Kaj če bi midva zaspala?
… nehala srati ljubezen bi,
nehala igrati
in končno priznala,
lagala sva.
Potem bi ti spila vse.
Najprej tvoj jeben karakter,
hinavščino tvojo,
te bele laži
in tvoj drugi obraz.
Žrla te tvoje oči bi,
steklene, prežete s solzami.
In ti bi resnico spoznal,
Prešteval do jutra napake.
Se zlomil, zdrobil.
In vedela bi,
da čas moj je bil najin,
da ni bil zaman
in da ti si spet ti
in da jaz sem spet jaz.
LIZIKA
Prisili me,
da ne bom večno iskala.
Da ne bom večno čakala.
Prisili me.
Prisili me misliti,
ali trpeti.
Prisili me pesniti,
ali živeti.
Hotela bi vedeti,
ne večno želeti.
Hotela bi videti,
ne večno strmeti.
Rabim gotovost,
sigurnost, če hočeš.
Rabim bližino,
čeprav tega nočeš.
Prinesi mi vina,
se bova napila.
Prinesi tobak,
vse bom skadila.
Lahko le leživa,
strmiva v nebo.
Le ne nosi mi lizik,
če več te ne bo.
POD NEBOM
Se spomniš, kako sva evforično
čákala sončni vzhod.
Se igrala, da sva le prijatelja,
Skrivala največjo moč.
Ko naju premagala strast je,
delala srečo sva laž.
Gotovo pa tistega dne sem začela verjeti v utrinke.
SLEPCI
Haiku in tanka
Vi kar crkujte,
od vseh teh laži in krivic.
Ne bom molčala!
Povedala bom,
da ste slepi in prazni.
Zgubljeni, da ste.
Še ta klòp vidi višje.
Jaz ne bom vam molčala!
Vi pa crkujte,
prevzvišeni za posluh
in strahopetni.
PRVI SNEG
Jokala bom!
Cel dan če bo treba.
Ne hodi sem k meni.
Bodi doma!
Sama sem tu!
Osamljena, skrita.
Brez tebe sem prazna.
Nič sem, meglá.
STAGNACIJA
Kaj bom počela,
ko pridejo, ko mi rečejo,
da ne smem več parkirati tukaj.
Kaj bom imela,
razen kup bednih papirjev
in čuden občutek da nič ne vem.
Vidim, parkiranje prepovedano, znam brati.
Ko najdem dovolilnico, neham lagati sama sebi.
* * *
L
E TO
VB
V P Z Š OJ
UMETNOST MI NE DAJE
Č PRO O M
OE R
LČ E
NE
E
CICIBAN
Nama bo uspelo, povej …
Bo uslišana želja
ki klešči me
sili me sanjati
Takrat naju vidim
Srečo drživa v naročju
Ponoči med nama spi
In kar ne verjameva
… »to bitje nedolžno
je najin izum« …
* * *
Ti prepiri,
zaradi malih stvari,
nama ne škodijo.
Zaradi njih se imava rajši.
To niso napake.
So le moteči elementi,
ki vzburjajo valovanje monotonosti
in perfektne sluzaste sreče,
ki je pa po njih še bolj sluzasta
in bruha iz mene,
že samo ob dotiku najinih teles.
* * *
ko ujameš zadnji žarek
preden se stopi v namočeni zemlji
in ko zavohaš zvezdo
preden se utrne nad mlad ocean
boš gotovo rekel
občutki so neopisni
in takrat razumel
koliko zmorem ljubiti
* * *
hodila bom čez ledeno igrišče
odganjala mraz dol z mojih lic
se usedla za mizo na desni strani
in čakala da mine čas
* * *
danes bom zlezla na vrh nebotičnika
kričala čez celo Ljubljano
tako se ne da živet
če dihava skupaj
imava en nos
dušim se
* * *
besede ne pomenijo ničesar
jih nosiš na pladnju
serviraš čeprav veš
da nekomu ne paše okus
besede ne pomenijo ničesar
ne jemlješ resno sveta okrog sebe
ne ceniš zvestobe
ceniš laži
besede ne pomenijo ničesar
a raje poslušam laži
kot sanjam sluzaste sanje
iz katerih me strah je zbuditi se
zbuditi se v svet brez besed
brez laži in brez tebe
* * *
Danes te bom iztrgala,
pogoltnila strup
in te uničila.
Sprašuješ zakaj?
Egoist sem,
povprečna
kot vsi.
Zavedam se,
zate pustila bi vse.
Je to slabo?
Ne.
Ne vem.
Prosim te le,
da počakaj,
počakaj me, kjerkoli si.
Ne zbeži mi.
Tistega ki bi te ljubil kot jaz,
hočem tiščati ob sebi.
Vrni se k nama,
oprosti.
KER MIDVA SVA ZAKLJUČILA NAJINO AVANTURO
Jutri bi modra stopila na cesto.
Povitega srca, z zlomljeno roko.
Hodila kot starka bi, šepavo, krivo.
Prosila za zadnji udarec.
Namesto pa jutri bom živi mrlič,
ker sem zanj bila le avantura.
Nič ne boli.
Nič ni krvi.
Ženske ni več.
Je samo še oklep.
* * *
Za vsako bolezen raste roža na svetu.
Za vsako žalostjo pride nasmeh.
Za vsako solzo dobim tvoj poljub.
Za vsako luno te hočem ob sebi.
Zavedno.
