1. maj 2011, letnik XIV
Začutim jo, kako tu v meni bije, spletena v tkivo mojega nemira. Rojeva se, a hkrati že umira; utrinek je, ki žélja ga ubije.
Iz brazde bolečin naj ona vzklije, naj žejnega me vodi do izvira, da skupaj zlijeva se v soj večera, in vtkana v zvezde, v noči spet zasije.
Ponovno bodo zrasla moja krila, da poletel bi preko polj navdiha, ki ga je slutnja z žalostjo pokrila.
Naj moja duša mirno spet zadiha. Naj mehki bodo verzi kakor svila, ki vzplapola, ko veter nov zapiha.
Ko veter razprši oblake suhe in hlad se naseli pod kožo mraka, nebo ponikne spet v globine gluhe.
Nenadoma ne slišiš več koraka ... Le ulica sprehaja mesečino. Tišina se utopi v očeh somraka.
Polzi temá kot gosto, črno vino po žilah že opitega nemira, kot da želi razbarvati sivino,
ki kot tančica mi pogled zastira. Na medle misli spet sadim poletja, čeprav jesen me na vso moč prezira.
Zatipam kalček novega spočetja. Se v meni spet razpirajo socvetja?
Še včeraj si bila le misel mala, globoko v meni, plaha, hrepeneča, kot suha trska, krhka, komaj tleča. In zdaj, poglej se - pesem si postala!
Podrast nemira v hipu si požgala, tesnobna gmota je že vsa goreča. Se žalosti talijo hladna pleča, v očeh plamene nove si prižgala.
Sedaj goriš, toploto spet razdajaš kot kakšno sonce; nesebično, silno. V vesolju praznem sproti se ohlajaš,
a le zato, da v verzih spet obilno me s čustvi blago nežnimi oplajaš; v njih najdeš zatočišče tolažilno.
Na tnalu sanj obglavljam hrepenenja, peščena jutra stresam v misli prazne, iz brazd neba pa grome neprijazne presajam v nove lončnice življenja.
V brezdušne solze mojega ihtenja prilivam grenko-sladke pesmi razne. V tišini utopljene, neopazne, zgube se v strugah tujega drhtenja.
Če kakšna kaplja razmrši gladino postane duše tvojega izvira, začutil boš pekočo bolečino,
ki trga opno mojega prezira. A hkrati z njo zaslutil še milino, ki vir je vrelcu večnega nemira.
Pletena noč, obrobljena s samoto. Pogrnjen prt. Gori na mizi sveča. Zbledena senca v tihožitju speča. Odgrnjen molk zavija se v goloto.
Nemir besedam srka vso toploto. Ihtenje jim razgáli hladna pleča. Prezir ji ne pusti, da pesem tleča drhtenje spremeni v ognjeno gmoto.
Visim brezbrižno na vešalih dneva, bingljam nalahno v sapici trenutka. Živim neslišno, krik pa v meni zeva.
Cingljam v tej mrtvi pesmi brez osnutka. Bledim v teh tankih verzih brez odmeva. Strgljam črnino s hladnega občutka.
kljuni ptic in koščki reke
vse ostalo je tanek poltrak od ognja do broširanih senc
v meni se zadnje čase razrašča stopnišče
za steklenimi vrati stojiš obrobljena samo s svinčnikom
gola kot dež
kapljaš na okno
tap-tap
sinhrono z utripom brezna v meni NEDOKONČANOST
danes sem nekaj drugačnega
nekaj kar je še najbolj podobno socvetju ali hrbtni strani ogledala
sem nekaj kar je lahko gladina ali pa strop moje sobe
gledaš me v oči in vidiš sončnice ki so prah
čutim tvoj svež vonj po krdelu belih listov
a jaz
padam
in se niti približno ne končam
besedam
tišina utesnjenost hrepenenje nemir vesolje in praznina
se na tem mestu želim javno zahvaliti ker ste mi bile vedno na razpolago ko so vas moje pesmi najbolj potrebovale
brez vas bi bilo moje vesolje tudi v resnici prazno
poslavljam se od vas a vedite
rad vas imam
razparal bom tvojo gladino da iz tebe odtečejo vsa zapuščena brezna in zaprašeni odsevi
potem se bom ogrnil s tvojo globino v kateri se počutiš tako varno
dihal te bom plitko da po kakšnem nesrečnem naključju ne zajamem tvoje neskončnosti v celoti
prazna soba stene brezbrižno molčijo v prepogib tesnobe skriješ svoje vesolje
prazna soba
stene brezbrižno mulijo tišino z nepokošenih senc
prameni noči zdolgočaseno valovijo v samoti
in nekje tu
kot tujek v očesu tihožitja
sem jaz
vklesan v to praznino se ne morem premakniti
da odprem okna
da prezračim zatohle oči
da odstrem prah s preproge rdečeličnega jutra ki neizbežno prihaja
na sproščen klepet ob kavi
oprosti samo danes sem še sam sebi odveč zato te prosim če lahko
umreš
saj ne zahtevam veliko
samo izgini
iz mojih zmedenih besed
iz zaskorjenih opilkov nerodno izklesane tišine
iz te brezsmiselne večnosti
v moji glavi
samota je sicer pregosta da bi se lahko oba hkrati v njej razredčila
a razumi me
pretesna si in ne pustiš mi v miru izkrvaveti
jaz pa rabim mir da napišem to pesem
mrak razžira peščene oči ki breztežno tavajo po stropu spalnice
zavese s podočnjaki do tal lenobno zastirajo brezčasje
dan kot po meri zame
ogrnem si ga čez rame da izginem
ravno za toliko da me zgrešiš ko padaš name
točno opolnoči sem se visoko nad ledenimi vzdihljaji raztreščil na prafaktorje tišine
grlo neba me je izkašljevalo kakor da bi mu bil odveč
košček za koščkom
v odprta usta praznine
prihajaš vame vsak dan znova nepovabljena
s skuštranim nasmehom
s preplašeno senco v naročju
z bledimi očmi pripetimi na ušesi hodnika
v predsobi hrepenenja sezuješ besede preden vstopiš
s krošnje moje poezije padajo usahle besede na hladno belino današnjega večera
Ne puščaš sledi ko odhajaš čeprav se z vsakim korakom bolj ugrezaš vame
nemočna
ujeta med dlanmi hrepenenja
plašna
v krhki lupini tesnobe
neslišna
v ranjenih šepetih zidov
nemirna
v mehkem objemu breztežnosti
molčiš
ker besede razjedajo kožo tvojih plitvih vdihov
ta pesem je popolna
vsaka črka posebej izbrana
vsaka misel skrbno izluščena
brez nepotrebne navlake obložena le z najboljšim prelivom ubesedene tišine
vedno ostra navzlic granitni koži pesnika
ta pesem te vpija v opno vesolja ki nabreka kot zamašena neskončnost
v večnost
odhajaš skozi mene kot preplašen trenutek
delaš se da zate večnost ne obstaja
in da so besede le nujno zlo
kot zložljivo nebo ki ga vedno nosiš v sebi
rišem tvoj nasmeh na prhka platna burje
in pišem pesmi na razpenjeno tišino obale
zate bučim kot srce premajhnega vesolja
to pesem pišem ker drugače ne znam trgati srca svojim kamnom
bledo jutranjo skorjo luščim s preglasnih besed
ptice spolzijo skozi zlomljeno nebo
s polnim naročjem nagrobnikov kričim objeme
ne morem dihat ker si mi nekam skrila vsa okna
zatohlo je sedaj v tej najini sobici brez sten
kri ki kapljaš na mojo belo majico čutiš prijeten vonj sivke?
zunaj kapljajo oljke na bledo polt njive
poletje bolšči v joške pomladi
kam sem za vraga danes založil vse besede?
lepo te je božat čeprav sploh še ne obstajaš pesem
ne uporabljaj krvi v moji pesmi
ni lepo pa še težko se spere
danes merim vlago v tvojih besedah
razmišljam da bi v sobo namesto omare
postavil tornado
v majhne stekleničke vlivam razbeljeno deževnico
na balkonu sušim ptice po receptu starih babic
samo za hipec umrem pa si že vsa živčna
v tej tesni sobi brez oken in sten strastno objemam svoje plišasto življenje
molk vztrajno izpira besede z ust jeseni zato so moje barve prazne in dnevi samo očrtani s topo konico nemira
ovit v krhko pajčevino neizpovedanega čakam da mi nekdo izsesa praznino
v kožo si vrtam mirno gladino tišine
v oko si stresam žerjavico noči
sesedam se v tvoje plamene
vame kapljaš
drobim se
postajam prah svoje utesnjenosti
ki se tako brezbrižno čohaš po svoji praznini in zdolgočaseno ugašaš zvezde na premehki koži neskončnosti
na skrivaj si na svoje črne veke sipaš bleščeče galaksije
ujetnik svoje lastne svobode iščeš izhod v črnih luknjah brezčasja
