V že shojene poti
zagrebi prste.
Z vonji včerajšnjih noči
napolni nosnice.
Prisluhni tonom
že pozabljenega sola.
Tam sem –
med pelodom
že zdavnaj oplojenih
oljnatih semen.
Sem v ovoju hlapov
že od vekov
v svod zapredenih oblakov.
Sem v klicu ptičjih grl
neizogibno
vedno znova odletelih.
Danes sem njiva
žita in plevela.
Iz mene dež odžeja
in ubija toča.
V meni je modrost
in želja pradavnine.
Še preden me spregledaš,
se zaprem.
Prav zares je vame vtkano
vse od samega začetka
zborovsko zvenenje.
Jaz sem svinja z mehom.
Uglašenost mi zdrseva
preko stopicanja,
odkašljevanja
in popravljanja robov
v kavarno za vogalom.
Kot Sapho
se ženem v že znane višine
in brez poleta neubrano stokam.
S skirojem se poganjam preko dni.
Z eno nogo v silnem drsu
me na odprto nosi,
z drugo me krevsaje
po nabrežju plivka.
V večnem razkoraku
Med željami in močmi
se redčim.
Tisoče prstov
se v borovcih
v prgišča sklepa.
Jaz pa po polžih švedram.
Taki nerodneži
se vse svoje dni
po enih oziramo
in po drugih tacamo.
Cepim se po sredi,
med stotero vpregami
na vsako stran razvlečena,
in kot po dežju vrelec
se raztekam,
pa me ni nič manj,
le bolj sem sveža.
Z razbesnele prižnice
jalovo opazujem,
kam izginja mana,
ki se od mene
skozi vaše roke sipa.
Neprijeta.
Nezaužita.
Neoplojena.
Privid
od mene
k vam.
Spet se je do dna polege
vrelec žuborenja dneva.
V kotih onemelih sten
pajčevine spleta mrak.
Vanje me zapreda
in grozi z razgaljenjem.
Ihtavo med vsemi iščem svojo sled,
med stoterimi odmevi prvi klic,
med sencami sebe, ki jo dajem.
Ko sem si bliže, se zavem,
da vas nemarno goljufam,
ker se vam dajem kot odsev,
kot nikdar dovršen izraz,
kot pretkana
dolgonoga
laž.
V ornamentih govorimo.
Kretenj smo lupinastih
in smeha lenega.
Brez izliva smo -
blato se v vedno iste roke vrača.
V malhah ni ničesar,
kar bi drugim dali.
Ko damo,
mimo jasli mečemo.
Nedokončani izzvenevamo
nazaj v svod,
ki nas je dal.
Z zeljno glavo ga privabim.
Ko bo neumno meketal,
ga obložim:
z jezo,
ozkostjo,
lenobo,
nevoščljivostjo,
neprizadetostjo,
spotiko in
lažjo.
S pokom biča ga odženem,
da ne slišim stoka reber,
ki me rešijo pregreh.
Mršave in bose
lesenjače
so shodile.
Povsod jih je,
poskočnic.
Njih topot
krtine rije
v moji izbi.
Z mize v luknje
stresajo
orehe zlate.
Culo bašem
in hitim,
hitim
na hribe.
Moje žile so reke
deroče tekoče
v okljuke vijugajo
drobovja jim praskajo
vlačijo nosijo
valjajo flosajo
strdke odplavijo
v divji izliv.
Zdaj so pota prosta.
Dobrodošli.
Kam le sežejo tipalke,
ki za njih ne vem?
Gubala sem jih v sto gub
in z rogozom zvezovala.
Zdaj pa razpletajo se vozli.
Šibko in nemarno narejeno
mi uhaja vse iz rok,
tipa,
leze,
rine
kot pošast
iz mojega srca.
Na semnju življenja
mi ceno postavljajo
drugi.
Z vpitjem vsevprek
mi jo vžgo.
Če jo povišam,
se zame ne zmenijo,
če popustim,
sem le meso.
V prste me zebe,
kot da bi drobila
ledeno skorjo nad vsem,
kar mi nočete dati,
ko vam iskreno voščim
dobrega.
Če me boš iskal,
me ne glej v oči.
V že shojene poti
zagrebi prste.
Z vonji včerajšnjih noči
napolni nosnice.
Prisluhni tonom
že pozabljenega sola.
Tam sem –
med pelodom
že zdavnaj oplojenih
oljnatih semen.
Sem v ovoju hlapov
že od vekov
v svod zapredenih oblakov.
Sem v klicu ptičjih grl
neizogibno
vedno znova odletelih.
Danes sem njiva
žita in plevela.
Iz mene dež odžeja
in ubija toča.
V meni je modrost
in želja pradavnine.
Še preden me spregledaš,
se zaprem.
Prav zares je vame vtkano
vse od samega začetka
zborovsko zvenenje.
Jaz sem svinja z mehom.
Uglašenost mi zdrseva
preko stopicanja,
odkašljevanja
in popravljanja robov
v kavarno za vogalom.
Kot Sapho
se ženem v že znane višine
in brez poleta neubrano stokam.
S skirojem se poganjam preko dni.
Z eno nogo v silnem drsu
me na odprto nosi,
z drugo me krevsaje
po nabrežju plivka.
V večnem razkoraku
Med željami in močmi
se redčim.
Tisoče prstov
se v borovcih
v prgišča sklepa.
Jaz pa po polžih švedram.
Taki nerodneži
se vse svoje dni
po enih oziramo
in po drugih tacamo.
Cepim se po sredi,
med stotero vpregami
na vsako stran razvlečena,
in kot po dežju vrelec
se raztekam,
pa me ni nič manj,
le bolj sem sveža.
Z razbesnele prižnice
jalovo opazujem,
kam izginja mana,
ki se od mene
skozi vaše roke sipa.
Neprijeta.
Nezaužita.
Neoplojena.
Privid
od mene
k vam.
Spet se je do dna polege
vrelec žuborenja dneva.
V kotih onemelih sten
pajčevine spleta mrak.
Vanje me zapreda
in grozi z razgaljenjem.
Ihtavo med vsemi iščem svojo sled,
med stoterimi odmevi prvi klic,
med sencami sebe, ki jo dajem.
Ko sem si bliže, se zavem,
da vas nemarno goljufam,
ker se vam dajem kot odsev,
kot nikdar dovršen izraz,
kot pretkana
dolgonoga
laž.
V ornamentih govorimo.
Kretenj smo lupinastih
in smeha lenega.
Brez izliva smo -
blato se v vedno iste roke vrača.
V malhah ni ničesar,
kar bi drugim dali.
Ko damo,
mimo jasli mečemo.
Nedokončani izzvenevamo
nazaj v svod,
ki nas je dal.
Z zeljno glavo ga privabim.
Ko bo neumno meketal,
ga obložim:
z jezo,
ozkostjo,
lenobo,
nevoščljivostjo,
neprizadetostjo,
spotiko in
lažjo.
S pokom biča ga odženem,
da ne slišim stoka reber,
ki me rešijo pregreh.
Mršave in bose
lesenjače
so shodile.
Povsod jih je,
poskočnic.
Njih topot
krtine rije
v moji izbi.
Z mize v luknje
stresajo
orehe zlate.
Culo bašem
in hitim,
hitim
na hribe.
Moje žile so reke
deroče tekoče
v okljuke vijugajo
drobovja jim praskajo
vlačijo nosijo
valjajo flosajo
strdke odplavijo
v divji izliv.
Zdaj so pota prosta.
Dobrodošli.
Kam le sežejo tipalke,
ki za njih ne vem?
Gubala sem jih v sto gub
in z rogozom zvezovala.
Zdaj pa razpletajo se vozli.
Šibko in nemarno narejeno
mi uhaja vse iz rok,
tipa,
leze,
rine
kot pošast
iz mojega srca.
Na semnju življenja
mi ceno postavljajo
drugi.
Z vpitjem vsevprek
mi jo vžgo.
Če jo povišam,
se zame ne zmenijo,
če popustim,
sem le meso.
V prste me zebe,
kot da bi drobila
ledeno skorjo nad vsem,
kar mi nočete dati,
ko vam iskreno voščim
dobrega.
