Ki No Curajuki je vpesnil bolečine ob smrti hčerke edinke v cunamiju. Bil je guverner v pokrajini Toso. Po štirih letih odsotnosti iz prestolnice hrepeni, da se čimprej vrne domov. Ob veselih dogodkih in neurju so pesniki večkrat pesnili, a on kjub dobri volji podlega bolečini in spesni žalostinko v spomin svoji hčerki.
3.
Se prestolnici
bliža in premišljuje
o ljudeh, ki se
ne bodo nikoli več
mogli vrnili domov.
Kaj! če ona še živi?
Spet drugič spesni prizadet:
4.
Seveda živi!
Zmeraj pozabim na to,
kličem svojega
mrtvega otroka: »Kje si zdaj?«
Oh! grenka žalost!
18.
Je tudi ta svet
poln bolečin – nihče ni
močnejši od nje,
kot je bolečina za
mojim ljubim otrokom.
43.
Razigrani val
pljuska sedaj čez školjke!
Glej, ki me siliš,
da otroka pozabim,
njo ti bom prevzela jaz!
57.
Brez otrok so šli,
a se z njimi vračajo.
Jaz pa brez hčerke.
Bolečina matere!
Bolečina bolečin!
62.
Kako boleče.
Sem, kjer je bila doma,
se ni vrnila. (umrla hčerka)
Da bi tu v našem vrtu
videla rasti bore.
A ni bil zadovoljen in je spesnil še to:
63.
Ah! Jih le vidim,
naj le rastejo bori,
vsaj še tisoč let!
Brez slepila žalosti
ob slovesu za zmeraj!
»Oh, obstaja veliko bolečin, ki jih jaz enostavno ne morem pozabiti! Kako naj to vse razložim?
