1. maj 2011, letnik XIV
Po potresu je deset metrski zid ta cunami prelil.
Brez obzidja bi cunami ladjo samo nežno zapeljal.
Teden je rabil japonski oblak do nas. To je grozljivo.
Na česen rosi. Prvi japonski dežek. Res romantično.
Niti Japonci ne morejo verjeti svojim kapitalistom.
S plutonijem pa obogaten uran seva kar tisočletje.
Moderator je voda, trda voda in grafit jedrne.
Luciferjeva fuzija od urana je idilična.
Fukušima je srečno ustavila odtok jedrske vode.
Zdaj vemo, zakaj je toliko cementa ostalo preveč.
Kam naj grem jaz, če bo v Krškem nesreča, da bo sevalo.
Nisem si misli, da toliko Japoncev živi v barakah.
Tisočletje se hladi gorilni vložek, le kdo bo to plačal.
Tisočletje se gorilni vložek hladi in greje zemljo.
Solni rudniki so neprimerni za te jedrske smeti.
Ilovica ne odvaja toplote in – kaj sedaj s smetmi.
Petdeset ton je urana v reaktorju. Nisem si mislil.
Čudno, da niso nasuli kamenja na nizko plažo.
Kaj pa, če so po dveh atomskih postali celo imuni?
Da so otroke poslali na varno, mi je res pri srcu.
Sonce atomsko – kako dolgo te bom še lahko jaz gledal.
Nabral sem regrat. Po dežju atomskem. To bo večerja.
V »Delu« sem prebral – regrat je še premalo ožarčen. Ojej!
Po Černobilu sem imel po obrazu polno trdih bul.
Moj geiger je pokazal na špehu več kot na krompirju.
Moj geiger je zginil. Fizik mi reče, da ne kaže prav.
Že spet je streslo v Onegavo, jedrska stoji spokojna.
TEVE sporoča, da bo naplavina čez tri leta v Ameriki.
Slika iz zraka kaže hiše in čolne – trupel ne vidiš.
Zakaj ne pošlje vojaške ladje, da bi trupla pobrali.
Ali zdaj tudi na Japonskem že cvetita višnja in črešnja?
