Vstopili sta.
V tisti nočni čas,
ko onemi metež zvokov
in se umiri dihanje.
Dve iskri skozi trak sanj
sta bili njegovi.
Uperjeni v komaj zaznavno točko dveh,
sta se zlili v trdnost,
kot da se preprosto nočeta več izpustiti.
Koraki so bili zven tolkal in pavk.
Sprehodili so se do nje
v obleki, ki je bila obala,
da je plivkala svojo svilnatost.
Postava je bila narobe obrnjena piramida
in jo je s svojo nemo govorico
izpiljenih granitnih kosov vabila,
da se povzpne nanjo.
Vse do padca v lastno
suhogrleno zavedanje.
MOLČE
Molče kakor samota
stojim na razgledišču svoje poti,
resina klasa.
Skozi prehodne ptice moje zavesti
potuje najina pesem.
Skozi neprehodne rove moje podzavesti
še ni zbežala zadnja resnica.
Prsk slanega mraza se oklepa življenja.
Utrujenost zateglega dne bo polegla v mrak.
V tišino pretkano z žvižgi spominov.
POTOVANJE POGLEDA
Tisto jutro sva bila navržena
med nepodarjene poglede.
Dva iščoča tujca
rutinsko nališpanih korakov,
z enosmerno mislijo v armadi hitečih.
V tvojem pogledu se je bleščala osvajalna sablja.
Zato je rahla vrtoglavica
pohabljala premočrtnost mojih korakov.
Moji zelenooki zenici
ujeti v dvoboj s tvojima,
sta se razširili in vdali.
Prostor se je stanjšal.
Potovanje pogledov
je v ritualu medsebojnega
sprejemanja zaokrožilo smer.
TAKRAT
Bilo je takrat,
ko si imela divje oči,
ranjene od številnih vbodov.
Češnje so cvetele na pragu tvojega doma.
Po svobodi je dišalo.
In si šla.
Tistemu sanjavemu pogledu si sledila.
Imela si pogum
in si segla po zvezdah,
ki niso nikoli svetile
na tvoje strgane rjuhe,
kakor jaz nisem nikoli stopila na oder.
Pa vendar sva se obe spretno premikali
po premisah razpotij.
Deblo in veja.
Do tvojega padca v nepovratnost.
V hrabrost neke samote.
Kadar mi režejo veje,
prisluškujem govorici najinih korenin.
MOLITEV
Skozi trzajoče zimsko jutro
se pod moje okno komaj slišno razleze zvok.
Z zvonika svetega Antona prihaja.
Sprehodi se mimo ograjenih vrtov
in šepeče o namrgodenih gredicah,
potlačenih pod plastmi mraza,
o nepotešenih starkah v samotnih hišah,
o presušenih žilah mnogih rudarjev,
ki sanjajo o zapravljenem bogastvu in
o življenju, ki je odteklo kakor vode kraškega polja.
Jaz pa strmim za njim in poskušam ujeti
še zadnji odmev tihe molitve.
VEŠ
Pride čas,
da premeriš razdalje
in odpihneš misel,
da si prevare že zdavnaj zakopal
v zapackani svet spominov.
In ko dnevom razpotegneš platno,
se kaplje molka,
ki so desetletja čakale na izliv,
zgostijo v mlačno brozgo,
ti pa v njej brezmočno
tiplješ za oprijemalom.
Drsiš v reminiscence časa,
iščeš bližnjice k izhodu
in opotekaje naravnavaš stebre,
ki podrti strmijo za teboj.
ADAGIO
Se spomniš kako so ptice gnezdile
na najinih blazinah iz gosjega perja?
Ko si se danes z obrazom obrnil proti meni,
me je prevzela posebno zaupna toplina.
V obredu vzajemnega prebujanja,
zamotan v preplet najinih prstov na nogah,
si se mi zdel tako domače dober,
kakor mamin kruh,
da sem poduhala tvojo skorjo,
okušala tvojo rosno sredico
in se z drobtinami prikupila ostanku dneva.
Obotavljaje v polbudnem snu
je naju naplavilo v jutro.
GLAVA
Pestujem jo.
Odlepljeno od trupa.
Noč bo sedla vanjo.
Daleč bo dan.
Blizu bo jutro.
Ko bo vstala,
bo za njo razpadlo
poslednje vlakno,
ki jo je vezalo
na anatomsko zgradbo njenega lastnika.
Ponudila ji bom svež tolmun jutra,
da se s svojim razsutim očesom
vanj potopi in znova sestavi.
POTOVANJE POGLEDA
Tisto jutro sva bila navržena
med nepodarjene poglede.
Dva iščoča tujca
rutinsko nališpanih korakov,
z enosmerno mislijo v armadi hitečih.
V tvojem pogledu se je bleščala osvajalna sablja.
Zato je rahla vrtoglavica
pohabljala premočrtnost mojih korakov.
Moji zelenooki zenici,
ujeti v dvoboj s tvojima,
sta se razširili in vdali.
Prostor se je stanjšal.
Potovanje pogledov
je v ritualu medsebojnega
sprejemanja zaokrožilo smer.
