Od tu do tam je pet pedi in vendar prejasto se vleče.
Zatikam v ribjeoke se ljudi, zelenje zatrepeče.
Čez škrilj in ruj si suhih ust izštevanke prelivam.
Tam sem. Umazane podplate si v presušenih retjih skrbno, dolgo umivam, umivam, umivam.
Od tu do tam toliko serpentin, da me povprek postavlja.
Od malih nog se ridanja bojim - zaznamovano me ponavlja.
Od abaka do danes me drevenečih rok nanizano sešteva.
Tam sem! Nalomljenih ojes moj furmanski pozdrav čez prejšnje dni odmeva meva eva.
Od tu do tam se butaro nabira. Po poti rezje odložêno.
Ritopašno bi se vrsti izognila, pa je moja. Vsakemu so dali eno.
Vsak oster rez me golo najde. Vsaka predolga se v srce zapleta.
Tam sem … Te abotne šege ne priznam za svoje. Pa je v ilovici mojih vrst spočeta, prekleta, privzeta.
Od tu do tam stopiva skupaj, ljubi. Belocvetna sem te ukolesila.
Božanskega, adonisa v zgolj človeka sem zamesila.
Jasnookega te potrebujem, da vidiš dlje kot jaz – do čiste sreče.
Tam sva. Jedrijo se oboki, jeklí se volja, ki bitje dvojno v poldosežne sanje vleče, vleče, vleče.