1. maj 2011, letnik XIV
Ti si ta. Odšel si z jesenjo. Zapustil mi praznino in obljube.
Ti si ta. Kradeš spanec. Z jutrom grenkobo zlivaš na moj prag.
Ti si ta. Ves dan potiskaš me na rob in težo slanih kapelj vtiraš v oči. Odtekajo, ko pade mrak.
Ti si ta. Obvisiš na stropu, ko ležem v črno.
Diši po jasminovem čaju in cigarah. Zapuščenost. Vztrajna linija pijane mačke s priokusom pokvarjenega posladka.
Bela brada starca ob kozarcu vina, ob raztrganem kombinezonu. Bahavo se smehlja v školjko.
Si kot kameleon. Hodiš čez mizo, rumeno zelen, kakor prt na mizi, rdeč kakor poljub, na koncu bel kakor razočaranje.
Bosa stečem v modrikasto peno jutra. Noga se zaplete v roso pajčevine.
Pajek se muza. Zareži se, a miruje. Liže sladko roso. Ob moji nogi pajčevina drhti.
Skozi naoknice se preceja svetloba jutra. Polzi vzdolž postelje na tisto praznino ob meni.
Prikrade se sonce. Poboža mojo ramo. Usta se lepijo. Tvoje ime še okušam na jeziku.
S požirkom vode ga poskušam odplakniti. Zatakne se v grlu, zagozdi med zobmi, nato zdrsne med prsti na tla.
Sesalec ga posrka.
Travnik vzhajajočih sanj, penina sonca, žužnjanje, brušenje kril vznemirjenih žuželk.
Roka išče drobno cvetko. Prime steblo, žuželka odleti.
Spomin se dotakne samokolnice. Prve rože si pripeljal na moj vrt.
Še in še prhutajo spomini kakor jata cvetnih lističev češnje, marelice …
Spleteš venček. Pripneš mi ga v lase. Zlijeva se s travo. V potoku zapoje riba.
Šop belih cvetov povežem s trakom, prosojno belim.
Položila jih bom tebi v naročje.
Misli bežijo kot podivjani kolibriji.
Rože pridržim dolgo med dlanmi.
Obraz zatrepeta v času. Po licu zdrsne solza.
Sedim na klopci, pod oknom. V lase silijo marjetice.
K nogam se prikotalita žoga in vrisk otrok.
S prstom v pesek narišem grad in belo cesto in zeleno morje in gugalnico.
Pritečejo otroci. Narišejo nasmeh. Lovim jih kot milne mehurčke.
Stojim na bregu. S pogledom objemam gladino jezera.
Po njem prhutajo labodi in porjaveli cvetovi.
Pogled zakopljem v otrplost vasi. Kopa se v mraku.
Le sedem psov se podi od hiše do hiše mimo starke, ki prepeva zelo na glas.
Z zastrtim obrazom se opira na gorjačo. Glas je odkrit, močan, zareže se v globino.
Iz preluknjanih škornjev gledajo ponošeni prsti.
Zadiši po naftalinu.
