niso pozabljene sanje, le gmota vedno novih valov briše sledi;
v odmaknjenosti, ki je še ni vzburkal hrup, je tišina, ki celi;
bila je blaznost izgubljenega
in prositi, bi bilo prositi berača za miloščino;
dolga, prašna cesta in zastrt pogled postane pot, smisel in cilj
vran oznani čas in ime zbledi, temni vladar, ki prevzemaš melodijo,
vodnik, ki so ti znane vse barve teme, ostajaš
pomlad, poletje, jesen z barvami zlata minevajo kot v pozabo odeti časi
in kristalno čista, hladna zima znova in znova objema
s prozorno ledeno tišino
2.
smaragdno jasen mraz v bleščečem odsevu zareže na nebo usode,
zvezde sijejo v steklenem žaru,
notranjost kristalnih dvoran vztrajno tone v počitek
v svoji zračni hipnosti uspevam obujati,
vedno znova, tisti čas, ki ga nikoli ni bilo,
a je bolj živ, kot vse teme globin,
ki jih, val za valom, dvigaš, klešeš stoletne skale,
ovenčane v bele pene ... ker bilo je prav ... ker se tre ...
prazna puhasta odeja ostaja ob prvem pišu neslavno pomendrana,
ko se kot budnica dvigne vran iz krošnje, da oznani nov dan
3.
na griču nad mestom je kažipot, kaže v deželo čudes,
barve odpadlega listja poznajo zgodbo, strnjeno v epitafu na kamnu,
preko katerega se bujno razrašča nizko podrastja cinizma,
ki z ledenim leskom seka nove poti do zvezdnih stez
in živahno svatbeno ptičje ščebetanje razklepa obroče
in preliva nikoli v zdaj in vedno, ko droben cvet osvetli
mrakobno usodnost minulih pesmi v sozvočje živega
ODMEV
1.
niso pozabljene sanje, le gmota vedno novih valov briše sledi;
v odmaknjenosti, ki je še ni vzburkal hrup, je tišina, ki celi;
bila je blaznost izgubljenega
in prositi, bi bilo prositi berača za miloščino;
dolga, prašna cesta in zastrt pogled postane pot, smisel in cilj
vran oznani čas in ime zbledi, temni vladar, ki prevzemaš melodijo,
vodnik, ki so ti znane vse barve teme, ostajaš
pomlad, poletje, jesen z barvami zlata minevajo kot v pozabo odeti časi
in kristalno čista, hladna zima znova in znova objema
s prozorno ledeno tišino
2.
smaragdno jasen mraz v bleščečem odsevu zareže na nebo usode,
zvezde sijejo v steklenem žaru,
notranjost kristalnih dvoran vztrajno tone v počitek
v svoji zračni hipnosti uspevam obujati,
vedno znova, tisti čas, ki ga nikoli ni bilo,
a je bolj živ, kot vse teme globin,
ki jih, val za valom, dvigaš, klešeš stoletne skale,
ovenčane v bele pene ... ker bilo je prav ... ker se tre ...
prazna puhasta odeja ostaja ob prvem pišu neslavno pomendrana,
ko se kot budnica dvigne vran iz krošnje, da oznani nov dan
3.
na griču nad mestom je kažipot, kaže v deželo čudes,
barve odpadlega listja poznajo zgodbo, strnjeno v epitafu na kamnu,
preko katerega se bujno razrašča nizko podrastja cinizma,
ki z ledenim leskom seka nove poti do zvezdnih stez
in živahno svatbeno ptičje ščebetanje razklepa obroče
in preliva nikoli v zdaj in vedno, ko droben cvet osvetli
mrakobno usodnost minulih pesmi v sozvočje živega
