1. maj 2011, letnik XIV
Od vzhoda do zahoda se vzpenja mavrica.
Veter póje svojo pesem v krošnjah visokih evkaliptov.
Jate ptic preletavajo nebo.
Osamljen Albatros poišče si pod sinjo gladino vode svoj zalogaj.
Morje mrmra svojo bučno pesem, valovi udarjajo v stene skal.
Sonce počasi tone na obzorju, mavrica bledi.
Pa vendar je v moji Duši mir.
Vem, da zjutraj vstala bom v sveže, sončno jutro.
Na neskončno modrem nebu kraljuje Sonce in Luna ga Luna. Ptice prižigajo zvezde z iskricami med svojim perjem vsak večer ko gozd zaspi.
Tiho šumenje listja in trepet drobnih trav sprejme pod okrilje živali.
To je Raj na Zemlji.
Prebudil me je štropot dežja.
Že se oglasil je predirni zvok in nato bučno petje zbora v krošnji divje češnje pod mojim oknom zapela je družina črnih kosov.
