V večer skrivnostno so prikradle se iz pod neba,
snežinke prelepe, najlepše kar jih svet pozna,
kot da bi želele nam izpolniti vse pričakovano,
saj podajamo se v Novo leto, nam pot neznano.
Silvester tu je, večer ki vsem ljudem veleva,
ne pustite, da sočlovek kjer koli zdaj sameva,
si bomo segli v roke, objeli se ob polnoči,
ob plesu, objeti, zažareli, si pogledali v oči
Morda so želje, pričakovanja res prevelika,
kjer mladenič z dekletom pleše, k sebi jo stiska,
oči žarijo njune, zapeljivo šepeta ji na ušesa,
zardela v lica, mogoče obljublja bi nebesa ...
Le zdravi naj bomo v letu, ki zdaj prihaja,
nihče ne pričakuje ne zakladov ne raja,
da ljudje bi razumeli, ljubili se in spoštovali
in prepir, neslogo, daleč stran bi pregnali.
LE ZAKAJ?
Zakaj meglijo spomini se na čas, ki je za nami,
ko človek ob človeku ni čutil se v osami,
živel v skromni kolibi, pokriti s slamo,
otrok šestero je imelo rado svojo mamo.
Na poljih takrat s traktorji niso orali, rohneli,
kljub vsemu polne kašče na jesen so imeli,
a ducat morda še več delavnih je otrok,
s starši dokazovalo, kaj je v slogi moč...
So tisti časi mimo, nam življenja nit je daljša,
ko nam televizor, včasih internet dan krajša,
a ljubezen, otroci statusni simbol so zdaj,
smo vsi se spremenili v ljubezni,
je kriv le čas zdaj in zakaj?
SPREHAJAM
Danes zvečer sprehajam svojega psa Flokija.
Nekoliko pred menoj fant sprehaja dekle.
Pred njima policisti sprehajajo voznika,
Ta večer sprehaja neprijetna megla
Maček je hotel sprehajati Flokija ...
Pa takšno že čudno sprehajanje ...
Zdaj sprehajam še neznance ...
Mogoče mi bo kdo sledil!
Pa takšna beseda.
Sprehajam ...
PRIDRUŽI SE MI ...
Čakam te, da se ponovno srečava,
da kaj poveš, napišeš, pa te ni,
kakor ni pomladi že februarja,
prezgodaj je, se ti ne zdi?
Mislim, da sva prijatelja, sogovornika,
res pa, da različno razmišljava.
Drugače vidiva in čutiva svet,
tak je od nekdaj bil poet.
Ne trdi, da sem morda boljši od tebe.
A na prvo mesto ne postavljaj sebe,
saj sta čas in ogledalo varljiva,
često v ljudeh spremenljiva.
Pa saj ti ne očitam, niti ne karam,
le s teboj se verjetno staram,
ko skrivnostna pesem tli,
že išče si svoje poti.
In potem jaz, ti, on in ona ugotovimo,
da se tu ob napisanem dobimo,
bo beseda sladka zapeljiva
spet postala vsem iskriva.
LEPOTA NEZNANEGA
Lepota ljubezen lahkotno lebdi.
Nežno nam nosi notranjost,
utrip upanja, utopičnega užitka,
pomen popolnosti, pričakovanj.
Nespečnost nečesa nepredvidenega,
zre, zahvaljujoč zakladu začasnega,
vzorcu vznemirjenosti vžiga vzdiha,
po poti prgišča pridiha prihodnost,
V večer skrivnostno so prikradle se iz pod neba,
snežinke prelepe, najlepše kar jih svet pozna,
kot da bi želele nam izpolniti vse pričakovano,
saj podajamo se v Novo leto, nam pot neznano.
Silvester tu je, večer ki vsem ljudem veleva,
ne pustite, da sočlovek kjer koli zdaj sameva,
si bomo segli v roke, objeli se ob polnoči,
ob plesu, objeti, zažareli, si pogledali v oči
Morda so želje, pričakovanja res prevelika,
kjer mladenič z dekletom pleše, k sebi jo stiska,
oči žarijo njune, zapeljivo šepeta ji na ušesa,
zardela v lica, mogoče obljublja bi nebesa ...
Le zdravi naj bomo v letu, ki zdaj prihaja,
nihče ne pričakuje ne zakladov ne raja,
da ljudje bi razumeli, ljubili se in spoštovali
in prepir, neslogo, daleč stran bi pregnali.
LE ZAKAJ?
Zakaj meglijo spomini se na čas, ki je za nami,
ko človek ob človeku ni čutil se v osami,
živel v skromni kolibi, pokriti s slamo,
otrok šestero je imelo rado svojo mamo.
Na poljih takrat s traktorji niso orali, rohneli,
kljub vsemu polne kašče na jesen so imeli,
a ducat morda še več delavnih je otrok,
s starši dokazovalo, kaj je v slogi moč...
So tisti časi mimo, nam življenja nit je daljša,
ko nam televizor, včasih internet dan krajša,
a ljubezen, otroci statusni simbol so zdaj,
smo vsi se spremenili v ljubezni,
je kriv le čas zdaj in zakaj?
SPREHAJAM
Danes zvečer sprehajam svojega psa Flokija.
Nekoliko pred menoj fant sprehaja dekle.
Pred njima policisti sprehajajo voznika,
Ta večer sprehaja neprijetna megla
Maček je hotel sprehajati Flokija ...
Pa takšno že čudno sprehajanje ...
Zdaj sprehajam še neznance ...
Mogoče mi bo kdo sledil!
Pa takšna beseda.
Sprehajam ...
PRIDRUŽI SE MI ...
Čakam te, da se ponovno srečava,
da kaj poveš, napišeš, pa te ni,
kakor ni pomladi že februarja,
prezgodaj je, se ti ne zdi?
Mislim, da sva prijatelja, sogovornika,
res pa, da različno razmišljava.
Drugače vidiva in čutiva svet,
tak je od nekdaj bil poet.
Ne trdi, da sem morda boljši od tebe.
A na prvo mesto ne postavljaj sebe,
saj sta čas in ogledalo varljiva,
često v ljudeh spremenljiva.
Pa saj ti ne očitam, niti ne karam,
le s teboj se verjetno staram,
ko skrivnostna pesem tli,
že išče si svoje poti.
In potem jaz, ti, on in ona ugotovimo,
da se tu ob napisanem dobimo,
bo beseda sladka zapeljiva
spet postala vsem iskriva.
