Besed se sladkih izrečenih že sem naveličal,
ki obljubljajo mi med, gradove nad oblaki,
za pomoč brezmejno sem prevečkrat slišal,
ko te besede votle, resno prenehal sem jemati...
Obljub od vse povsod postala že je moda,
ko vsak prijateljstvo ponuja tja do groba,
A ko uzreš jim v lice, prava jim je prispodoba,
Splahnel nasmeh, besed sladkih njih podoba...
Nič več prisrčnega nasmeha, stiska rok,
pogled odsoten, ga je vzel morda urok.
Življenje teče, si v težavah utira pot,
ko vsak le nase misli, besedi jemlje moč...
Na cestah neranljivi krajšajo življenja nit,
se siromaku krajša pot, njegova bit !
Napuh kot kuga širi se, ni videti meja,
morija vojn, smodnika, nespravljivega sveta.
Pogled bi srčen marsikoga spravil, spreobrnil,
dostojanstva, miselnosti mu spet nazaj bi vrnil,
ko z roko v roki, brez besed v slabem ni omagal,
nekoč ko od daleč ni le s prstom neprizadeto kazal.
Le kriv denar, človečnost počasi v nas umira,
pehanje za bogastvom pred seboj že vse podira,
narava pa počasi,vendar temeljito se maščuje,
nje moč strahotne, jo čutimo, se proti nam bojuje...
ZVEZDNI UTRINEK
Tu sem, da ti pokažem zvezdo,
Tisto, ki ima najlepši sijaj,
Tisto, ob katerih te zvoki mesečine popeljejo,
Popeljejo v sanje na vsak košček sveta,
V tvoj svet lepot tisočerih barv, zvokov,
Tam, kjer se počutiš varnega,
Kjer si daleč od vsega kar ti ponuja dan,
Morda se boš v sanjah pogovarjal,
Čutil prisotnost tistih, ki te imajo radi...
Jih zaželel ob sebi začutiti.
Toda, mar ni utrinek na nebu čaroben ?
Nekako kot mavrica neštetih barv po dežju ?
Ko zasije sonce, ki te polni z lepim ...
Ko te brezmejno prevzame.
Kakor ljubezen vodi v mislih tja daleč.
In če si zaželiš nekaj lepega,
Če boš hotel, si zaželi tisto, saj veš...
Kar bi zaželel tudi drugim,
Kar pričakuješ tudi od njih...
Tisto, kar je skrito na dnu srca.
KAVICA
Tudi tisti dan sem šel na kavico, sam...
To sem počel večkrat, zaradi ljudi, sebe.
Nekako se počutiš da si v družbi drugih.
Pri sosednji mizi zagledam starejšo gospo.
Najina pogleda sta se srečala...
Lahko prisedem k vam, me je vprašala..
Prikimal sem, misleč, imel bom družbo...
ko je s tresočo roko vzela svojo skodelico kave,
Veste sama živim, hčerka me obiskuje poredko,
Vnuk pa je v tujini, naprej študira,
Ponosna sem nanj, tako rad me ima...
Ko prihaja mesečno domov me obišče,
Vselej, tudi rož mi prinese, ne pozablja me...
Kot dvoje svetlih kristalov v očeh se je zasvetlikalo,
Redko kadim mi poreče, enega vas bom prosila.
Že po prvem vdihu zakašlja...malce posrka kavo .
Saj vas bi povabila k sebi na kavo, pa mi soseda nagaja,
Vedno ima tako glasen radio, da same sebe ne slišim,
Njen pes pa laja ponoči in podnevi.
Moje mucke je vse prepodil, tudi goste.
Počasi sem spil svojo kavo, ter jo pozdravil.
Zaželel prijeten dam.Vstala je ter se rokovala,
Saj vas bom spet tu srečala, bova skupaj ...
In odšel sem, razmišljajoč o psu.
SLOVO JESENI
Odhajaš, vem, čutim....
Odhajaš negotovo kakor da bi oklevala,
Slovo kot da ti je težko, da želiš še ostati.
Oba veva, da je prišel čas slovesa.
Prijetno je bilo s teboj.
Ko si prišla si nas obdarila,
povabila v družbo, z nami prijateljevala...
pogled na tebe nas je prevzel,
bil je poln pričakovanj, tvoje topline...
zapeljiva kakor si, kot da bi bil zadnji obisk,
vsa si se nam prepustila, nas obdarila,
tvoj prihod smo želeli, polni pričakovanj,
tistih, ki nam jih vselej izpolniš.
Zdaj, ko pa odhajaš polna čudovitih barv,
ko postajajo jutra hladna, meglena, neprijetna,
ko je noč vse daljša, pa vemo,
da je čas tvojega odhoda...
hvala ti za vse kar si nam dala,
za prijetne sončne žarke,
za tvojo podobo, ki nas bo krasila,
vse do takrat ko bo sneg pobelil prekril polja,
gozdove,vinograde, vrhove gora, naše kraje..
ko bodo čudovite barve listnatih preprog zginile,
ko bomo ob darovih narave pomislili na tebe,
se na tebe spominjali kot na nekaj čudovitega,
nekaj lepega draga jesen...
VODNJAK
Res je, imam te rad....
Vsakokrat, ko se nagnem k tebi,
čutim poželenje ... tvoj dotik.
čeprav hladno kot si ...
Nekako se ti ne morem upreti...
Že od daleč hitim proti tebi.
Ne zato, ker si moj življenjski sopotnik,
zato ker te potrebujem,
ker si mi vir nenadomestljivega...
Tvoja čistost, naravna danost,
neusahljiv vrelec mi daje moči,
me osveži, me pomirja,
si nekaj nepogrešljivega,
me pomirjaš, čeprav brez okusa,
brez barve in vonja, hladna...
Želim, da ne presahneš,
da me razveseljuješ,
da se ohraniš tudi rodovom,
takšna kot si, čista nanadomestljiva,
čista voda iz vodnjaka,
vir življenja, našega časa,
naših prednikov, prihodnosti.
POSTOJ IN PRISLUHNI
Prisluhni tišini, ki govori,
ko v jesenskem meglenem jutru v gozdu,
polzi po listju rosa kot solza,
nato pa ti drevje nasuje listnato preprogo,
ki jo jemlje čas, minljivost.
Le šum listja po katerem hodiš bo govorilo...
toda ko obstane tvoj korak, se ustavi tvoj pogled,
bo slišati kapljanje rose, tvoj dih, utrip srca.
In ko več ne bo slišati utripa tvojega srca,
se bo rosa spremenila v solze,
gozd bo jokal za teboj...
NAŠ VEK...
Besed se sladkih izrečenih že sem naveličal,
ki obljubljajo mi med, gradove nad oblaki,
za pomoč brezmejno sem prevečkrat slišal,
ko te besede votle, resno prenehal sem jemati...
Obljub od vse povsod postala že je moda,
ko vsak prijateljstvo ponuja tja do groba,
A ko uzreš jim v lice, prava jim je prispodoba,
Splahnel nasmeh, besed sladkih njih podoba...
Nič več prisrčnega nasmeha, stiska rok,
pogled odsoten, ga je vzel morda urok.
Življenje teče, si v težavah utira pot,
ko vsak le nase misli, besedi jemlje moč...
Na cestah neranljivi krajšajo življenja nit,
se siromaku krajša pot, njegova bit !
Napuh kot kuga širi se, ni videti meja,
morija vojn, smodnika, nespravljivega sveta.
Pogled bi srčen marsikoga spravil, spreobrnil,
dostojanstva, miselnosti mu spet nazaj bi vrnil,
ko z roko v roki, brez besed v slabem ni omagal,
nekoč ko od daleč ni le s prstom neprizadeto kazal.
Le kriv denar, človečnost počasi v nas umira,
pehanje za bogastvom pred seboj že vse podira,
narava pa počasi,vendar temeljito se maščuje,
nje moč strahotne, jo čutimo, se proti nam bojuje...
ZVEZDNI UTRINEK
Tu sem, da ti pokažem zvezdo,
Tisto, ki ima najlepši sijaj,
Tisto, ob katerih te zvoki mesečine popeljejo,
Popeljejo v sanje na vsak košček sveta,
V tvoj svet lepot tisočerih barv, zvokov,
Tam, kjer se počutiš varnega,
Kjer si daleč od vsega kar ti ponuja dan,
Morda se boš v sanjah pogovarjal,
Čutil prisotnost tistih, ki te imajo radi...
Jih zaželel ob sebi začutiti.
Toda, mar ni utrinek na nebu čaroben ?
Nekako kot mavrica neštetih barv po dežju ?
Ko zasije sonce, ki te polni z lepim ...
Ko te brezmejno prevzame.
Kakor ljubezen vodi v mislih tja daleč.
In če si zaželiš nekaj lepega,
Če boš hotel, si zaželi tisto, saj veš...
Kar bi zaželel tudi drugim,
Kar pričakuješ tudi od njih...
Tisto, kar je skrito na dnu srca.
KAVICA
Tudi tisti dan sem šel na kavico, sam...
To sem počel večkrat, zaradi ljudi, sebe.
Nekako se počutiš da si v družbi drugih.
Pri sosednji mizi zagledam starejšo gospo.
Najina pogleda sta se srečala...
Lahko prisedem k vam, me je vprašala..
Prikimal sem, misleč, imel bom družbo...
ko je s tresočo roko vzela svojo skodelico kave,
Veste sama živim, hčerka me obiskuje poredko,
Vnuk pa je v tujini, naprej študira,
Ponosna sem nanj, tako rad me ima...
Ko prihaja mesečno domov me obišče,
Vselej, tudi rož mi prinese, ne pozablja me...
Kot dvoje svetlih kristalov v očeh se je zasvetlikalo,
Redko kadim mi poreče, enega vas bom prosila.
Že po prvem vdihu zakašlja...malce posrka kavo .
Saj vas bi povabila k sebi na kavo, pa mi soseda nagaja,
Vedno ima tako glasen radio, da same sebe ne slišim,
Njen pes pa laja ponoči in podnevi.
Moje mucke je vse prepodil, tudi goste.
Počasi sem spil svojo kavo, ter jo pozdravil.
Zaželel prijeten dam.Vstala je ter se rokovala,
Saj vas bom spet tu srečala, bova skupaj ...
In odšel sem, razmišljajoč o psu.
SLOVO JESENI
Odhajaš, vem, čutim....
Odhajaš negotovo kakor da bi oklevala,
Slovo kot da ti je težko, da želiš še ostati.
Oba veva, da je prišel čas slovesa.
Prijetno je bilo s teboj.
Ko si prišla si nas obdarila,
povabila v družbo, z nami prijateljevala...
pogled na tebe nas je prevzel,
bil je poln pričakovanj, tvoje topline...
zapeljiva kakor si, kot da bi bil zadnji obisk,
vsa si se nam prepustila, nas obdarila,
tvoj prihod smo želeli, polni pričakovanj,
tistih, ki nam jih vselej izpolniš.
Zdaj, ko pa odhajaš polna čudovitih barv,
ko postajajo jutra hladna, meglena, neprijetna,
ko je noč vse daljša, pa vemo,
da je čas tvojega odhoda...
hvala ti za vse kar si nam dala,
za prijetne sončne žarke,
za tvojo podobo, ki nas bo krasila,
vse do takrat ko bo sneg pobelil prekril polja,
gozdove,vinograde, vrhove gora, naše kraje..
ko bodo čudovite barve listnatih preprog zginile,
ko bomo ob darovih narave pomislili na tebe,
se na tebe spominjali kot na nekaj čudovitega,
nekaj lepega draga jesen...
VODNJAK
Res je, imam te rad....
Vsakokrat, ko se nagnem k tebi,
čutim poželenje ... tvoj dotik.
čeprav hladno kot si ...
Nekako se ti ne morem upreti...
Že od daleč hitim proti tebi.
Ne zato, ker si moj življenjski sopotnik,
zato ker te potrebujem,
ker si mi vir nenadomestljivega...
Tvoja čistost, naravna danost,
neusahljiv vrelec mi daje moči,
me osveži, me pomirja,
si nekaj nepogrešljivega,
me pomirjaš, čeprav brez okusa,
brez barve in vonja, hladna...
Želim, da ne presahneš,
da me razveseljuješ,
da se ohraniš tudi rodovom,
takšna kot si, čista nanadomestljiva,
čista voda iz vodnjaka,
vir življenja, našega časa,
naših prednikov, prihodnosti.
POSTOJ IN PRISLUHNI
Prisluhni tišini, ki govori,
ko v jesenskem meglenem jutru v gozdu,
polzi po listju rosa kot solza,
nato pa ti drevje nasuje listnato preprogo,
ki jo jemlje čas, minljivost.
Le šum listja po katerem hodiš bo govorilo...
toda ko obstane tvoj korak, se ustavi tvoj pogled,
bo slišati kapljanje rose, tvoj dih, utrip srca.
In ko več ne bo slišati utripa tvojega srca,
se bo rosa spremenila v solze,
gozd bo jokal za teboj...
