Ležim pod odejo.
Slutim bližajoči se vihar.
Iz vetrne oaze bodo pridirjali kameleoni.
Spreminjajoč barvo mojega telesa
bodo v njem iskali sonca,
da bi dobili krila.
Nato se bodo zabubili na mojih laseh,
v katere je ovito moje presihajoče srce.
Vetrna oaza čaka.
A njih več ne bo nazaj.
Moje puščavsko telo jih bo posrkalo vase.
Željno novih barv jih bo pogoltnilo v vlažno globino mojega popka.
Nenasitno jih bodo požirale vse pore mojega telesa,
dokler se ne bodo zamašile
in povzročile peščeni vihar pod mojo odejo.
STOJIM NA NAJINEM BALKONU …
Jutranja peresa rišejo roževinaste vzorce
po mojih rokah, na katerih
odseva belina luninega sija.
Zadušljiv zrak plete labodje vence
iz mojih las,
ki odkrivajo belino mojega vratu.
Trpke sape dvigujejo rob svilene srajce,
na kateri se poznajo pritajeni kriki
jutranjih golobic,
ki gnezdijo pod nadstrešjem.
Zdrznem se - luna se razgalja na mojih ramenih.
PROLETARIAT
Plin mi uhaja skozi možgane.
Dovajajo ga komunisti, ki so v tretjem
razredu mojega trupla odvili ventil,
da bi končno zaplinili
to proletarsko golazen.
Hrani se s paštetami
in zbira pločevino vseh vrst.
V njej prodajajo sveže ribe na tržnici,
da zagotovijo obstoj sebi
in dravskim labodom.
Zvečer se sprehajajo
med kulturno zavarovanimi hišami,
ki so jim sofisti zagotovili večen obstoj
in relativno hitro pronicanje
urina iz državne blagajne,
saj so se jim ti, tretjerazredniki,
pravkar poscali na visoko baročni vrt
pod okriljem mestne garde.
JUNAK SVOJEGA ČASA
Ko so bogovi poslali prekletstvo nad ljudi,
niso pomislili na vzporedne svetove,
ki jih je predvčerajšnjim odkril neki pesnik.
Ker kdo bi vedel,
da bodo poslednji kačji pastirji v podrastju gozda,
kjer so se plazili čez noč,
našli samorastnika, ga posvojili
in mu nadeli ime Mojzes.
Tudi ni bilo naključje,
da je ravno takrat neka aleksandrinka
ob vodi prala plenice
in nehote rešila nekega
tebanskega fačuka.
Umila mu je ukrivljene nožice,
ki so bile prekrite
s sluzasto krvjo ranjenih živali.
Nato je odrasel v zamorca
in skupaj s Sinbadom celo življenje
iskal deželo svoje primorske matere.
Škoda le, da je priplul iz južne strani
in ni več zmogel presekati gordijskega vozla.
Vlada mu bo v spomin prepleskala ladjo,
sfingi pa postavila spomenik.
VEVERICE
Sedeli sva sredi posušenega ribnika in si z zlaticami barvali lica.
Nabirali sva klobučke neba in jih podtikali jutranjim pticam.
Smukali sva se okoli rogovile hrasta
in mu belili odmrlo tkivo,
s katerim sva zakrpali brsteče mladike.
Doma sva jih skrbno zavili v najin kožušček.
Nekoč si mi rekla, kako zelo si želiš jadrati med drevesi.
Vzela si klobučke in si jih nataknila na obe roki.
Nato si odletela iz klopčiča debla.
Nikoli več te nismo videli …
Samo kdaj pa kdaj se mi zazdi,
da iz drevesne dupline starega hrasta moli velik, košat rep.
NEIZTROHNJENO SRCE
Z ozeblimi prsti grabiš po rezilu zraka
z nogami opletaš okoli zelenega telesa
ptičji hibridi obletavajo tvoj mrhovinasti vonj
ponujaš jim široko razgaljena jetra
da ti jih izkljuvajo do zadnje celice
ker niso več zmožna prečiščevati tvojega pogleda
a srce zakrivaš z zelenimi rokami
hibridne ptice ne slišijo več utripanja
že zdavnaj si ga zakopala med stoletne korenine
le pretvarjaš se, da ga imaš
na krasu si nabirala zelene storže
in jih v obliki srca sejala na beli skali
vsak dan si jih zalivala s svojimi očmi
dokler ni zraslo novo, presihajoče srce
zdaj gniješ, od znotraj
od zunaj si le še telo z luknjastim srcem
