Divji kostanji dosegajo nebo
do vhoda se cela cesarstva razprostirajo čez
cesto gozdovi skrivnostni svetovi
pravi podvig
je kamenček vreči čez streho
starega dvorca
po nekdanjih stezah kakšen
kostanj se kotrlja
nekdanji zvonec v ušesih odzvanja
okna so razbili
kamenčki čas
gozd je postal kup
zmedenih dreves
POLDNE
sonce žge
na sredi
je zaboden križ
z belino para
kamen
črički pojejo
tišino migljajo slike
nejasni napisi
visoke ciprese
po nebu tavajo
amen
SANTOVSKI NOKTURNO
santovo je mesto starih babic v črnih oblekah
santovo je mesto klavcev svinj paprikaša in mastnih zgdob
santovo je mesto mojega sramu
santovo je mesto kjer so me vedno vprašali kako se
imenuješ in jaz sem odgovarjal pitan patetin
santovo je mesto babičinih gibanic
santovo je mesto, kjer mi je dedek
obljubil da mi bo
kupil kolo
če se naučim šokačko
ni mogel izpolniti obljube
santovo je mesto hrvaških grobov
santovo je mesto slavnih očetov
santovo je mesto mitičnih voda
nad katerimi
jeseni lebdijo
megle
in žerjavi lete
lete
lete
REQUIEM
ostali so samo papirji
dokumenti izvod
niso vedeli komu morajo dati besede
so bile na začetku
zvonovi so zvonili nekje
je lajal pes
brenčala je neka muha
avto je šel po cesti mimo
česa so se svetila
sonce se je igralo s kapljicami znoja
lastovka je odletela nad streho
vse manj je hiš
vse več je grobov
santovo se seli
na pokopališče
santovo
počasi
leti
v nebo
MOLITEV
gospejna cerkev angeli
zlomljenih kril
nekaj črnih rut
nekaj plešastih glav
nespretne besede lebdijo
brez korenov
brezkončna
tišina
samo muha
brenči nekje
v višinah
TIHOŽITJE
z bližnjega drevesa
sta skozi odprto okno
padla dva
rumena lista v
mojo sobo
že nekaj dni
ta dva lista počivata
na preprogi nočem
ju odstraniti čeprav
za to pesem nista
potrebna kot simbola jeseni
žalosti in minljivosti
ker sta to vendarle
samo rumena
lista
REKA
okno je okno
ni izhod v svet
morje je morje
ni brezkončna modrina
nebo je nebo deloma
ponekod oblačno
nevihte
temperatura okrog 20 stopinj
dež pada pada pada kako
mrak kakor mrak
na njen
oči na oči
v oknu
okno je okno sveča
trepeta v njej
DEŽ
rad imam dež
rad gledam dež
z okna rad imam
tistega lahnega
neslišno pada kot
rosa na vetrobran avta
rad imam tisto močno
ki tolče
po oknu
in v trenutku napravi
reke
na asfaltu rad imam
dež kjer se je pozneje
lepo sprehoditi
obleči pulover
hoditi mimo luž
vdihovati
svež zrak v oknu
sosednje zgradbe
nekdo gleda
dež
kaplje naju povezujejo
medtem ko gledava
dež
SUB ROSA
na rožnem trgu cvetni listi letajo
na rožnem trgu utvare krožijo
na rožnem trgu raste trnje
na rožnem trgu odcvetele maske
bobni balkan-ekspres
vije se naše kolo
hodijo čez našo besedo
maturitetni sestanki
pravijo kako je bilo lepo
a se je iztekel naš čas
na rožnem trgu srce hrvaško čuva
na rožnem trgu čas rože trga
na rožnem trgu strah preteklosti tava
rožni trg zapušča jata golobov
SLOVO
nebo je pritiskalo na nas
sonce je posijalo
čebelica brenčala
ptice so pele
cvetje je dišalo
množica je jokala
naj tre spremljajo tvoji
akacije
naj te spremljajo divji
kostanji
naj te spremlja tvoja
breza
in tista
srha z mohaškega otoka
naj te spremljajo
nenapisane pesmi
naj te spremljajo
neizgovorjene besede
naj te spremljajo
tišina in mir in spokoj in molk
JAMA
vse popoldne
sem metal vence
s tvojega groba
mama jih je počasi snemala
enega za drugim
in jama goltala goltala
počasi smo odkrili tvoj grob
sneli težko obleko
in pustili severnemu vetru
da te poboža tam
kamor naše roke več ne sežejo
in s krili vetra so poleteli
svetni listi izvil se je kakšen celofan
in odšli so po blagi dolini
kjer se mura proti soncu vijuga
MOLITEV
orgle odzvanjajo
zidovi lebdijo
v zraku sveče
se gasijo v mraku
križ se dviguje visoko
kamen pod
nogami
prah
na sandalih
molitve v solzah
nekje še upanje trepeta
nekje v višinah
nekje v naših dlaneh
OKRUŠKI BESED
* * *
v praznini lista
je zazvonila
beseda
težko se ločujem
od nje
ker takoj ko zapolni praznino
me vara
pušča me samega
in nemočnega
* * *
strah pred praznim papirja
smo prelili v črke
strah pred platnom
v sliko
strah pred kamnom
v skulpturo
strah pred tišino
v glasbo
strah pred samim seboj
* * *
zvezde več ne sijejo zato
ker so zvezde morje
več ne valovi zato
kjer je morje mesec
več nima ust in nosu
sanje postajajo vse bolj nestvarne
in okovan s tisoči zakaj
želim shoditi
po vodi
OKRUŠKI NESMISLA
* * *
ko se svetilke prižigajo
kup popačenih
ulic dobiva smisel
labirinta na nebu
reklame
rimska cesta je
asfaltirana v pajčevini
tramvajskih prog
čakam svojo
porcijo nesmisla
* * *
razbijam pločnik
s svojimi vsakdanjimi koraki
razbijam pločnik
čeprav poznam njegovo geometrijo
gnetem blato
čeprav ga pod kožo nosim
gnetem blato
čeprav me na zemljo veže
visim brezkončno
* * *
štirje zvoniki
kakor nemi
klicaji
parajo nebo
kup dežnikov
ga čuva
pred razpadanjem
* * *
ostanki pločevink
plastične vrečke
stoletni kamen
vonj soli
postajam mravlja
čakam nove
drobtinice
OKRUŠKI SAMOTE
* * *
v ledeni
samoti
so nocoj
potožili listi
na asfaltu brez odpora
stopile so se solze
v polnočni koncert
kanalizacije
* * *
nebo se je spustilo na
sence
v svečanem kasu so prihajale
snežinke in mi ukradle
sanje
ostal sem sam
na šahovski plošči sem ostal
da stopim sam brez želje
* * *
vrata zaprta
okna izbita
koščki stekla
se premetavajo
v pesku
kot riba
v mreži
usta so nema
OKRUŠKI KOŽE
* * *
neopazno
kakor megla
si se zavlekla
pod mojo kožo
me izžela
in odvrgla
kot limonino skorjo
* * *
večno se vozim
s tramvaji
vlaki
po izmišljenem voznem redu
in šele ko me znoj
oblije v tvojem objemu
samo tedaj sem gotov
da še vedno obstaja
zavora za nevarnost
* * *
porabila si
zame vse svoje imperative
in jaz sem pijan
od tvojih vonjev
prišel tja
kjer se besede končujejo
* * *
verjemi mi
nisem hotel zasesti
tvojega mesta
valovje me je naneslo
neke pomladi
ko se je sneg začel
topiti bolj zgodaj
kot ponavadi
