En sam pogled v tvoje oči. Ko iščem sledove minulih dni, zdaj se zdi, kakor da jih več ni.
A tvoj korak je upočasnjen. Izginil je nasmeh iz lic, utrujene so tvoje roke.
Bolečina te je izdala, v njej si spoznala vso nemoč, prišla je kot blisk, odhaja kot polž.
Ob soju sveč zrem v noč. vsak plamen dobi svojo moč. Opominja – življenje se izteka, kakor se v morje izlije reka.
Nekaterim vse to ni mar, častijo zavist, grabežljivost, denar. A kaj bi komu nauke delil. Nagrabljenega v grobu ne bo užil.
Raje naj za življenja izginejo okovi, da bi nam ne bi vladali volkovi z napuhom, brez duše, brez srca. Ob tej misli plamen sveče trepeta.
