OGENJ

Diham globoko črnino.
Obrisi hiš na dvorišču se le bežno slutijo.
Samo na nasprotnem balkonu se v noč nervozno vžiga cigareta. Ko se žar za hip zablešči, v ozadju zagledam silhueto ženske.

Zebe me.
Na prsih prekrižam roki in se nekajkrat hitro podrgnem.
Ko to ne pomaga več, odidem po jopič.

Pozneje, ko se vrnem na balkon, ugašajoči ogorek že elegantno jadra proti tlom, ženska pa je izginila.

Na dvorišču, nad katerim kraljuje balkon, se še zmeraj gosto pretaka noč, vtem ko se jutro nad menoj že polagoma prepleta v nebo.

Med tesno zraščenimi hišami drsi tišina.
Pod njo se zbirajo pijančki okrožja s svojo jutranjo steklenico, dan za dnem zadnjikrat.

Proč moram, ta tesnoba ponavljajočih se dni me duši.

In vendar ne morem ubežati, ne mestu ne samemu sebi.

Preostane mi samo tavanje po umetno zasajenih gozdovih, ob promenadah ukročenih rečic, čez udomačene travnike in mestne parke ali vzdolž tramvajskih prog, ki vodijo v predmestje.

Če se pozno poleti odpelješ s progo 15 do postaje Plovdiver Straße, lahko tik pred mrakom še uživaš v večernem vetru, ki prinaša podeželski zrak, težak od vonja sveže požete pšenice, zelja, ogrščice in plavic.

Na vsem lepem se na dvorišču prižge luč, glasno smejoč se nanj opoteče gruča ljudi, z eno roko se opirajo drug na drugega, v drugi stiskajo vsak svojo steklenico vina.

Mar nihče od njih nikoli ne zahrepeni po begu pred tem vsakdanom, ne bi nihče šel z mano ali si vsaj upal pomisliti na odhod …?

Pred hišo še zmeraj stoji moj avto, samo k Hannesu bi moral po ključ …

* * *

Dež se je v zgodnjih večernih urah zlagoma pobelil in na cesto se je splazil tanek sloj plundre.

Spet grem k njej, čeprav je od ločitve naprej pravzaprav več nočem videti, a očitno ji še zmeraj uspeva, da me ovija okrog mezinca.

Grenko pogoltnem svojo nedoslednost in se odpeljem.

Kot po navadi pridem prepozno, že zdavnaj je odšla. Tudi koncert v Calypsu, kamor me je povabila, se je gotovo že pričel.
Vsako leto tam praznuje rojstni dan.

Pravzaprav že od nekdaj sovražim klubske koncerte, a zdaj ne morem več požreti dane obljube.

Moram se osredotočiti na vožnjo, malo prej, v centru Stockeraua, sem zaradi zaviranja skoraj treščil v zid …

Bel jopič, modre kavbojke
saj punca menda ne bo

pes se požene
ona ga spusti

Stoj!

Zaviram,
leva noga pohodi pedal, kar še okrepi učinek

Kamera se sproži, zvrtijo se nesreče. Kot štiriletnik sedim v dedkovem avtu, gremo na morje, žandar nas ustavi in čez čas spusti naprej, peljemo se mimo dveh zmaličenih vozil, eno leži na hrbtu kot želva, okoli njega raztreseni sendviči, ptičja kletka z zdruznjeno skobčevko. Rez.

Moje prve nočne ure vožnje, zavijem v ovinek, neki golf je trčil ob drevo, ustavim, stečeva tja, vsepovsod kri in koščki razbitega stekla.
Vse hitreje se zaletavajo vozila, vse krajši posnetki, kri brizgne čez steklo, zakričim, roki me sunkovito odrineta od volana. Rez.

Ustavljam
Ustavljam!

Ustavljam!!

avto jo zgrabi
telo se odbije vstran
zakotali se k robu ceste in obleži

stojim
izstopim

pa saj bo menda?!
ali kdo prihaja?

žive duše ni, nobenih avtov, luči v oknih,
nekje neka mati, ki iz previdnosti
mogoče moram

Ja, reševalci, treba je poklicati
nikogar ni
torej jaz

pes je izginil
Odpeljem se.

registrska, zadaj je osvetljena,
kaj če kdo

Nasproti pelje avtobus, oddajnik ima,
torej lahko tudi on

Mogoče me je videl, ali registrsko, mogoče je kdo
Ne, samo dva potnika, par ...

Naj obrnem?

neprilagojena hitrost, hude telesne poškodbe,
odškodnina ali
smrt iz malomarnosti

Moram na koncert, sicer bodo vprašanja,
zamotim se lahko, dobim alibi

zadaj ni videti policije
prispem, nikjer parkirnega mesta, vsepovsod ljudje,
drugje moram parkirati,
mojo registrsko lahko kdo

Tu bi šlo

bliža se neki avto, gledajo, se obračajo,
iščejo mesto

Kar tu ga bom pustil.
Spet oni, parkirajo
seveda zraven mene.

Alibi, policiji bi lahko
naj izstopim
raje še malo počakam, radio … mega …
ne, kaseta, ne ta, tudi ne, tale.

Zdaj pa še kadijo, še zmeraj gledajo
mogoče moram
ne, preveč očitno, raje bom izstopil.
Samo mirno kri.

Moj jopič … še zmeraj gledajo …
ključi od avta, še zakleni.
Sproščeno!
Vzemi darilo

Še zmeraj ni policije.

* * *

Na dvorišču se ponovno prižge luč.
Tokrat je gospa Kuntze s Sepplom, ki se redno zabava na ta račun, da meče pokonci vso hišo.
Okoli druge ure zjutraj začne siliti na balkon, kjer ima svoje pasje stranišče.

Ko se naglušna mamka vrne v kuhinjo, začne ta pasja beštija tuliti in bevskati in ne da miru, dokler se ne prižgejo domala vse luči in se začno junaki v spalnih srajcah glasno pritoževati.

Potem utihne, zadovoljno pomahlja z repom in odtaca nazaj v stanovanje.

* * *

Nisem zdržal na koncertu, hlinil sem utrujenost, ji v naglici potisnil darilo v roke in se vrnil na Dunaj.

Sprva sem nameraval prenočiti pri starših v Hollabrunnu, a glede na situacijo se mi je zdelo bolje, da se nekaj časa ne kažem v bližini.
Je že kdo klical?

Povzpnem se po stopnicah, nekje zvoni telefon,
to zvonjenje, gotovo je moj.
Tečem po stopnišču, že drugič zvoni, tretjič,
še malo, pa sem tam.
Odklenem vrata, sežem po slušalki in otrpnem.

Kaj, če so oni?
Odrevenelo stojim, ne morem se premakniti, še dvakrat pozvoni, nato se vključi odzivnik.

Pozdravljeni,
trenutno ni nikogar,
prosim, če po pisku pustite sporočilo …

Kako bedasta fraza, saj se ti mora zazdeti sumljiva,
ta živčnost, zaletavost v glasu …

Zasliši se signal proste linije, nihče ni spregovoril.

So že prej klicali?

Na traku nobenega sporočila …

* * *

Sprva sem se ob vsakem klicu bal, da je policija, pod prho sem preigraval scenarije svoje aretacije in izreka sodbe, videl sem se v zaporu, kako čakam v vrsti za hrano.

Naposled nisem več zdržal in sem se preselil v Nemčijo, v Leipzig, kjer je že dolgo živel neki moj prijatelj iz šolskih dni.
Vsak drugi dan sem klical starše, ki so bili prijetno presenečeni nad nepričakovano pozornostjo in niso omenjali nobene nesreče ali policije.
Sčasoma sem se umiril, očitno me res nihče ni videl.

Ostal pa je film te nesreče, še mesece dolgo, vsako noč.
Začel sem se bati vožnje, zdelo se mi je, da nisem več dorasel dogajanju v prometu.
Vse redkeje sem sedal za volan, dokler nazadnje nisem opustil vožnje.
Kot vzrok za to sem napletel neko zgodbico o povoženi mački.

Bal sem se vrniti na kraj nesreče; že res, da me je zanimala usoda dekleta, a nevarnost, da bi me kdo prepoznal, je bila prehuda, bal pa sem se tudi, da je mogoče umrla.

Tako je ostala samo negotovost, ki mi je bila ljubša od bremena njene smrti.

V Leipzigu sem nadaljeval s študijem in sčasoma opustil stike s prijatelji z Dunaja in iz Weinviertla.

* * *

Zazvoni telefon.

Živjo, René.
Če grem na žur …?
… ja, zakaj pa ne.
Hm, ne, ne vozim, saj veš, tista mačka takrat,
daj, pridi s tramvajem, pa greva peš skozi park …
V redu, potem pa kar tam, si Nadjo končno …?
Okej, se vidiva …

* * *

Spet ena tistih vselej enakih zabav z istimi ljudmi, ki jih srečuješ ob takih priložnostih.
Površinsko laskanje, besedičenje, puhlice in večni rituali dvorjenja.

Utrujen sem.
Samo stol me še drži pokonci.
Utrujenost je tako huda, da je lažje obsedeti, kot da bi se dvignil na noge in odšel domov.

Nekako se mi uspe privleči do kuhinje, kjer na mizi leži nekaj izsušenih kruhkov, skrivenčenih kot slabo zalepljene znamke.

Vinske steklenice so se že izpraznile in se zarotniško kopičijo pod mizo.
Močna vodka iz bovle podžiga prste k pohajkovanju in povabljencem na obraz riše poželjivo hahljanje.
Meni pa z lomilnim drogom odpira lobanjski svod.

Sesedem se nazaj na stol ob oknu.

V nasprotni hiši na postelji sedi neka ženska, oblečena v črno obleko; počasi pije noč, ki se je raztopila v kozarcu.

Cesto je zasedla hladno zelena belina, sneg je zakovan v nepredušno ploščo.

* * *

Doma ga je obdala tišina.
Lepljiva omotica mu je upočasnjevala gibe, zavlekel se je v kopalnico, da bi jo izmil, a ni šlo.

Ko je končno ležal v postelji, ga je spet zajel vročični nemir, njegov stalni spremljevalec.

Televizor je izklopil že pred pol ure, na nočni omarici je ležala dolgo tega načeta knjiga. Še zmeraj je zaman čakal spanec.
Morda je bilo prevroče.

Skobacal se je iz postelje in odprl okno.
Kmalu so začeli postajati zvoki prebujajočega se mesta vse predirnejši. V enakomernih presledkih je slišal avtobuse in tramvaje, avtomobile delavcev iz jutranje izmene.

Izpil je nekaj vode iz kozarca ob postelji, bila je mlačna in postana, a mu je vsaj malo razmočila prašna usta.

Ko bi vsaj kdo poklical.
S pogledom je ošvrknil uro in se sprijaznil z mislijo, da ga ob petih zjutraj najbrž res nihče ne bo poklical.
Ozrl se je skozi okno, ob pogledu na belo obložene strehe ga je misel na sprehod hitro minila.

Skušal je zaspati ob enoličnem žlobudranju radia, kjer so že slavili začetek novega dne, vtem ko se je on še zmeraj mučil na pragu noči.

Zvoki pričenjajočega se dne so vse hitreje in vse drzneje švigali v sobo, in ko so začeli oblegati še posteljo, je spet zaprl okno.

Takrat je v resnici pozvonilo.
A še preden je prišel do telefona, je zvonjenje že ponehalo.

Zrak v sobi je postal tako nevzdržno suh, da mu ni preostalo drugega, kot da čez radiator razgrne mokro brisačo.

Iz brezvoljne navade je vključil računalnik, a ga je kmalu zatem spet izključil in se vrnil v posteljo.

Ura v zvoniku je odbila pet, ko ga je izčrpanost vendarle posrkala v globok spanec.

Zbudil ga je pljusk, v spanju je očitno prevrnil kozarec, ki je zdaj ležal na preprogi.

Zavzdihnil je, vstal in se oblekel.
Kot zver v kletki je begal sem ter tja. Hotel je proč, moral je, samo proč.

Brez posebnega cilja se je pognal iz stanovanja.
Pot ga je vodila v bližnji gozd.
Počez je tekel skozi podrast, dokler ni prispel do rečne struge in se odpravil ob toku navzgor.
Ker je bila njegova domača četrt pravzaprav otok, je moral samo slediti rečnemu toku.

Voda se je mukoma prebijala skozi blato in njeno lahno šumotanje mu je počasi pregnalo nemir, dokler ni skoraj radostno upočasnil koraka in začel uživati v naravi, ki ga je obdajala.
Kako dolgo že ni odšel teh nekaj metrov iz hišne krste.

Globoko je vdihnil svež zrak, počutil se je dobro, večni glavoboli so izginili.

Na lepem so ga obsedle divje misli, najraje bi se slekel do golega in skočil v reko, zaspal pod nebom, zaplesal okoli ognja.

Ob predstavi ognja je vzdrgetal, pozabil je, da je še zima; preklel je svoje sanjarije in pogled mu je ušel na prste, ki so modreli, na nizke čevlje, po katerih se je že vzpenjala zmrzal, ozrl se je naokrog, celo drevesa, se mu je zazdelo, so se zavlekla globoko za svojo skorjo.

Mivka na obrežju je bila trda od mraza. Ko je prečkal mostič, na katerem so sedele ptice, te sploh niso vzletele, ampak so le obrnile glave vstran.

Čutil je, kako se mu mraz polagoma in vztrajno zažira v glavo.

Misli so postajale vse bolj židke in nevoljne.
Zazdelo se mu je nemogoče, da bi še zmogel še en sam kilometer.

V tistem se je začel gozd redčiti in se naposled umaknil veliki jasi.

Mislil je, da sanja, ko je na njej zagledal bivalni voz, podoben cirkuškemu, ogenj in dva otroka, ki postavata ob njem.
Nedaleč proč je neka ženska krmila konja.

Kdo so ti ljudje?
Zakaj živijo tukaj, sredi gozda?

Otroka sta ga zagledala in mu stekla naproti.
Malo pred njim sta se ustavila in ga radovedno pogledovala.
Otroški pogledi so ga razkrinkali, je čutil, in obšel ga je nejasen strah.

Po krajšem opazovanju sta otroka zdolgočaseno odklamala nazaj k ognju.

Zmedeno je obstal in iščoč pomoči gledal proti ženski, ki ga po vsem sodeč ni opazila.
Še zmeraj je prigovarjala kljusetu, nato se je končno obrnila in ga ostro pogledala.

* * *

Oblečena je v pisano ogrinjalo, speto s širokim usnjenim pasom.

Roke upira v bok in me strogo motri.
Spet se me polasti enaka tesnoba kot prej pri otroških pogledih, le da je zdaj zraven še občutek, da me je pri nečem zasačila, kot da bi vedela, da sem na begu.

Zdrznem se in noge me same ponesejo tja, vprašam jo, ali se lahko pogrejem ob ognju.
Na kratko pokima in odide v bivalnik.
Otroka molče opazujeta ogenj, eden od njiju z debelo vejo dreza v žerjavico.

Podrgnem si dlani in jih razprem proti plamenom kakor ptič, ki na soncu suši svoja krila.
Ogenj me uroči, iz dima vznikajo arhaične podobe.

* * *

Zadiši po kavi, obrnem se in se iz oči v oči srečam z žensko, ki nosi dve puhteči skodelici.

Eno mi potisne v dlan in me s pogledom povabi bliže k ognju.

Molče stojiva drug ob drugem, otroci so izginili v bivalnik.

* * *

Deklica stoji ob zastoru in kuka v manežo, njen oče poplesava po napeti vrvi, se ziblje in slednjič ustavi, po vsej sili ga je hotela zadržati, zagrebla se je v njegove hlače, vso pot od bivalnika do zadnjega šotora jo je skušal otresti s sebe, a se ga je v joku in kriče oklepala, dokler je ni na očetov znak za roke krepko zgrabil krotilec in jo povlekel k sebi.
Prejšnjo noč je po dolgi bolezni umrla njena mati, skušal ji je razložiti, tesno jo je stiskal k sebi in tako dolgo bdel nad njenimi solzami, dokler ni verjel, da je zaspala, nato se je zgrudil vase, vso noč odrevenelo ležal na postelji in tiho hlipal predse, a kljub temu je hotel nastopiti, hotel je izvesti točko, to ji je bil dolžan.
Zdaj je navidez neomajno stal tam zgoraj, vedela je, da ga je strah, da si ne upa dalje, med gledalci je završalo, nato je napravil nov korak, še enega, zbral se je, stopil hitreje, skoraj bi mu uspelo, naredil je pirueto, a je vzel preveč zaleta, izgubil ravnotežje, otrpnila je, zgroženo je pogledal proti zastoru in v njene oči, za hip se je zdelo, kakor da stoji v zraku, nato ga je kot v počasnem posnetku povleklo z glavo navzdol, stekla je nazaj v bivalnik, slišala le še krike gledalcev, ki so jo zasledovali.

* * *

Oči ji posteklenijo, komaj opazno trza s kotički ustnic in se oklepa skodelice.
Nato počasi zmaje z glavo in se ostro in neprijazno zazre vame, da umaknem pogled v ogenj.

Dolgo se izgubljam v mislih, dokler nenadoma ne zaslišim krčevitega sopenja.

Obrnem se k njej, videti je, da so jo povsem zastrle sence.

Žile na rokah ji utripajo kot napete vrvi.

Prigovarjam ji, a me ne sliši.

Odpeljem jo v bivalnik, tema v notranjosti je skoraj nepredirna, v svečniku na mizi gori le ena sveča, poleg nje dve oljenki, v vozu ni elektrike.
Položim jo na posteljo, ki je ozka in brez rjuhe.

Večja postelja pod oknom pripada otrokoma, dve odeji, viseči s stropa, zamejujeta njen prostor. S pogledom se sprehodim po bivalniku – v lesenem okvirju staro slepo ogledalo, ozka miza s tremi stoli, peč, dve omari, napol zastekljena vratca ene od omar so odprta, v njih obrisi kozarcev in skodelic, impresionistična slika na steni, prazna polička in njena postelja, na katero se opirata dva kupa knjig.

Čez čas vstane in začne razpihovati ogenj v pečki, stekleno okence obližejo plameni. Prostor razžari svetloba.
Voz je podoben kovčku.

Vrne se k postelji in me vpraša, ali sem žejen.

Ne da bi čakala na odgovor, pobere s tal odprto steklenico vina, napravi dolg požirek in mi jo zarotniško poda.

Sediva si nasproti na njeni postelji, pijeva in si molče zreva v oči, kot da bi lahko na tak način uganila vse drug o drugem.

Čez čas pokuka k otrokoma, upihne oljenko izza njune odeje in se oklevajoče vrne.
Počasi vstanem, njen hvaležni nasmeh me pospremi k vratom.

Zunaj je brezmesečna noč, komaj kaj vidim, le s težavo se prebijam skozi gozd, dokler se ne prikažejo prve hiše.

* * *

Naslednji dan ga je vrglo pokonci zvonjenje telefona, sonce je bilo nizko in ura na zvoniku, ki jo je videl čez strehe bližnjih hiš, kadar se je vzpel na prste, je kazala tri.

Vklopil se je telefonski odzivnik, a nihče ni spregovoril. Vprašal se je, kdo je vendar ta človek, ki nenehno kliče, a nikoli ne pusti sporočila.
Opotekel se je v kopalnico in si čez glavo spustil dolg curek mrzle vode, nato je odšel proti kuhinji, omahujoče, skoraj bi že pritisnil na kljuko, a se je naposled samo obul in odšel ven.

* * *

Vračam se k njej.
Že od daleč zagledam otroka, ki sta si blizu voza postavila iglu in ga pravkar previdno polivata z vodo, da bi ga utrdila.

Odpravim se naravnost k bivalniku, in še preden potrkam, mi že odpre in me povabi noter.

Leživa na njeni postelji, sčasoma se prevali na bok in začne pripovedovati.

O Mazuriji, močvirski pokrajini, kjer se je rodila, o starših, babici, ki jo je komajda poznala.
Spominja se je samo iz nekih sanj, kjer sedi na improvizirani gugalnici med dvema drevesoma, babica pa jo smeje potiska, hitreje in hitreje, dokler se gugalnica ne izgubi med drevesi …

Z očetom je potovala čez močvirja. Plezala po drevesih, kradla jajca iz ptičjih gnezd, iskala race, ki jih je oče ustrelil. Vselej obdana z vodo in z vročico, zaradi katere starci poleti umirajo.

Ko je bila malce starejša, se je oče spet pridružil cirkusu, ki ga je bil po njenem rojstvu zapustil.
Po nesreči v cirkusu ni ostala dolgo, samo še nekaj let, trmoglavo se je upirala učenju še tako neznatne akrobatske spretnosti, zato je morala prodajati karte, krmiti živali, čistiti bivalnike drugih.

Iz dneva v dan ji je šlo slabše.
Ko so ji naposled hoteli odvzeti še voz, ni več zdržala, pozno ponoči, ko so drugi spali, je vpregla konja in odšla. Tavala je križem po Evropi in ob začetku zime prišla sem.

Med pripovedovanjem kroži z rokami, kakor da plava skozi spomine.

Ko neha govoriti, še dolgo molčiva, nato vstanem, se poslovim in odidem.

* * *

Od takrat sva se videvala vsak dan, ona je govorila, jaz sem jo poslušal, tu in tam prekinil s kakšnim podvprašanjem, z željo po dodatnem pojasnilu, ali pa sem speljal pogovor v drugo smer, najini vlogi se nista nikoli zamenjali, dokler se nisva nekega dne sprehajala ob reki, ravno je pripovedovala o življenju v Italiji, ko je nenadoma obmolknila in me ostro pogledala.

Sledil je plaz vprašanj; ko je uvidela, da ji ne znam dati odgovorov, ki jih želi, se je spet vrnila k pripovedi o sebi.

Le kako naj bi ji povedal, kako pojasnil vse to, kar je najino srečanje v tem kratkem času v meni zganilo, to, da sem se končno začel soočati z dogodki, ki sem jih tako potlačil, z nesrečo, da sem začenjal dojemati, da sem jaz sam tisti, ki se je vselej umikal pred življenjem, dokler mi ni skoraj zmanjkalo zraka …

Pa vendar nisva našla skupnega jezika, vse, o čemer sem govoril, se mi je v njeni navzočnosti zazdelo neumno in zlagano, včasih me je spominjalo na pogovore z očetom. Ko pa je spregovorila ona ali ko sva družno molčala, se je v meni gradil drugačen svet, vse je postalo intenzivnejše in bolj čarobno.

* * *

Ker je bilo že pozno, me je povabila, naj prenočim v bivalniku. Tisto noč dolgo nisem mogel zaspati, ogenj v peči je že zdavnaj dogorel, bilo je temno, spala je in mi položila roko čez prsi. Polagoma mi je uspelo utišati vsiljive misli in teža me je vsrkala vase.

* * *

Zbudim se prehlajen, v bivalniku je prava ledenica.
Vstala je že in podraži me, da jo je zjutraj vrglo pokonci moje hripavo lajanje.
Iz usnjenega mošnjička ob polici izvleče nekaj zelišč in mi pripravi čaj.

Nad paro, ki se dviga iz skodelice, se zima zlagoma tali; otroški iglu se seseda in se ga kljub občasno sveže zapadlemu snegu ne da več popraviti.

* * *

V tistih tednih je pogosto ostajal pri njej, mestno življenje je zanj skoraj izgubilo pomen.
Le tu in tam je na hitro pokukal v stanovanje, prebral pošto in plačal račune. Ko je bil odzivnik poln, je zbrisal klice, ne da bi jih prej poslušal, prekinil je stike z znanci in s prijatelji, po druženju več ni imel niti najmanjše želje.

Sploh si ni mogel zamisliti, da prej dolge tedne ni zapustil stanovanja, zdelo se mu je, da je zdaj z njeno pomočjo izplaval na svobodo, in vse to, ne da bi mu bilo treba bežati, tako rekoč pred hišnim pragom.

Navada skupnega preživljanja časa je polagoma preraščala v zaupnost, skoraj v plaho zaljubljenost.

Ko sta se bolj in bolj odpirala, se približevala, so se vse jasneje kazale tudi razlike med njima in zaslutil je, da nikdar ne bosta mogla povsem najti poti drug do drugega, a kljub temu si je lagal, hotel si je lagati in tudi njej je nenehno zatrjeval nasprotno, oba je prepričeval, da so razlike nepomembne, da šteje samo to, kar je zdaj in tukaj.

Na tihem pa je v njunem odnosu vse bolj razpoznaval nasprotna bregova, protipola, ki sta se zbližala v šibki točki, da bi drug drugega ozdravila.

Sčasoma je opazil, da so se spremenili tudi oni, vse nemirnejši so postajali, vzdušje vse bolj napeto, celo konj je begal sem in tja kot pes.

* * *

Vstopim skozi vrata voza; ko me zagleda, se obrne vstran, približam se ji, njen pogled zareže skozme in v ogenj, ki plapola v peči.

Sedem k njej, ji položim dlan na ramo, vztrepeta, me besno pogleda. Kaj je narobe?
Mislim, da je bolje, da nas odslej pustiš pri miru …

Vstanem.
Njena dlan pokrije mojo.
Stisnem jo, nato odidem, se še enkrat ozrem, a ona se je že zakopala v blazino.

Naslednji dan se vrnem, nasmehne se mi, kot da se ne bi nič zgodilo, molče se sprehajava ob reki, ki s hribov prinaša vse več blatne snežnice.

Želim spregovoriti, da bi prekinil tesnobno tišino, vendar mi samo položi kazalec na ustnice.

Ko sva spet pri vozu, me teatralno zvleče vanj.

Obstojiva sredi sobe.
Slovesno in pričakujoče me vpraša, ali bi jo spremljal.

Začudeno zmajem z glavo, morda ne slišim prav?
Kako dolgo sem hrepenel po tem – življenje, eno samo potovanje …

Obide me slabost, vse okoli mene se zvrti.
Začenja me dušiti.
Približa se mi, mi z rokama zdrsne čez rame in me objame okrog vratu.

* * *

Prijel jo je za roke in odrinil, se opotekel pol koraka nazaj, kot da namerava nekaj reči, a se je samo zasukal na petah in se pognal iz voza.
Tekel je, hitreje in hitreje, delal je zajetne in težke korake, in ko je že dolge ure ležal na postelji v stanovanju in tulil v prazno steno, se mu je še vedno zdelo, da beži.

* * *

Poleti se je vrnil na jaso in iz pogorišča, ki je bilo še zmeraj dobro vidno, izbrskal košček oglja.

Prevedla Ana Jasmina Oseban