ljudje so ali obupno prazni ali pa te napolnijo
eni lahko za celo življenje
prvo lahko pozabiš prave nikoli no ja vsaj nekje v notranjosti tli in potem jo nenadoma obudi spomin slika dogodek obisk nekega kraja srečneži z njimi žive del življenja le redki do kraja
v knjigi življenja je prostora za malo pravih a le tisti pravi nekaj pomenijo ti plemenitijo srce zapolnjujejo praznine vse ostalo je fasada izgubljanje časa kraja bogu dni najdragocenejše spustiš v sanje namišljene in prave jih tam čuvaš kot največji zaklad in jih zavestno ali kar je še bolj dragoceno v sanjah obiskuješ in ti potem še nekaj časa zapolnjujejo življenje
morda pa eni verjamejo v posmrtno življenje in nebesa da bi se združili z njimi ki jih žele in sanjajo in ena posebna kamra je za tiste ki si jih v življeju užalil jim storil kakšno krivico jih prevaral ali celo ogoljufal neprestano nekaj planiramo pa smo kdaj sklenili da bomo do konca poskušali popraviti vsaj nekaj krivic ki smo jih povzročili
včasih je tako malo treba za srečo drugega prijazna beseda majhna pozornost odkrit odgovor izbran dotik zaupljivo vprašanje kanček skrbi in sreča drugega je lahko tudi tvoja
ste se kdaj pustili navidezno sleči psihoterapevtu saj ni treba v živo
preberite košičkovo psihoanalizo cankarja berite počasi in naj vas ne bo sram če v njej najdete sebe ali koga od bližnjih človek bi kdaj s svojo najožjo družbo moral na psihoterapevtsko seanso in se teden dni pogovarjati s sabo in ostalimi
zakaj se premalo pogovarjamo prave stvari ali nas niso naučili kaj se je vredno pogovarjati in o čem se morda bojimo pogovarjati celo z najbližjimi in koliko šita trosimo skozi usta za pravo besedo ki je lahko samo ena pa nam zmanjka časa volje poguma gremo se shujševalke izrekreirali bi zadnjo kapljo znoja zmišljujemo si nemogoče zabave vleče nas v ekstremne aktivnosti potovali bi po svetu zakaj se ne odločimo potovati po sebi in do sebi najbližjih dobrine niso sreča sreča se skriva v zadovoljstvu besede razgovora zaupljivega pomenka zaljubljenega ščebeta in šepeta v neizgovorljivih trenutkih sreče biti ob tebi odkrivanju skritega in zakrivanju očitnega
vsak slovenec ima kak svoj dalmatinski zaton ali skriti jadranski kotiček bolj je samoten lepši je mojemu je ime valun kot mali val valček in čez hrib so lubenice s prekrasnimi plažami kot nalašč za očiščenje duha in telesa kot na glavo obrnjena šmarna z grmado tam greš dol in prideš na rajsko plažo ki jo res včasih posvinjajo kopalci a se kar sama očisti in najlepša je tista pot navzdol in navzgor pa čeprav pri 30 v senci enkrat smo med potjo kar omedlevali v najhujši vročini a kar ti ostane je en prekrasen poletni spomin za hladne zimske dni in vsa akumulirana energija pripekajočega sonca in razžarjenih kamenčkov bele plaže in vsi sončevi odbleski ki se lomijo v skoraj kristalni vodi in nad tabo čepijo štiritisočletne lubenice orlovska utrdba takrat najvišje kulture danes zaspano in odmirajoče zadnje počivališče starcev in stark ki na dan spregovore nekaj težko razumljivih besed in sem pa tja prodajo kak ovčji sir in flašo rakije idealno letovanje za malo odštekane a za prave uživače nepozabno
spomnim se pravega surfanja v kuvajtu hotel sas na plaži je bil surf pa sem se mlad in nor in poln moči pognal na en vetrovni džiro špricalo je na vse konce in veter je bil pravi da sem se obesil do gladine zvečer so mi v hotelu povedali da so tam zelo močni in nevarni tokovi in tudi kak morski pes a smo bili tedaj tako mladi in brezskrbni
ko ti življenje iztrga nekoga s katerim si živel zdi se ti celo življenje je kot bi ti odtrgali del srca sprva misliš in se tolažiš da so le moreče sanje a se potem še nekaj časa zbujaš in najprej pomisliš na bolečino izgube fasada igra neprizadetost ker te tako uče a srce je ranjeno in ne bo nikdar do kraja zaceljeno in srečni so ki umirajo mladi in jim ni treba trpeti ob izgubi dragih take bolečine te plemenitijo v srce sekajo krivice ali hudobije ki si jih morda nenamenoma storil umrlemu in ti je žal za vsak trenutek ko te je pričakoval a si v svojem uživaštvu in nemarnosti pozabil na njega in ti ostanejo samo njegove velike in vprašujoče oči ko si spet prišel tako težko sem te čakala kje si bil
in se potem karte premešajo in si potem ti na potezi in čakaš koga da pride od kje
in ko nisi več ljubljen postanejo tudi tvoje oči velike in čakajoče
pravi prijatelji ti ostanejo na koncu a je ta igra kot izpiranje zlata lahko je sito na koncu tudi prazno in se potem vprašaš kje na poti sem jih izgubil sem jaz kriv
so bili res pravi prijatelji če te pa zdaj morda na cesti spregledajo sem jih izbiral na pravih krajih ali pa so moji prijatelji tisti ki jih prej sploh nisem imel za take
meja med prijateljstvom in ljubeznijo do nasprotneg spola je lahko zelo tanka
morda je prav v tem skrivnost ljubezni ali pa je to meja kjer se loči gola strast od prave ljubezni ali pa je morda prav največja strast vrhunec in zadnje udejanjanje odnosa in prijateljstva do nekoga morda bodo lahko kdaj čustva merili in lakmusirali plavo za prijateljstvo rdeče za ljubezen in se boš testiral koliko si zaljubljen in boš okoli nosil lovegeigerjev števec ki te bo opozoril da te katera v bližini ljubi ali čuti do tebe prijateljstvo eden naglavnih grehov genetike je da kemija že uravnava spolno in ljubezensko življenje milijonov pa ne mislim revčkov ki ne morejo brez viagre ampak tistih ki s pravo dozo česaržekoli uravnavajo svoj libido in jakost užitkov ali se spreminjamo v čredo pohotnih kozlov in potrebnih koz ki se parijo za vsako ograjo
in mislim na prepotena alkoholizirana ekstazirana prešvicana telesa v diskojih ki se zvijajo samo enemu bogu v radost in pohoto
prava svoboda pisanje je v barvah barve izražajo počutje in prava umetniška svoboda je tudi v banalnih stvareh pa v kletvicah pa v seksu zakaj slovenčkom ne pustijo brati prešernovih okroglih prešern je simbol poduhovljenosti nacije torej naj bo impotenten
torej naj ne piše o pičkah prešerna bi citiral v pinki barvah samo tako si prestavljam obarvane mokrocvetočerožcepoezije cankar mi je bil zmeraj siv pa malo črn pa ne zamorjen v mladih letih sem ga recitral na proslavah pa zdaj vidim da ga sploh nisem poznal pravzaprav nisem vedel kaj je hotel povedati ker so nam ga v šoli servirali za potrebe dnevne socpolitike če bi šlo skozi pri urednikih bi vsak dan pisal v drugih barvah v računalništvu je to pisofkejk glede na razpoloženje in temo pa vsaka tema s svojo sliko ljudi ne kot okrasek ampak dokumentacija naj ga vidijo pa zakaj bi se matral opisovati neopisljivo lepoto na primer naj jo poslikam če je ne znam narisati
vsakemu pisatelju svoj digitalni fotoaparat s vsaj trikratnim zumom in 5 milijoni pikslov
pa naj pišejo in škljocajo boste videli naslednje leto kaj prinesem na smartkartici z morja
DAN 061202
Vrata prva pogled vem da veš da sem te videl vso med nama ni bilo skrivnosti pogled je bil začuden in sramežljiv in negotov ali res smem tako nenadoma vdreti v skrivnosti tvoje intime ležala si postrani tvoj pogled je bil odsoten bila si gola a sem te slačil kos za kosom vsak delček tvojega telesa ne vem zakaj si se mi zdela ogromna
če pa si bila tako krhka in ranljiva tedaj sem bil prvič sam s teboj čeprav na tisti plaži nisva bila sama zbežal sem v valove in hlad morske globine sol na ustnicah je imela okus po tebi čeprav ga še danes ne poznam obraz si skrivala v knjigo tvoji lasje so bili izprani in neurejeni in želel sem jih pobožati se spomniš da si takrat nepredvideno dobila menstruacijo ko si ležala na boku ti je pricurljal tanek potoček krvi
vrata druga pogovor beseda je zarezala kot oster nož izrečena v šali se tako resne zadeve kot je ljubezen sploh lahko tako neresno začnejo večina vprašanj ni dobila odgovorov a sva oba vedela da sva nekaj spočela se mi zdi da sva oba skoraj šepetala da naju ne bi slišali galebi sva se morda spominjala nekih brezveznih pisem desetletja nazaj menda jih še hraniš potem je beseda stekla kot hudournik tekmovala sva kdo bo bolj neposreden nenadoma med nama ni bilo več pregrad pogovarjala sva se o drugih a mislila na naju ko sem postal nenamerno predrzen si se nenadoma umaknila si se ustrašila si tedaj zaklenila tudi srce potreboval sem mesece da si se spet vsaj malo odprla a školjka si zame še vedno
vrata tretja dotik vem da je bil ukraden v trenutkih tvoje slabosti po licih so ti tekle solze še danes ne vem zakaj sem ti jih izvabil nisi se branila omamil me je vonj tvojega telesa in solz saj vem da si le domišljam da mi je ena kanila na roko kako sem si ti jih želel popiti s poljubi a je bilo prezgodaj vsi tvoji kasnejši dotiki so bili grobi izsiljeni kot poslavljanje ali možato rokovanje se me tako braniš ne veš kolikokrat sem se te v sanjah in željah dotaknil pobožal po vratu najraje te božam ko si krhka tako nežno se te dotikam da sploh ne čutiš če bi vedela kolikokrat je bila tvoja podoba v mojih objemih
vrata četrta poljub ki ga ni bilo in ga ne bo nikoli
vrata peta vzamem si tvoje telo v sanjah in ko si v bližini če bi takrat merili privlačne sile med nama bi instrumenti ponoreli ljubim te ko navidez sramežljivo nagibaš glavo v stran od nekdaj si mi všeč v črnem la femme fatale nikoli ne boš moja a si že od nekdaj včasih bi rekli da nama je tako usojeno zato se pogovarjava o izletu na luno ker vema da tam ne bova nikoli in da boš samo tam moja za vedno
