Prišla je nekega poletnega dne.
Njen obraz sem občutil kot sonce,
njen nasmeh stisk rok,
pozdrav, objem iz srca!
Toda odšla je,
mi v slovo ponujala prijateljstvo.
Takšne besede bi morala izreči,
ki ne bolijo,
a me z bolečino, nemočnega,
v srcu prizadetega pustila samega ...
Čeprav živi v meni le še boleč spomin,
se bom spominjal najinih lepih trenutkov,
iz srca odprtih,
njenih čarobnih, delavnih rok,
saj sem vse sprejel v sebe kot darilo,
svetel žarek upanja v jutrišnji dan.
Ne bom čakal na njeno vrnitev,
v meni bi spet odprla bolečino.
S skrivnostjo je živela,
jo pred menoj zaklenila,
zapahnila vrata pred menoj.
odšla z njo v svet.
Ko so mi je rekli, da je stara,
sem mu odgovoril, da je mlada po srcu ...
nekdo drug spet da ima gube na licih.
toda, ko se je nasmejala, so izginile,
vedno sem poskrbel za njen nasmeh.
Spet sem poslušal,da je vzvišena,
morda ker je nasmeh hranila za mene,
jim ni odgovarjala na vsa vprašanja,
z besedami reševala njihovih vprašanj,
a jim je pomagala po svoje.
Ko so mi govorili da je skrivnostna,
da jim njen glas ni všečen,
sem rekel, dobro prisluhnite,
ne iščite v njej sebe,
v mene se je prikradel nasmeh ...
Ne bom klical demonskih sil, zla,
jih pošiljal tja, kamor je odšla ...
da bi se ji prikradle v misli, njene sanje,
naj upa v jutri, vanje.
le posušen cvet sem ji poslal.
Če ga bo oživela, dovolj moči imela,
izpolnile se ji bodo skrite želje,
za njeno srečo, pot naprošam Njega,
naj v molitvi obvaruje je nesreče, zla.
Čutim, da ponovno se smehlja,
s pramenom njenih las že burja se igra.
morda da ji neželene spomine prežene,
vodi v sončen dan popelje iz teme.
Ko spomni srečnih dni se in išče svoj ponos,
naj zgradi si prek prehojenih poti trden most,
takrat zlato, denar postane postranska stvar,
ponujeno prijateljstvo začuti, sprejme v dar.
Že dih pomladi čutim,
ko v maju vse bo v cvetju,
me vonj omamil bo prevzel,
prisluhnil pticam, z njimi bom žgolel.
Takrat pod češnjo bom postal,
cvetočo vejico iskal, izbral,
utrgal, k tisti pohitel,
ki želi ljubezni, jo poljubil in objel.
Če morda odkloni cvet dehteč,
ubrani se poljuba, objema,
ljubezni, maja v sebe ne sprejema,
nekoč morda žal bo obema ...
ODMEV IZ SRCA
Prinašaš dih pomladi,
svetlobo dneva,
moč noči,
sanje.
Si resnična kot sonce,
žarki ki božajo,
to čutim,
vem.
Brez besed poveš vse,
čutim tvoj dotik,
utrip srca,
tu si..
Občutim vrtinec strasti,
si ga podajava,
sprejemava,
odmev iz srca.
NA KRILIH NETULJA
Želel sem si poleteti kot metulj,
s vabljivimi pisanimi krili,
igraje, lahno nad tratami,
s travnimi cvetlicami,
okušati sladkost.
življenje.
Zaželel sem biti pojoča ptica,
da bi popotnik obstal,
prisluhnil žgolenju,
začutil v sebi,
čar narave
mir.
Toda ostajam le nekdo, človek,
ki si išče, si le skuša najti,
pot iz neke preteklosti,
v toplo prihodnost,
po sončnih
poteh.
ČAKAM NA MAJ
Prišla je nekega poletnega dne.
Njen obraz sem občutil kot sonce,
njen nasmeh stisk rok,
pozdrav, objem iz srca!
Toda odšla je,
mi v slovo ponujala prijateljstvo.
Takšne besede bi morala izreči,
ki ne bolijo,
a me z bolečino, nemočnega,
v srcu prizadetega pustila samega ...
Čeprav živi v meni le še boleč spomin,
se bom spominjal najinih lepih trenutkov,
iz srca odprtih,
njenih čarobnih, delavnih rok,
saj sem vse sprejel v sebe kot darilo,
svetel žarek upanja v jutrišnji dan.
Ne bom čakal na njeno vrnitev,
v meni bi spet odprla bolečino.
S skrivnostjo je živela,
jo pred menoj zaklenila,
zapahnila vrata pred menoj.
odšla z njo v svet.
Ko so mi je rekli, da je stara,
sem mu odgovoril, da je mlada po srcu ...
nekdo drug spet da ima gube na licih.
toda, ko se je nasmejala, so izginile,
vedno sem poskrbel za njen nasmeh.
Spet sem poslušal,da je vzvišena,
morda ker je nasmeh hranila za mene,
jim ni odgovarjala na vsa vprašanja,
z besedami reševala njihovih vprašanj,
a jim je pomagala po svoje.
Ko so mi govorili da je skrivnostna,
da jim njen glas ni všečen,
sem rekel, dobro prisluhnite,
ne iščite v njej sebe,
v mene se je prikradel nasmeh ...
Ne bom klical demonskih sil, zla,
jih pošiljal tja, kamor je odšla ...
da bi se ji prikradle v misli, njene sanje,
naj upa v jutri, vanje.
le posušen cvet sem ji poslal.
Če ga bo oživela, dovolj moči imela,
izpolnile se ji bodo skrite želje,
za njeno srečo, pot naprošam Njega,
naj v molitvi obvaruje je nesreče, zla.
Čutim, da ponovno se smehlja,
s pramenom njenih las že burja se igra.
morda da ji neželene spomine prežene,
vodi v sončen dan popelje iz teme.
Ko spomni srečnih dni se in išče svoj ponos,
naj zgradi si prek prehojenih poti trden most,
takrat zlato, denar postane postranska stvar,
ponujeno prijateljstvo začuti, sprejme v dar.
Že dih pomladi čutim,
ko v maju vse bo v cvetju,
me vonj omamil bo prevzel,
prisluhnil pticam, z njimi bom žgolel.
Takrat pod češnjo bom postal,
cvetočo vejico iskal, izbral,
utrgal, k tisti pohitel,
ki želi ljubezni, jo poljubil in objel.
Če morda odkloni cvet dehteč,
ubrani se poljuba, objema,
ljubezni, maja v sebe ne sprejema,
nekoč morda žal bo obema ...
ODMEV IZ SRCA
Prinašaš dih pomladi,
svetlobo dneva,
moč noči,
sanje.
Si resnična kot sonce,
žarki ki božajo,
to čutim,
vem.
Brez besed poveš vse,
čutim tvoj dotik,
utrip srca,
tu si..
Občutim vrtinec strasti,
si ga podajava,
sprejemava,
odmev iz srca.
NA KRILIH NETULJA
Želel sem si poleteti kot metulj,
s vabljivimi pisanimi krili,
igraje, lahno nad tratami,
s travnimi cvetlicami,
okušati sladkost.
življenje.
Zaželel sem biti pojoča ptica,
da bi popotnik obstal,
prisluhnil žgolenju,
začutil v sebi,
čar narave
mir.
Toda ostajam le nekdo, človek,
ki si išče, si le skuša najti,
pot iz neke preteklosti,
v toplo prihodnost,
po sončnih
poteh.
