Ves drug je vonj obraza
po opažu in po leskah,
ki ga jaz ne vonjam več.
Drugačna je skodelica izpita
in popoldanski tobar,
ki ga ni več v ustih.
Vsi drugi so obrazi v kotih
in lonci polni rok,
moje dlani pa brez pokrovk.
Meja so stene zbeljene
in čistost prtov na vrveh,
jaz pa otresam blato z rok.
2.
Ločnica je še breg,
pohojen s košnjo in opanki,
zdaj ves gladek in nič moj.
3.
Izgovorila sem si kot med vami.
Obdelujte,
trgajte
in pulite.
Jaz bom jagode vlekla skozi dlani,
da bi se slišali,
kadar si rečemo,
da smo enaki.
4.
Kratkih vdihov so ti dnevi.
Brez sape se do dna poženejo
in že hlastajo nazaj.
Mulj predramiji,
moten se za njimi vzpenja
in jih grabi za stopala,
ki jih vlečejo za sabo.
To so dnevi
kratkih vdihov
in dolgih stopal
5.
Kam le sežejo tipalke,
ki za njih ne vem?
Gubala sem jih v sto gub
in z rogozom zvezovala.
Zdaj pa razpletajo se vozli.
Šibko in nemarno narejeno
mi uhajajo iz rok,
tipa, leze, rine
kot pošast
iz mojega srca.
6.
Moj bog,
zdaj sem razlezena pokora,
ob svojo pregreho vržena
v nečimrnost zdrobljena.
Ti pa pustiš
da me pojijo z žolčem?!
7.
Kakor pogreto jed
te prinašajo
pod mojo žlico
vsa naključja,
ki mi strežejo za hrbtom.
Najdeš me brez lakote,
s tvojimi besedami,
ki zazvenijo
kot sita žlica
na polnem krožniku.
Ne teknejo mi kosi,
ki pod zlato skorjo
surovo krvavijo -
ko jih vljudno žvečim,
sem ponižana žival.
MIDVA
Midva sva v isti knjigi pravljic
čez rob strani si segava v lase.
Midva sva brodolomca iste ladje
isti valovi naju suvajo na prod.
Midva sva drva istega ognjišča
tudi potem, ki žile zoglene.
Midva sva podrast iste gmane
v osulem listju ista varana pot.
Še ko svetovi zlijejo se vase
iz naju ena sama vrba zrase.
PRIJATELJEM
Daj, ne ponujaj mi vrča
s to vodo postano,
ki teče prehitro
in vse preveč gladko,
da bi kdaj mogel
jo gorski studenec
izvreči v vrisk.
Daj, ne odevaj me v volno
v pretilke zavozlano,
za otip preveč mehko
in vse preveč toplo,
da bi spoznala v njej
hlastno muljenje
raskavih trav.
Daj, ne ponujaj mi jerbasa,
s prsti v zrnju,
ki diši preveč okroglo
in vse preveč debelo,
da bi v njem čutila
živo strast kalčka,
ki rije v prst.
Daj se mi
gol
in
odprt.
1.
Ves drug je vonj obraza
po opažu in po leskah,
ki ga jaz ne vonjam več.
Drugačna je skodelica izpita
in popoldanski tobar,
ki ga ni več v ustih.
Vsi drugi so obrazi v kotih
in lonci polni rok,
moje dlani pa brez pokrovk.
Meja so stene zbeljene
in čistost prtov na vrveh,
jaz pa otresam blato z rok.
2.
Ločnica je še breg,
pohojen s košnjo in opanki,
zdaj ves gladek in nič moj.
3.
Izgovorila sem si kot med vami.
Obdelujte,
trgajte
in pulite.
Jaz bom jagode vlekla skozi dlani,
da bi se slišali,
kadar si rečemo,
da smo enaki.
4.
Kratkih vdihov so ti dnevi.
Brez sape se do dna poženejo
in že hlastajo nazaj.
Mulj predramiji,
moten se za njimi vzpenja
in jih grabi za stopala,
ki jih vlečejo za sabo.
To so dnevi
kratkih vdihov
in dolgih stopal
5.
Kam le sežejo tipalke,
ki za njih ne vem?
Gubala sem jih v sto gub
in z rogozom zvezovala.
Zdaj pa razpletajo se vozli.
Šibko in nemarno narejeno
mi uhajajo iz rok,
tipa, leze, rine
kot pošast
iz mojega srca.
6.
Moj bog,
zdaj sem razlezena pokora,
ob svojo pregreho vržena
v nečimrnost zdrobljena.
Ti pa pustiš
da me pojijo z žolčem?!
7.
Kakor pogreto jed
te prinašajo
pod mojo žlico
vsa naključja,
ki mi strežejo za hrbtom.
Najdeš me brez lakote,
s tvojimi besedami,
ki zazvenijo
kot sita žlica
na polnem krožniku.
Ne teknejo mi kosi,
ki pod zlato skorjo
surovo krvavijo -
ko jih vljudno žvečim,
sem ponižana žival.
MIDVA
Midva sva v isti knjigi pravljic
čez rob strani si segava v lase.
Midva sva brodolomca iste ladje
isti valovi naju suvajo na prod.
Midva sva drva istega ognjišča
tudi potem, ki žile zoglene.
Midva sva podrast iste gmane
v osulem listju ista varana pot.
Še ko svetovi zlijejo se vase
iz naju ena sama vrba zrase.
PRIJATELJEM
Daj, ne ponujaj mi vrča
s to vodo postano,
ki teče prehitro
in vse preveč gladko,
da bi kdaj mogel
jo gorski studenec
izvreči v vrisk.
Daj, ne odevaj me v volno
v pretilke zavozlano,
za otip preveč mehko
in vse preveč toplo,
da bi spoznala v njej
hlastno muljenje
raskavih trav.
Daj, ne ponujaj mi jerbasa,
s prsti v zrnju,
ki diši preveč okroglo
in vse preveč debelo,
da bi v njem čutila
živo strast kalčka,
ki rije v prst.
