ROMANJA II
Notranja popotovanja v času omejenih zunanjih poti

NGORONGORO

Iz sebe stopam v dalj –
kolenčasta,
dolgopecljata
se zazibam v divji vonj.
Hočem pod kopita,
nočem biti trata!
Naj gredo selitve
preko mojih ram,
naj me pojedo,
pomulijo do suše!
V kopita jih poznam.
In ko hijene izsmejó
vsakega, ki je opešal sam,
in bo moje latje pogorelo,
takrât socvetja ležejo
pod dežnikovo drevo.
V njih bo moje bistvo
ždelo,
tlelo,
zacvetelo.

JAKUTIJA

Iz sebe stopim v dalj –
brez korenin
in brez cvetov.
Samonikli prebivalec
v nujnosti iskanja vlage
in pogrešanju gozdov
hočem rezbariti rogovje
v filigranski amulet –
za vse speče dežele,
za vse častilce ognja!
Naj vendarle zamrzne spet!
Morda me prepoji tišina,
morda me preseneti led,
in takrat bom prav sredi sebe,
ko me nizko prečka sonce.
Vedno skoraj le rastlina,
vdano svoje spore odložím
v molitev,
mokritev,
kalitev.

YASUNI

Iz sebe stopim v dalj –
vsa zračna
priraslika sem,
vednozeleni gost
v pazhuhah vej.
Ko podrast se odmika,
razrašča se razgled
skozi nasičen zrak,
skoz pisanost obilja
do vrvenja tal.
Naj se kaplja ne ustavlja,
naj polzi, mezi, buhti!
Hočem, da se srž prenavlja!
To ni čas za mirovanja,
to je čas za živo voljo
ki v poganjku kli.
To je moja
stranska
strast
za rast.

ATACAMA

Iz sebe stopim v dalj –
trnjava,
zaprtih rež
preklinjam škrto morje,
ki hinavsko daje sol
in veter svež,
a nič za nas…
Zgostili smo si tek,
posrkali svoj čas.
Presahli krik gre
v neposeljen jek…
Povratnik je težak
in nespremenljivost topo lega.
A v čâkanju El Niña
je neusahla vera,
je moč, ki morje zbega,
da vendar popusti,
se umiri,
razvodeni
in napoji.

NGORONGORO

Iz sebe stopam v dalj –
kolenčasta,
dolgopecljata
se zazibam v divji vonj.
Hočem pod kopita,
nočem biti trata!
Naj gredo selitve
preko mojih ram,
naj me pojedo,
pomulijo do suše!
V kopita jih poznam.
In ko hijene izsmejó
vsakega, ki je opešal sam,
in bo moje latje pogorelo,
takrât socvetja ležejo
pod dežnikovo drevo.
V njih bo moje bistvo
ždelo,
tlelo,
zacvetelo.

JAKUTIJA

Iz sebe stopim v dalj –
brez korenin
in brez cvetov.
Samonikli prebivalec
v nujnosti iskanja vlage
in pogrešanju gozdov
hočem rezbariti rogovje
v filigranski amulet –
za vse speče dežele,
za vse častilce ognja!
Naj vendarle zamrzne spet!
Morda me prepoji tišina,
morda me preseneti led,
in takrat bom prav sredi sebe,
ko me nizko prečka sonce.
Vedno skoraj le rastlina,
vdano svoje spore odložím
v molitev,
mokritev,
kalitev.

YASUNI

Iz sebe stopim v dalj –
vsa zračna
priraslika sem,
vednozeleni gost
v pazhuhah vej.
Ko podrast se odmika,
razrašča se razgled
skozi nasičen zrak,
skoz pisanost obilja
do vrvenja tal.
Naj se kaplja ne ustavlja,
naj polzi, mezi, buhti!
Hočem, da se srž prenavlja!
To ni čas za mirovanja,
to je čas za živo voljo
ki v poganjku kli.
To je moja
stranska
strast
za rast.

ATACAMA

Iz sebe stopim v dalj –
trnjava,
zaprtih rež
preklinjam škrto morje,
ki hinavsko daje sol
in veter svež,
a nič za nas…
Zgostili smo si tek,
posrkali svoj čas.
Presahli krik gre
v neposeljen jek…
Povratnik je težak
in nespremenljivost topo lega.
A v čâkanju El Niña
je neusahla vera,
je moč, ki morje zbega,
da vendar popusti,
se umiri,
razvodeni
in napoji.