verujem v svojo pesem,
ki je zvest sopotnik, ko gospodujeta lakota in žeja,
ki mi, komaj rojena, pripoveduje o življenju,
ki vedno znova izgori, da nova vstane iz pepela,
ki je prva misel, ko poslednje sanje tonejo v temo
...
verujem v svojo pesem, ko se krila vranov razprostre na nebu,
da senca zatemni in se celo trepet v prsih pritaji,
nema čaka, čaka... na žarek, znamenje, glas...
se zdi - dežela mrtvih vlada, slepi in gluhi hodimo in prosimo
»ozri se, reši nas«
...
vran, strašni prijatelj,
v senci tvojih kril se rojevam
...
verujem v svojo pesem, ko se sončen dan že zori,
na poti k srcu je romanje skozi gozd bolečin,
desetnica slači svoje revne cunje,
da se po kopeli v živi vodi ovije z
iz niti srebrne mesečine spletenim ogrinjalom
...
poslal si me na pot
in korak mi v krik je odzvenel,
po dolgem molku se zaslišal je odmev,
z vrhov v belini
je pričal o bolečini in ljubezni,
kot da me kličejo moji dragi,
se odpirajo oči in se jasni.
Molitveno srečanje 2002
Odlomki
verujem v svojo pesem,
ki je zvest sopotnik, ko gospodujeta lakota in žeja,
ki mi, komaj rojena, pripoveduje o življenju,
ki vedno znova izgori, da nova vstane iz pepela,
ki je prva misel, ko poslednje sanje tonejo v temo
...
verujem v svojo pesem, ko se krila vranov razprostre na nebu,
da senca zatemni in se celo trepet v prsih pritaji,
nema čaka, čaka... na žarek, znamenje, glas...
se zdi - dežela mrtvih vlada, slepi in gluhi hodimo in prosimo
»ozri se, reši nas«
...
vran, strašni prijatelj,
v senci tvojih kril se rojevam
...
verujem v svojo pesem, ko se sončen dan že zori,
na poti k srcu je romanje skozi gozd bolečin,
desetnica slači svoje revne cunje,
da se po kopeli v živi vodi ovije z
iz niti srebrne mesečine spletenim ogrinjalom
...
poslal si me na pot
in korak mi v krik je odzvenel,
po dolgem molku se zaslišal je odmev,
z vrhov v belini
je pričal o bolečini in ljubezni,
kot da me kličejo moji dragi,
se odpirajo oči in se jasni.
