POZABLJENA STRAN

V glavi je bilo kot v brbotajočem kotlu. ‘Saj ni res. Nemogoče. Sem popoln realist, vedno sem bila. Brez domišljije. Kaj delam? Kam me nosi? To nisem jaz! Sanjam, samo sanje so.’ Nikoli še ni bila nervozna. Vedno mirna, obvladana.

»Gospa, prosim, vstopite.«

Vstopi, zapre vrata in ostane na pol poti med vrati in mizo.

»Sedite, prosim.«

Neodločno, skoraj plaho, gre do stola in sede. ‘Ne, to nisem jaz, še obnašati se ne znam več,’ je brnelo v mislih zaradi okornih gibov.

»Kako ste?«

Čuti pogled, vednar ji nekaj ne dovoli, da bi ga gledala v obraz. »Dobro. Ne, nisem. Ne morem več zdržat. Rekla sva, da bova danes poslušala posnetke s prejšnjih srečanj. Obupno se počutim.«

Njegov glas se je zazdel malo bolj oseben: »Zakaj? Ne marate sami sebe?«

»Ja, se. Zato nočem poslušat.«

»Se bojite, da boste morali spremeniti mnenje o sebi?«

»Ne. Saj to ni odvisno od mene. Pri tem si res ne morem pomagati.«

»Res?«

»Ne razumem.«

»Si res ne morete pomagati?«

»Seveda ne. Zato se pogovarjam z vami. Zato sem tu.«

»In bom jaz – kaj?«

»Vi mi boste pomagali.«

»Jaz bom pomagal, vi pa ne boste nič spremenili...«

»No, ne vem...«

»Kakšne so bile zadnje noči?«

»Neprespane. Vseeno nočem tablet. Potem ne bom vedela, sem dobro ali ne.«

»Danes imava več časa. Mogoče prideva do vzroka. Ste pripravljeni, ali bi se še malo izmikali s priročnimi odgovori?«

»Za nekatere bi raje videla, da jih ne bi bilo. Ne bom se več izogibala, oprostite. Čeprav boli...«

»Tam, kjer boli, je vzrok. Kruto, vem, da je kruto. Odpiranje ran je boleče.«

»Življenje teče dalje. Če ne polagaš preveč pozornosti, če ne premlevaš. Večina stvari se dogaja mimogrede, v glavnem nihče ni sploh pozoren kaj kdo reče ali naredi, zato se ne ustavljaš ob malenkostih. Udarci, tudi nizki, se dogajajo povsod. Se spotakneš, včasih padeš, vstaneš, greš dalje. Tako je.«

»Ste prepričani v to? Je res tako? Se dogaja življenje tako mimogrede, da lahko gremo naprej, brez ustavljanja, brez pogleda na to, kar se zgodi? Se vam ne zdi, da se nekje vsede in začne sčasoma tiščati?«

»Vedno sem gledala na čustvene izbruhe kot na nekaj zelo nezrelega. Tisti, ki nimajo vse prav dobro razčiščeno, se potem obešajo na razne ‘imam rad’ ali ‘nimam rad’, ‘prizadelo me je’, užaljenosti in podobne stvari se vedno privleče na dan, ko zmanjka razumnih adutov. Saj veste, miselnost v stilu latino limonad.

»Kaj vi nimate čustev?«

»V takšnem svetu že ne. Doma ja, s tistimi, s katerimi delim svoj prosti čas.«

»Tudi sedaj imate čustva.«

»Seveda jih imam. No, kot spodnje perilo, pač ne kažem vsem okrog.«

»Si želite, da bi vas imel kdo rad?«

»Seveda si. To je normalno, ne?«

»Kako se bosta pa spoznala, če boste vedno hladni, celo ledeni, z analitično razumskim odnosom?«

»Nisem hladna. Verjamem, da se to kar zgodi, ko se zagledata, ko je tisto pravo, se dogaja vse samo po sebi.«

»Mogoče. V idealnih razmerah. Vse planirate, najprej razmislite, tako področje pa prepuščate ‘da se kar zgodi’.«

»Ne vem. Nemočna sem pri tem.«

»Razmislite, tako, za domačo nalogo v prostem času, če ste res takšen realist, kot trdite. Na začetku najinih srečevanj ste me prosili za hipnozo, češ, da potem hitro in učinkovito rešiva težave. Mogoče reševanje le ni tako preprosto.«

»Delovanje človekovega uma mi je bilo vedno izziv, mogoče celo edino, kar mi zares še zbuja radovednost. Veliko tovrstne literature prebiram. Tudi takšno, z mejnih področij, kjer stvari niso tako oprijemljive in dokazane. Marsikaj je čisto razumno in logično. Vem, da se um lahko ujame v nekakšen krogotok, iz katerega ne najde izhoda. Večinoma se sploh ne zavedamo takšnega stanja in ponavljamo vedno iste napake, dokler ne spregledamo. Dolgotrajen in mučen proces.«

»Ja, ima smisel, kar pravite. Čeprav so stvari dosti širše, kot je to. Misli, čustva, način življenja, tako imenovani krogotok se ustvarja kadarkoli. Mogoče smo celo sestavljeni iz takšnih krogotokov. Ko vidiš enega, si že globoko ujet v drugem. Takšno je življenje, ne ravno kot avtocesta.«

»To je preveč pesimistično.«

»Ni definicij za rešitev življenja. Morate sprejeti to. Svoj lastni svet ne morete vnaprej določiti in gledati od zgoraj, kako teče vse po planih. Potem je človek prikrajšan za marsikaj lepega.«

»Najbrž res.«

»Pripravljam vas na potop v nek drug svet, drugačen. Tisti, ki ste ga skrbno spakirali in odložili med nekoristno šaro, ki je samo v napoto, če je razpostavljena okrog.«

»Močna sem, bom že prenesla.«

»Boste. Presedite se v fotelj, da vam bo bolj udobno. Bodite sproščeni, kot pred hipnozo, pripravil bom posnetek.«

»Zakaj ste vi pristali na to? Je to sploh prav?«

»Običajno tega ne počnem. Odločil sem se, ker je tako najboljše. Poslušali boste samo tisti najzanimivejši del. Zgodbo, ki jo pripovedujete.«

Glasbo, ki se je do sedaj neopazno razlivala po prostoru, je malo ojačal, da jo je še bolj prestavilo v čisto drugačno razpoloženje. Nekaj minut je bila samo glasba, nato se je zaslišal plah, nežen glas, tuj, da se je komaj prepoznala.

»Sem v prostoru, velikem, ne vidim sten. Vse okrog mene je polno cvetja, v različnih posodah, velikih in manjših. Cvetovi so vseh velikosti, sploh jih ne poznam. Vse mi je neznano. Ampak, kako vse diši. Tako prijetno diši. Rada bi ostala za večno med tem cvetjem. Barve, vse je živo, pisano, podobe se prelivajo, potem dobijo zopet trdno obliko.

Ženske prenašajo stvari, nekaj urejajo. Sedim in jih opazujem. Na tleh sedijo deklice in spletajo vence iz cvetov. Spretne in hitre so.

Slišijo se zamolkli udarci na bobne, enakomerni in počasni. Ženske se pogovarjajo, ne slišim jih, samo bobni, nekaj velikega se bo zgodilo. Redkokdaj takole kličejo, no, le enkrat, ko je sonce najvišje na nebu, takrat je slavje. Dolgo, težko pričakovano slavje, ki traja dneve, da tudi najmočnejši vojščaki že omagujejo in jih premaguje spanec.

To cvetje, tako lepo je. Ponoči sem bila na gori, iz doline so se slišali veseli, oddaljeni glasovi. Noč je bila čudovita, nikoli nisem še videla toliko utrinkov na nebu, kot da se tudi nebo pripravlja na slavje. Vznemirjeno, kot ljudje po dolini.

Prijetno mirna sem, ničesar ne občutim, nobenih bolečin, nič neprijetnega, vse je kot v sanjah, breztelesno. Tri ženske so pristopile k meni. Ena vliva vodo iz vrča na lepo, cvetlično tkanino, ki jo drži druga, ta da mokro krpo tretji, ki nežno briše moj obraz. Govorijo, pa ne morem razbrati besed. Zdaj so se lotile mojih las. Moje dolge črne lase češejo in gladijo, vpenjajo mi cvetne kitke. Obesile so mi dolg cvetni venec okrog vratu, lepo pada po moji dolgi, beli tuniki. Tako lepa je. Tudi na glavo so mi dale cvetni venec. Razmaknile so se na stran.

Prihajajo. Visoki, močni, lase imajo spuščene, da jih pokrivajo do pasu. Tako lepo se gibljejo. Nežno in odločno. Dvignejo me na nosila, nesejo, na obeh straneh so ljudje, tiho so, slišijo se le bobni, drugačen ritem je, napet. Čutim napetost, telo ne reagira. Dolgo me nosijo. Nosila so položili na tla. Z vsake strani se me dotakne roka, narahlo, vstanem, sledim, vodijo me po stopnicah navzgor, na obeh straneh stopnic stoje svečeniki, do velike plošče na vrhu stopnic, roke me dvignejo na kamnito mizo.

Ležim, okrog mize stoje svečeniki, izgovorjene besede so oddaljene. Svečenik za mojo glavo se pomakne na levo stran, z obema rokama drži... ne vidim dobro, vse je megleno, vse se preliva ... bodalo, dolgo, ostro bodalo, dviga roki z bodalom, spusti ... zopet dvigne, sedaj drži v okrvavljenih rokah moje srce, dviga še više, proti soncu, ki je sedaj najvišje na nebu. Zlivam se z zrakom, spodaj vidim njih, stopnice, ljudi. Odnaša me vedno višje...«

Joka krčevito, telo se nemočno stresa v krčih, iz škatle na kolenih sunkovito vleče robčke, mokre pa spuščala na kup v naročju. Glasba se še vedno zliva s prostorom. Noče, ni pripravljena odpreti oči in nadaljevati pogovor. Tako neumno, bedno je vse. Kako naj se prikaže komu pred oči. Saj ne ve, kaj zdaj. Vse je drugače, ne znajde se več. Tiste nočne more še vedno nimajo nobene veze z vsem, kar doživlja.

»Življenje je utripajoča, vroča kepa.« je zaslišala globok, žameten glas z druge strani sobe, »z njim se ravna pozorno in s pravim občutkom.«

Nesmiselno se je utrgalo iz nje: »Nisem jaz kriva!«

»Dobili ste to v svoje roke, zdaj, v tem trenutku. Možnost, da si daste priložnost, da zopet sprejmete tveganje in ponudite svoje srce na razpolago. Čeprav tvegate, da se bo zgodilo karkoli!«

V glavi je bilo kot v brbotajočem kotlu. ‘Saj ni res. Nemogoče. Sem popoln realist, vedno sem bila. Brez domišljije. Kaj delam? Kam me nosi? To nisem jaz! Sanjam, samo sanje so.’ Nikoli še ni bila nervozna. Vedno mirna, obvladana.

»Gospa, prosim, vstopite.«

Vstopi, zapre vrata in ostane na pol poti med vrati in mizo.

»Sedite, prosim.«

Neodločno, skoraj plaho, gre do stola in sede. ‘Ne, to nisem jaz, še obnašati se ne znam več,’ je brnelo v mislih zaradi okornih gibov.

»Kako ste?«

Čuti pogled, vednar ji nekaj ne dovoli, da bi ga gledala v obraz. »Dobro. Ne, nisem. Ne morem več zdržat. Rekla sva, da bova danes poslušala posnetke s prejšnjih srečanj. Obupno se počutim.«

Njegov glas se je zazdel malo bolj oseben: »Zakaj? Ne marate sami sebe?«

»Ja, se. Zato nočem poslušat.«

»Se bojite, da boste morali spremeniti mnenje o sebi?«

»Ne. Saj to ni odvisno od mene. Pri tem si res ne morem pomagati.«

»Res?«

»Ne razumem.«

»Si res ne morete pomagati?«

»Seveda ne. Zato se pogovarjam z vami. Zato sem tu.«

»In bom jaz – kaj?«

»Vi mi boste pomagali.«

»Jaz bom pomagal, vi pa ne boste nič spremenili...«

»No, ne vem...«

»Kakšne so bile zadnje noči?«

»Neprespane. Vseeno nočem tablet. Potem ne bom vedela, sem dobro ali ne.«

»Danes imava več časa. Mogoče prideva do vzroka. Ste pripravljeni, ali bi se še malo izmikali s priročnimi odgovori?«

»Za nekatere bi raje videla, da jih ne bi bilo. Ne bom se več izogibala, oprostite. Čeprav boli...«

»Tam, kjer boli, je vzrok. Kruto, vem, da je kruto. Odpiranje ran je boleče.«

»Življenje teče dalje. Če ne polagaš preveč pozornosti, če ne premlevaš. Večina stvari se dogaja mimogrede, v glavnem nihče ni sploh pozoren kaj kdo reče ali naredi, zato se ne ustavljaš ob malenkostih. Udarci, tudi nizki, se dogajajo povsod. Se spotakneš, včasih padeš, vstaneš, greš dalje. Tako je.«

»Ste prepričani v to? Je res tako? Se dogaja življenje tako mimogrede, da lahko gremo naprej, brez ustavljanja, brez pogleda na to, kar se zgodi? Se vam ne zdi, da se nekje vsede in začne sčasoma tiščati?«

»Vedno sem gledala na čustvene izbruhe kot na nekaj zelo nezrelega. Tisti, ki nimajo vse prav dobro razčiščeno, se potem obešajo na razne ‘imam rad’ ali ‘nimam rad’, ‘prizadelo me je’, užaljenosti in podobne stvari se vedno privleče na dan, ko zmanjka razumnih adutov. Saj veste, miselnost v stilu latino limonad.

»Kaj vi nimate čustev?«

»V takšnem svetu že ne. Doma ja, s tistimi, s katerimi delim svoj prosti čas.«

»Tudi sedaj imate čustva.«

»Seveda jih imam. No, kot spodnje perilo, pač ne kažem vsem okrog.«

»Si želite, da bi vas imel kdo rad?«

»Seveda si. To je normalno, ne?«

»Kako se bosta pa spoznala, če boste vedno hladni, celo ledeni, z analitično razumskim odnosom?«

»Nisem hladna. Verjamem, da se to kar zgodi, ko se zagledata, ko je tisto pravo, se dogaja vse samo po sebi.«

»Mogoče. V idealnih razmerah. Vse planirate, najprej razmislite, tako področje pa prepuščate ‘da se kar zgodi’.«

»Ne vem. Nemočna sem pri tem.«

»Razmislite, tako, za domačo nalogo v prostem času, če ste res takšen realist, kot trdite. Na začetku najinih srečevanj ste me prosili za hipnozo, češ, da potem hitro in učinkovito rešiva težave. Mogoče reševanje le ni tako preprosto.«

»Delovanje človekovega uma mi je bilo vedno izziv, mogoče celo edino, kar mi zares še zbuja radovednost. Veliko tovrstne literature prebiram. Tudi takšno, z mejnih področij, kjer stvari niso tako oprijemljive in dokazane. Marsikaj je čisto razumno in logično. Vem, da se um lahko ujame v nekakšen krogotok, iz katerega ne najde izhoda. Večinoma se sploh ne zavedamo takšnega stanja in ponavljamo vedno iste napake, dokler ne spregledamo. Dolgotrajen in mučen proces.«

»Ja, ima smisel, kar pravite. Čeprav so stvari dosti širše, kot je to. Misli, čustva, način življenja, tako imenovani krogotok se ustvarja kadarkoli. Mogoče smo celo sestavljeni iz takšnih krogotokov. Ko vidiš enega, si že globoko ujet v drugem. Takšno je življenje, ne ravno kot avtocesta.«

»To je preveč pesimistično.«

»Ni definicij za rešitev življenja. Morate sprejeti to. Svoj lastni svet ne morete vnaprej določiti in gledati od zgoraj, kako teče vse po planih. Potem je človek prikrajšan za marsikaj lepega.«

»Najbrž res.«

»Pripravljam vas na potop v nek drug svet, drugačen. Tisti, ki ste ga skrbno spakirali in odložili med nekoristno šaro, ki je samo v napoto, če je razpostavljena okrog.«

»Močna sem, bom že prenesla.«

»Boste. Presedite se v fotelj, da vam bo bolj udobno. Bodite sproščeni, kot pred hipnozo, pripravil bom posnetek.«

»Zakaj ste vi pristali na to? Je to sploh prav?«

»Običajno tega ne počnem. Odločil sem se, ker je tako najboljše. Poslušali boste samo tisti najzanimivejši del. Zgodbo, ki jo pripovedujete.«

Glasbo, ki se je do sedaj neopazno razlivala po prostoru, je malo ojačal, da jo je še bolj prestavilo v čisto drugačno razpoloženje. Nekaj minut je bila samo glasba, nato se je zaslišal plah, nežen glas, tuj, da se je komaj prepoznala.

»Sem v prostoru, velikem, ne vidim sten. Vse okrog mene je polno cvetja, v različnih posodah, velikih in manjših. Cvetovi so vseh velikosti, sploh jih ne poznam. Vse mi je neznano. Ampak, kako vse diši. Tako prijetno diši. Rada bi ostala za večno med tem cvetjem. Barve, vse je živo, pisano, podobe se prelivajo, potem dobijo zopet trdno obliko.

Ženske prenašajo stvari, nekaj urejajo. Sedim in jih opazujem. Na tleh sedijo deklice in spletajo vence iz cvetov. Spretne in hitre so.

Slišijo se zamolkli udarci na bobne, enakomerni in počasni. Ženske se pogovarjajo, ne slišim jih, samo bobni, nekaj velikega se bo zgodilo. Redkokdaj takole kličejo, no, le enkrat, ko je sonce najvišje na nebu, takrat je slavje. Dolgo, težko pričakovano slavje, ki traja dneve, da tudi najmočnejši vojščaki že omagujejo in jih premaguje spanec.

To cvetje, tako lepo je. Ponoči sem bila na gori, iz doline so se slišali veseli, oddaljeni glasovi. Noč je bila čudovita, nikoli nisem še videla toliko utrinkov na nebu, kot da se tudi nebo pripravlja na slavje. Vznemirjeno, kot ljudje po dolini.

Prijetno mirna sem, ničesar ne občutim, nobenih bolečin, nič neprijetnega, vse je kot v sanjah, breztelesno. Tri ženske so pristopile k meni. Ena vliva vodo iz vrča na lepo, cvetlično tkanino, ki jo drži druga, ta da mokro krpo tretji, ki nežno briše moj obraz. Govorijo, pa ne morem razbrati besed. Zdaj so se lotile mojih las. Moje dolge črne lase češejo in gladijo, vpenjajo mi cvetne kitke. Obesile so mi dolg cvetni venec okrog vratu, lepo pada po moji dolgi, beli tuniki. Tako lepa je. Tudi na glavo so mi dale cvetni venec. Razmaknile so se na stran.

Prihajajo. Visoki, močni, lase imajo spuščene, da jih pokrivajo do pasu. Tako lepo se gibljejo. Nežno in odločno. Dvignejo me na nosila, nesejo, na obeh straneh so ljudje, tiho so, slišijo se le bobni, drugačen ritem je, napet. Čutim napetost, telo ne reagira. Dolgo me nosijo. Nosila so položili na tla. Z vsake strani se me dotakne roka, narahlo, vstanem, sledim, vodijo me po stopnicah navzgor, na obeh straneh stopnic stoje svečeniki, do velike plošče na vrhu stopnic, roke me dvignejo na kamnito mizo.

Ležim, okrog mize stoje svečeniki, izgovorjene besede so oddaljene. Svečenik za mojo glavo se pomakne na levo stran, z obema rokama drži... ne vidim dobro, vse je megleno, vse se preliva ... bodalo, dolgo, ostro bodalo, dviga roki z bodalom, spusti ... zopet dvigne, sedaj drži v okrvavljenih rokah moje srce, dviga še više, proti soncu, ki je sedaj najvišje na nebu. Zlivam se z zrakom, spodaj vidim njih, stopnice, ljudi. Odnaša me vedno višje...«

Joka krčevito, telo se nemočno stresa v krčih, iz škatle na kolenih sunkovito vleče robčke, mokre pa spuščala na kup v naročju. Glasba se še vedno zliva s prostorom. Noče, ni pripravljena odpreti oči in nadaljevati pogovor. Tako neumno, bedno je vse. Kako naj se prikaže komu pred oči. Saj ne ve, kaj zdaj. Vse je drugače, ne znajde se več. Tiste nočne more še vedno nimajo nobene veze z vsem, kar doživlja.

»Življenje je utripajoča, vroča kepa.« je zaslišala globok, žameten glas z druge strani sobe, »z njim se ravna pozorno in s pravim občutkom.«

Nesmiselno se je utrgalo iz nje: »Nisem jaz kriva!«

»Dobili ste to v svoje roke, zdaj, v tem trenutku. Možnost, da si daste priložnost, da zopet sprejmete tveganje in ponudite svoje srce na razpolago. Čeprav tvegate, da se bo zgodilo karkoli!«