Narahlo odmakne zastor in naveličano pogleda dol.
Vedno ista ujetost v iste korake.
Na povešenih ramenih so napisane njihove zgodbe.
Upognjen vrat napoveduje naslednje dni.
Dneve, ki ne bodo nikogar zanimali, še njih samih ne.
Glave se spuščajo vedno niže med ramena.
Ustnice se nasmihajo v pozdrav in oči ostajajo votle.
Enoličnost pretrga kakšna glava,
ki se steguje visoko, kot da hoče preseči svet.
Hoja je trda, brcne kamen, ki je naključno na potki,
roke so v pripravljenosti, da se sprožijo...
Razdrobljen svet, enak v gibih, v dnevih, v temnih stopinjah.
Sklonjene glave spusti zastor.
2.
Dotakne se police, nežno, kot da bi bilo vse krhko
in bi se utegnilo zrušiti, če se nasloni.
Skozi rahlo tkanino se razpre razširjen in čist razgled.
Tako težko je premagati to višino, stopiti proti lepoti
in uživati v krošnjah dreves na drugi strani ceste.
Pozabi na drget v sebi in se preda lepoti.
Uživa v pogledu na hiteče, ki sprožajo igrivo ugibanje.
Svetlolasko čaka otrok, ki mu je obljubila popoldanske guganje.
Njega čaka kosilo, že zjutraj je namignil, kaj bi rad.
Tam se fant s težavo ločuje od družbe, ki bo še naprej posedala na klopci.
Vsi v enem samem pogledu in lastovice se zbirajo na žici.
Smreka na robu gozda ima živ le še stožec na vrhu,
bi lahko pripovedovala o poljih, ko tu še ni bilo nikogar.
Med klici otrok, glasnimi kriki ptic, hrupom vozil, vsa ta tišina.
Blaga tišina. Ubija.
3.
Stoji ob široko odprtem oknu. Golob zleti čisto blizu.
Malo bolj vstran se na vrhu stare smreke zbirajo vrane,
od časa do časa se katera oglasi, nekaj jih odleti, priletijo druge.
Sproščena, lahkotna svoboda. Spodaj je zatišje.
Na potki je nekaj sprehajalcev s psički.
Ob zidu okrasno grmičevje, gosti drobni lističi na vejicah
skoraj zakrivajo plasti cvetočih blazinic,
potem pa vse naokrog trava, svetla mehka trava.
Mehka, nežna, od sonca ogreta tla.
Veter je dober, nežen in topel. Boža lase, lica.
Razprostreti roke in zapluti z vetrom,
nad drobno nežnostjo brezovih vrhov,
ki se s tako lahkoto predajajo zibanju.
Skuša se priključiti kakšni jati, ne zlije se z nobeno...
lahkotno pluti med njimi, biti del gibanja...
Noga se skrči, koleno se skoraj dotika okenske police.
Ta težka omrtvelost.
4.
Nekakšna tiha vez se je spletla s trenutkom, ko sonce zahaja.
Spušča se tako, da naravnost in z vso močjo posije v sobo.
Nasloni se na okno in s priprtimi očmi zre v pozdrav,
ki ga pošilja ta sončna krogla in vabi v potopitev.
Le posebej izbranim pride tako lepo, tako zaupno,
samo posebej izbranim pogleda naravnost v notranjost,
v vsak kotiček. Vedno znova čaka ta obisk,
prenese v eterične sanje, telo se razblini
in zlije v tok razlite svetlobe.
Rožnato obarvan rob krogle se dotakne krošenj.
Stisne. Dotik odhaja.
Skozi vejevje in listje segajo rumeno oranžni prameni,
na katerih se drsi v samo jedro topline.
Svetloba se niža, tišina poglablja.
Tone v sebe, tone v praznino, mrači se.
september 2005
oko tja ven zre noter
1.
Narahlo odmakne zastor in naveličano pogleda dol.
Vedno ista ujetost v iste korake.
Na povešenih ramenih so napisane njihove zgodbe.
Upognjen vrat napoveduje naslednje dni.
Dneve, ki ne bodo nikogar zanimali, še njih samih ne.
Glave se spuščajo vedno niže med ramena.
Ustnice se nasmihajo v pozdrav in oči ostajajo votle.
Enoličnost pretrga kakšna glava,
ki se steguje visoko, kot da hoče preseči svet.
Hoja je trda, brcne kamen, ki je naključno na potki,
roke so v pripravljenosti, da se sprožijo...
Razdrobljen svet, enak v gibih, v dnevih, v temnih stopinjah.
Sklonjene glave spusti zastor.
2.
Dotakne se police, nežno, kot da bi bilo vse krhko
in bi se utegnilo zrušiti, če se nasloni.
Skozi rahlo tkanino se razpre razširjen in čist razgled.
Tako težko je premagati to višino, stopiti proti lepoti
in uživati v krošnjah dreves na drugi strani ceste.
Pozabi na drget v sebi in se preda lepoti.
Uživa v pogledu na hiteče, ki sprožajo igrivo ugibanje.
Svetlolasko čaka otrok, ki mu je obljubila popoldanske guganje.
Njega čaka kosilo, že zjutraj je namignil, kaj bi rad.
Tam se fant s težavo ločuje od družbe, ki bo še naprej posedala na klopci.
Vsi v enem samem pogledu in lastovice se zbirajo na žici.
Smreka na robu gozda ima živ le še stožec na vrhu,
bi lahko pripovedovala o poljih, ko tu še ni bilo nikogar.
Med klici otrok, glasnimi kriki ptic, hrupom vozil, vsa ta tišina.
Blaga tišina. Ubija.
3.
Stoji ob široko odprtem oknu. Golob zleti čisto blizu.
Malo bolj vstran se na vrhu stare smreke zbirajo vrane,
od časa do časa se katera oglasi, nekaj jih odleti, priletijo druge.
Sproščena, lahkotna svoboda. Spodaj je zatišje.
Na potki je nekaj sprehajalcev s psički.
Ob zidu okrasno grmičevje, gosti drobni lističi na vejicah
skoraj zakrivajo plasti cvetočih blazinic,
potem pa vse naokrog trava, svetla mehka trava.
Mehka, nežna, od sonca ogreta tla.
Veter je dober, nežen in topel. Boža lase, lica.
Razprostreti roke in zapluti z vetrom,
nad drobno nežnostjo brezovih vrhov,
ki se s tako lahkoto predajajo zibanju.
Skuša se priključiti kakšni jati, ne zlije se z nobeno...
lahkotno pluti med njimi, biti del gibanja...
Noga se skrči, koleno se skoraj dotika okenske police.
Ta težka omrtvelost.
4.
Nekakšna tiha vez se je spletla s trenutkom, ko sonce zahaja.
Spušča se tako, da naravnost in z vso močjo posije v sobo.
Nasloni se na okno in s priprtimi očmi zre v pozdrav,
ki ga pošilja ta sončna krogla in vabi v potopitev.
Le posebej izbranim pride tako lepo, tako zaupno,
samo posebej izbranim pogleda naravnost v notranjost,
v vsak kotiček. Vedno znova čaka ta obisk,
prenese v eterične sanje, telo se razblini
in zlije v tok razlite svetlobe.
Rožnato obarvan rob krogle se dotakne krošenj.
Stisne. Dotik odhaja.
Skozi vejevje in listje segajo rumeno oranžni prameni,
na katerih se drsi v samo jedro topline.
Svetloba se niža, tišina poglablja.
Tone v sebe, tone v praznino, mrači se.
