Kolena na tleh. Dlani začutita toplino. Moji roki se s prsti polagoma, rahlo in boječe zarijeta v rjuho. Ti stojiš, mirno in zbrano. Strmiš vame. Moj pogled se izgubi nekje v globinah. Črno, zeleno, črno. Zeleno. Da, zeleno, ki opaja um. Kri drvi po venah. Srce buta ob stene kot blazen zapornik, ki grize železno kletko. Hoče ven, ven na sonce, prostost in vrelo svobodo.
Začutim toplino. Bližino. Na rami krvav madež. Roko primakneš. Vrat. Lice. Držiš obraz in ga oplajaš s skelečo bolečino. Primakneš me. Zamakneš. Premakneš nekoč trden obelisk, ki je hotel paradiža. Dišiš po sivki in soncu. Senca se nagne. Komaj še vzdržim pod zelenimi žarki. Nepremičnost … Rada bi padla. Rada bi se sesedla. Ne muči me. Samo nehaj. Povesi pogled. Odkorakaj stran. Ne trpinči že tako brazgotinastega srca, ki si nikoli ne opomore od vrtinčenja. Ne zamegljuj že tako slepega uma. Pusti.
Vetrič vztrajno buta ob robove ustnic. Zelena skeli moje oči, dotiki režejo lica. Ustnice in vonj po pomladi. Nežno, da želim umreti. Robovi so spolzki. Zijam v prepad. Zavrtiš čas, zatemniš sonce, ustaviš dež. Ustvariš trenutek. Pred očmi se mi temni. Blazni zapornik ruši stene in barikade. Olivna polt prekrije zvezdnat svod. Režeš srce, seciraš kožo, trgaš misli, grizeš meso. In bedni zapornik se zavrti v dolgi rdeči obleki, ker je svoboden. Izsesaš razsodnost.
Ponovno je ostala le marioneta. Sama. Moral si bit bog. Ko se krvave rane zacelijo, se vrneš z ostro britvijo in soljo. Marioneta pa topoumno čaka.
UROK MORJA
Slišim pljuskanje valov ob robove zavesti ko nekdo ubira zadnje note šansona. Tiho, zapeljivo, umirajoče. Blodim po skritih mestnih kotičkih. Kot pijanec se utrujeno spotikam ob robove. Hočem priti. Le da ne vem, kam. Noč hlasta za cestnimi svetilkami, golta jih. Ljudje bežijo v varna zavetja dvojine ko sence stopicljajo naokrog v mrtvaških prtih. Telo me ne uboga več. Hočem se sesesti v zanikrno temo, a srce hiti naprej. Zvezde trkajo na mejo razuma. Megleno vidim temo. Ugašajoče luči pustim daleč za sabo, ko mi šepet uroka kaže smer. Prsti se zarijejo v vroč obalni pesek. Mrzel neizprosen veter zbistri zavest, razum in srce: sveto trojico. Volja skoraj klecne. Valovi me vabijo do roba in naprej. Tja! Urok nočnega neba trga misel nate in sili v globine. Naprej v tihe skrivnostne valove. Opotekajoče hodim v njihovo zavetje. Tebe ni. Morje bo oživelo duha, pričaralo srečo in mirno srce. Vonj soli se poigrava z lasmi. Voda objema gležnje, ko udari ogenj v telo. Srce se zaustavi in kolena klecnejo. To je torej konec. Počasi padam. Lasje plapolajo proti luni in obleka zašumi ob sunku vetriča. Na robu zavesti slišim oddaljen krik groze. Približevanje upanja, vendar srce ve, da je prepozno. Ujameš me v toplo naročje. Tako znano zavetje polno hrepenenja. Počasi ugašam. Pogled najde pogled. Duša najde dušo. Sre najde dom. Naj veter zbriše grozo in trepetanje tvojih oči. Prišel si. Ujel si me. Morje moči obleko in terja dolg. Čas je, da grem. Sedaj lahko odidem. V tvojem naročju sem varna. Valovi pljuskajo ob robove zavesti in jo počasi, a vztrajno brišejo. Srce trepeta, nežno razpada. Zadnji pogled. Edini dih, ki ostane, izhlapi. Srce obstane. Zadnji ton šansona odjekne v temno noč. V tvojem naročju sem varna.
UGH, THE ANNOYANCE
Kako blesavo je, ko te zagrne nevihta. Temna in smrdljiva. Črni oblaki zameglijo pogled, strele presekajo srce, grom razčetveri razum in megla zaobjame dušo. Ko misliš, da si na dnu pa le še toneš, globlje in globlje. Le še kratek pogled na svetlo nebo brez oblačka in sinjo, vabljivo morsko gladino, presvetljeno z žarki, ko te požre tema na tvoji poti v nenasitno brezno nesvobode. Siliš na površje, hočeš zraka in svobode, svetlobe in sveta, pa te zafukana sila vleče in vleče in vleče … Čutiš želodec, ki se obrača v centrifugi notranjih organov, v pravi koktejlski brozgi. Oči silijo iz jamic zaradi pritiska, srce, ki mučno crkuje, bije počasneje … Mrzle kapljice teme se ti v jebeni globini zarijejo v pore in pikajo, režejo, secirajo, vlečejo organe in mesarijo telo. Pa vseeno skušaš priplavati ne površino, se odriniti, zamahniti .. A vse, kar vidiš, so mehurčki zraka – tvojega zadnjega utopljenega, namerno udušenega krika – ki bodo našli pot na površje
MCDREAMY
Mar ni hecno: babe gledamo pocukrano TV produkcijo in McDreamyja pa mislimo, da nekoč in nekdaj, v določenem trenutku, čez par mesecev, mogoče (in s tem mislimo definitivno, zelo verjetno še ta teden) pa bo prišel eden. Tako mislimo. Prav spontano bo. In se bom v rdeči obleki z belimi pikami podila s starim biciklom čez zelene travnike (travniki, ki vas hočem, travniki). Ah, pa vse te rože in sonce in veter v laseh in zraven on. Z nasmehom do ušes, otroško igrivostjo in vonjem sonca. Ma ja, in bo ostal, ne? In vedno bo zraven. Vedno. Pa te bo držal za roko, ko padeš, šepnil na uho nežne besede poezije, ko bo vse obrnjeno na glavo in vsako pomlad te bo peljal na cvetoči travnik. Alora pupa! Daj, zresni se. (Veš, poznamo tri variante – v najslabšem primeru ga bo po buči trofla kriza srednjih let in bo odplaval kamor mu bo godilo, če seveda traja do srednjih let.) Je že tako, da ostanemo sami. Od nekdaj. Lahko upaš, pričakuješ in sanjariš – nič ne rečem, vse lepo in prav – le da se moraš zavedati, da čepiš v svojem smrdljivem kotu z mislijo na pomladni travnik ter rdečo obleko z belimi pikami.
VAL LJUBEZNI
Včasih naše malomeščansko življenje pretrese nenaden val. Tiho, čisto pri tleh pride izza vogala, se vzpne nadte in te podre, izpodbije, onemogoči in pretrese. S premočeno obleko se počasi vzpneš nazaj in na obrazu, nekje pod zaveso mokrih las ti zaigra igriv nasmeh: srce je prosto, divje in spet živo. Telo je lažje, duša plava nekje med oblaki, ti pa letiš … A vendar: zde se tako narobe, hkrati pa tako prija komaj zakrpanemu srcu in razdraženi duši … Svet se sesuva in gradi, jezik se zapleta in odpleta, misli plavajo, zatavajo, hkrati pa so osredotočene samo na eno … Na mediteranski olivni ten, kretnje rok, obliko dlani, zaobljenost ram, mamljivost zagorelega vratu, ki kliče po mehkem poljubu, objemu zapestja, drsenju tople dlani po krivulji hrbta, temnih ustnicah in živemu jantarju. Na pogled, ob katerem pozabim dihati, ob katerem srce ponori, pljuča se stisnejo, drobovje prepeva visoki c, oči se zarosijo, roke odrevenijo in ustnice zatrepetajo. Tako pravljično in čarobno … Saj se zmeraj najdem na tem kraju, a s tabo še nisem bila tu … Ne na tak način: ne z letečimi mislimi o tebi in le tebi. Ne s pretkano domišljijo prepovedanega sadeža in najino dvojino. Pa vendar: prepusti se toku … Misli na oči, pogled in tako pričaraš raj. Morda se nekje med zlato in jantarjevo sanje uresničijo.
BREZ BESED
Brez besed bova našla se nekje. Razpetost med Virginijo in Ferijem. Bum, bum, bum, bum! Srce še vedno bije … Zakaj le? Čas teče. Preklete iluzije, Preklete sanje. Preklete misli. Prekleta pričakovanja. Vrv okoli vratu, trzanje nog. Glava se bo odkotalila z vratu po preprogi po cvetoči zeleni preprogi in telo bo tavalo naokrog kot križanec med Esmeraldo in Frankensteinom. Ljudje so omejeni. Vsi smo prazni. Puhli. Puhloglavci. Nič več Poljubljene. Drobne morske kapljice bodo polzele po vratu in hrbtu. Valovi bodo pljuskali, Atlantik žuborel. Ko bomo posušeni in zaljubljeni. Samo moj cvetoč travnik je samo v moji glavi. Minatti. »Travnik v glavi, si pri pravi?« Oh, že dolgo ne. »Samo, da si zdrava, bubika.« »Srce naprodaj, srce, zelo ugodno, gospa! Po najnižji ceni!« Lahko ga skuhate, prerežete s svinčenim rezilom, lahko ga obtolčejo kamni, razparajo strele, zdrobijo čustva … »Gospa, zelo trpežen material, veste!« No love, no glory. No hero in the sky. Grde grimase, slane solze in srčni krči po navadi naučijo lekcijo. Svet mavričnih barv. Ti me pa zbudi za prvi maj, boš? Dvajset, enaindvajset, dvaindvajset … Ah, že zamujam čas.
BUKVE IN BOŽIČ
Všeč mi je tukaj. Sredi mrzlih, bleščečih, belih zaplat, obsijanih s spokojno svetlobo. Ob opojni toploti, ki te ovije in prisesa pogled na igro živih plamenov. Zraven okroglega, mehkega črnega kupa, ki se te vztrajno tišči in prede med sladkimi sanjami o mleku. Pod temnim nočnim nebom, posutim z dišečimi piškoti, med prazničnimi lučmi in vonjem po cimetu, klinčkih in toplini. S pogledom, s kotičkom očesa, pripetega na zamegljeno nasprotje zelene in rdeče. Ko kosmati beli kosmi padajo z neba. Med bližino kosmatinca in prebujanjem nosnic z vonjem muškata še spomin na tople roke, zaobljene dišeče rame, ustnice z okusom temne čokolade. Sedenje ob živih plamenih postane spokojno in popolno. Brez vprašanj, slabe vesti, srčnih zarez in obžalovanj. Vonji, igre svetlobe, šumi snežink in predenja povzročajo omedlevico in nestabilnost hrepenenja zaznav. Pa ravno ko roka elegantno konča potezo po gibkem mačjem hrbtu, sveča nežno zaprasketa, luči zasvetijo in bela odeja pade s smrekovih vej, zaspiš.
