Zares ne maram nekaterih stvari, ki so na sploh preverjeno cenjene in veljajo za sinonim dobrega okusa. To so umetelno pohabljena in skrivenčena drevesca, ki so jih kot vrhunec hortikulturne umetnosti bonsai uvozili iz Japonske; lovske razstave s trofejami po stenah-izbuljene umetne oči na odrezanih glavah srnjadi, rogovje, okovano s srebrnimi okviri in epitafi, kdaj in kje je bil eksponat ustreljen (v žargonu »uplenjen«.) Ne maram tudi vseh vrst žrebičkovih carpacciov na posteljici iz rukole, ker je to »in«, malih in velikih kozic v receptih in na pladnjih, ne maram požrtij po pogrebih, ne alternativ med govejo in gobovo juho v velikih belih jušnikih. In seveda praznih in polnih nakupovalnih vozičkov v veleblagovnicah z obrednim ropotom od delikates, mesa, zelenjave, francoskega kruha, sirov in dežele jogurtov
Ne maram sprenevedastega smehljanja in opičjih objemov z navideznim cmokanjem »mvuf, mvuf mvuf«, svetlolasih glamuroznih misic, pevk in voditeljic kdo ve česa, ki jih ob slavnostnih priložnostih zasleduje v debele šale ovit skuštrani novinar z mikrofonom, da bi izbruhale svoje duhovite odgovore na tehtna vprašanja, kako jim je bila všeč nocojšnja predstava ali razstava ali katero knjigo so pred kratkim prebrale. Odgovorile bodo, da je bilo famozno, fantastično ali fenomenalno … v osnovni šoli so za domače čtivo prebrale vsebino Jurčičevega Desetega brata ali Cankarjeve Skodelice kave, nekatere pa pred zaključnim izpitom morda celo obnovo Kafkove Metamorfoze …
Ne maram prežvečene in napol prebavljene literarne klasike tistih treh izbranih knjig, ki jih morajo maturanti obvezno poznati, da bodo iz nji napisali esej. Vsako leto ponudijo založbe utrujenim dijaškim možganom pomoč za branje, ki učinkuje kot laksativ in dristilo, zaradi katerega bodo prihodnji inženirji ali ekonomisti za vekomaj zasovražili branje razen tehničnih navodil in borznih indeksov. Branje je izguba časa – torej denarja.
Ne maram izjemnih kulturnih dogodkov; državnih in kulturnodnevnih proslav, kjer se politični veljaki in obetavni gospodarstveniki z zastonjskimi vstopnicami dostojanstveno pretegujejo na bolj ali manj udobnih sedežih v dvorani in med posameznimi točkami pomembno, a zadržano ploskajo, ljudstvo pa na kakšnem Trgu svobode ali na Tromostovju lahko gleda predstavo po displayu, natepava burek ali nostalgične čevapčiče, pozimi pa se še naceja z razredčenim kuhanim vinom. Črnih mask k sreči ni mogoče gledati pri Konjskem repu na daljavo, prijazni mediji pa poskrbijo, da slišimo odgovore izbranih gledalcev, ki tekmujejo v izvirnosti, kako bi izdavili svojo prevzetost in globoke občutke nad čudovitimi kostumi Alana Hranitelja in seveda glasbo, ki je sploh čisto nekaj posebnega, ta Kogoj je bil res izjemen; pri tem si ravnajo zasedene hrbte. In v bližini ni nobenega otročaja, ki bi vzkliknil: »Kralj je nag!« In koliko jih je med odmorom ušlo iz gledališča? Vsi občudujejo in razumejo svetovno priznano Globokarjevo glasbo, ker je zares globoka.
Ne maram ljudi, ki se spoznajo na vse in o vsem razsojajo: od literature, glasbe, zakonodaje, dobrodelnih akcij, javnega nastopanja, mode, kulinarike in smučanja. Prav vseeno jim je, če se razkoračijo na pogorišču tuje nesreče, saj so izjemno dobri, plemeniti, usmiljeni – in morajo biti vidni.
Ne maram nobenih mavričnih gibanj, belih in črnih obročev in rdečih noskov. Pač ne verujem vanje. In česa poleg kaviarja še ne maram? Fotografij slavnega Warhola z Marilyn Monroe vred in slik Friede Kahlo.
Vse moje druge odgovore, povezane s sedanjim političnim trenutkom, lahko preberete v najnovejši Cankarjevi drami »Za narodov blagor«. Vanjo je zajet naš čas z eno razliko; petelinji boji med politiki niso bili tako usodni, matična država Avstroogrska je bila vsaj na prvi pogled še trdna.
»Pa kaj bi jaz dal za eno pošteno roko, da me potreplje po rami in drugega nič ne da mi, samo lep pozdrav in pošteno roko!«
