne zapletenim vzorčkom kvačkanih čipk. Ure in ure sem leže na hrbtu opazovala ples snežink in v mislih sem bila z Andersenovo Snežno kraljico. Vrnila sem se v otroštvo, v svet pravljic, ki je bil zdaj nepreklicno mimo.

Po dolgem času sem si spet lahko privoščila branje romanov, duševno hrano, ki sem jo zadnja leta tako pogrešala. Prebirala sem pesmi mojih najljubših pesnikov in z njimi delila žalost in veselje. Kakšno razkošje, da lahko berem! Da imam čas za nekaj, kar mi je bilo odmaknjeno zaradi številnih obveznosti. Izobilje časa mi je omogočilo, da sem v branju pričela spet uživati.

* * *

Čez štirinajst dni sem bila naročena na pregled in odvzem šivov. Tokrat nisem želela, da me pelje v Ljubljano mož. Želela sem se izogniti mučni tišini med vožnjo, ki sem jo pričakovala. Peljala me je prijateljica Sonja.

Sestra v ambulanti mi je snela gaze in povoje. Zdravnik je z vidnim zadovoljstvom dejal:

»Lepo je uspelo. Poglejte se v ogledalo!«

Doma sem svoj novi izgled videla le delno ob vsakodnevni negi. Tokrat pa sem videla celoto. Komajda sem verjela svojim očem. Spet sem bila popolna ženska. Dojka, ki jo je zdravnik oblikoval iz moje trebušne mišice, je bila skorajda povsem enaka zdravi dojki.

»Hvala, dr. Borno,« sem se z nasmehom zahvalila zdravniku, ki mi je vrnil občutek, da sem spet prava ženska.

»Že prav, že prav. Sedaj je najpomembneje, da boste trikrat na dan masirali brazgotine. Lahko je to ribje olje ali kakšna druga, čimbolj mastna krema.«

Nato je pogledal še brazgotino na trebuhu, kjer še niso bili odstranjeni vsi šivi.

»Nekaj šivov bova še pustila. Čez kak teden pa naj jih odstrani vaš zdravnik. Potem tudi to brazgotino masirajte z mastno kremo,« je še svetoval dr. Borno.

Gledala sem dolgi rez od levega do desnega boka in pomislila: moj bog, kako sem vsa razrezana! To je moral biti res velik poseg. Iz teh razmišljanj me je potegnil glas dr. Borna:

»Sedaj pa pojdite še na fotografiranje.«

Hitro sem potegnila oblačila nase, se poslovila od zdravnika in sledila sestri v zadnje nadstropje stavbe, kjer so me fotografirali že ob prihodu na oddelek. Fotografije so služile zdravnikom pri njihovem delu. Posnetki so bili spravljeni v mapi z dokumentacijo pacientk v smislu »prej« in »potem«, kot često kažejo obetavne reklame za hujšanje. Sestra je pripravila fotoaparat z bliskavico in naredila nekaj posnetkov – sedaj tistih »potem«, ker so one »od prej« že imeli lepo spravljene v mapi z mojo dokumentacijo.

»Ste zadovoljni z rezultatom?« je vprašala v pričakovanju pozitivnega odgovora.

»Seveda sem,« sem ji z nasmehom odgovorila. Kako tudi ne bi bila, saj sem sedaj v bistvu izgledala bolje kot pred operacijo.

To poglavje je bilo za menoj in pred mano nova pričakovanja. Nekako sem verjela, da bo sedaj spet vse v redu, pravzaprav še bolje kot pred tem posegom. Polna optimizma sem se vračala domov.

* 25. poglavje iz romana OVEN, DEVICA IN RAK, ki je izšel pri Mariborski literarni družbi v zbirki Antares jeseni 2002