preveč dežja je padalo, predolgo že poplavlja,
in, izgubljena v globini, prosim, ustavi te padajoče kaplje,
naj se ogrejem, prosim, naj se osvobodim tokov,
ki nosijo sem in tja, prosim, naj stojim trdna
v zaupanju, prosim, naj zopet začutim blage žarke
ozdravitve in se zahvaljujem za poklonjene utrinke vere,
ki rastejo v jasno svetlobo in prosim, ...
UTRIPANJE
kličeš, kličeš, kličeš ...
trkam, trkam, trkam ...
se zdi, se vedno znova
zgrešiva,
se obrnem drugam,
greš drugam,
se srečava,
tujca se spoznava,
prosim, ostaniva ...
prosim, bodiva ...
VDIH
na koncu ostane le srce,
ves ostali trud je zaman,
ali pa le dodatek,
te, moj gospod, prosim,
vedno znova prosim,
dovoli poleteti
ČE VERJAMEŠ, VIDIŠ
Neskončen, nedoumljen je svet
lovca in lovljenega obenem,
se neko noč upognem v tesnobi, neznatna,
upiram pogled v temno nebo,
zvezde so daleč in mesec zakriva obraz,
in prosim, prosim,
čeprav ne vem kaj
V polnosti sebe in izsanjani ljubezni
mrak razpre pogled,
da se skrčim v drobec,
in uzrem njihovo svetlobo,
polno vere, prijateljstva in ljubezni,
in prosim, prosim,
čeprav si sploh ne upam
in se zahvaljujem
za lepoto vsakdana
v drobnem trenutku
in prosim za moč,
da um stalim v srcu
in prosim za toplino,
da razlijem dno srca
Molitveno srečanje 2003
KLIC
preveč dežja je padalo, predolgo že poplavlja,
in, izgubljena v globini, prosim, ustavi te padajoče kaplje,
naj se ogrejem, prosim, naj se osvobodim tokov,
ki nosijo sem in tja, prosim, naj stojim trdna
v zaupanju, prosim, naj zopet začutim blage žarke
ozdravitve in se zahvaljujem za poklonjene utrinke vere,
ki rastejo v jasno svetlobo in prosim, ...
UTRIPANJE
kličeš, kličeš, kličeš ...
trkam, trkam, trkam ...
se zdi, se vedno znova
zgrešiva,
se obrnem drugam,
greš drugam,
se srečava,
tujca se spoznava,
prosim, ostaniva ...
prosim, bodiva ...
VDIH
na koncu ostane le srce,
ves ostali trud je zaman,
ali pa le dodatek,
te, moj gospod, prosim,
vedno znova prosim,
dovoli poleteti
ČE VERJAMEŠ, VIDIŠ
Neskončen, nedoumljen je svet
lovca in lovljenega obenem,
se neko noč upognem v tesnobi, neznatna,
upiram pogled v temno nebo,
zvezde so daleč in mesec zakriva obraz,
in prosim, prosim,
čeprav ne vem kaj
V polnosti sebe in izsanjani ljubezni
mrak razpre pogled,
da se skrčim v drobec,
in uzrem njihovo svetlobo,
polno vere, prijateljstva in ljubezni,
in prosim, prosim,
čeprav si sploh ne upam
in se zahvaljujem
za lepoto vsakdana
v drobnem trenutku
in prosim za moč,
da um stalim v srcu
in prosim za toplino,
da razlijem dno srca
