Poetu daj, da se izpoje, ne da bi v globel ga pahnil,
težko bi spet v življenje novo pesem vdahnil,
ko iz brezna pot iskal bo, v bolečinah mah si utiral,
ne daj, da s pesmijo v verzih svojih bi umiral...
Ko nova pesem se mu v mislih utrne, v verzih zaživi,
Je kot iz jutra svetel sončen dan, okoli tebe se stori,
Ne išči sebe v njem, ker pesem svojo poje,
saj pušča v miru vse, mu sveto, kar je tvoje...
Ni pesem se rodila, da ti bi menjal ji besede v mislih,
le puhla glava, sprevržene so želje redkih tistih...
Ko išče tak napake, kaj malo mar mu ogledala,
da v njem iskal bi sebe, kaj narava mu je dala...
KRIK I
Dan kot vsak drug...
Pozno popoldan je bilo.
Nenadoma je krik pretrgal monotonost dneva,
Krik, se je kot strela z jasnega pritihotapil,
v vsej svoji moči udaril med nas.
Ključi od avtomobila so padli v jašek poleg avtomobila.
Krik, ki je prizadel samo enega,
druge pa nas spravil v smeh, prebudil...
KRIK II
Dan kot vsak drug...
Pozno popoldan je bilo.
Nenadoma je krik pretrgal monotonost dneva,
Krik, se se je kot strela z jasnega pritihotapil,
v vsej svoji moči udaril med nas,
krik matere, ki so ji povedali o nesreči sina
ki je prizadel njo, nas pa se je dotaknil,
krik, ki še odmeva...
KRIK III
Dan kot vsak drug...
Pozno popoldan je bilo.
Nenadoma je krik pretrgal monotonost dneva,
Krik, se se je kot strela z jasnega pritihotapil,
v vsej svoji moči udaril med nas,
krik nezanega dekleta, ki je postala ženska,
ko se moč ljubezni spremeni v bolečino,
glas, ki nas je opomnil na minljivost časa...
* * *
Vnuku Denisu iz Male Kaniže v Murski Soboti...
Ni želje mi večje, da slišim tvoj glas.
Kot dete, otrok, še bil tvoj korak.
V solzah proseče rotil tvoj je jok –
Pustite me k njemu, saj sem otrok...
Usodna beseda, ki imela je moč,
mi vzela je tebe, odšel sem v noč.
Le tamkaj na sliki ti vidim v obraz.
Nič te ne izbriše, ne dnevi, ne čas...
Je tvoja ročica, otroška ti dlan,
Mene iskala v temen svoj dan,
si z jokom iskal me, občutil gorje...
spet stisnil te k sebi bom nekega dne...
Pozabljam, oproščam, zdaj rane več ni.
Le nekaj je v meni, te videt želi.
Veš, tisto, kar meni osreči srce,
kar naju veže, izginit ne sme...
PESNIK
Poetu daj, da se izpoje, ne da bi v globel ga pahnil,
težko bi spet v življenje novo pesem vdahnil,
ko iz brezna pot iskal bo, v bolečinah mah si utiral,
ne daj, da s pesmijo v verzih svojih bi umiral...
Ko nova pesem se mu v mislih utrne, v verzih zaživi,
Je kot iz jutra svetel sončen dan, okoli tebe se stori,
Ne išči sebe v njem, ker pesem svojo poje,
saj pušča v miru vse, mu sveto, kar je tvoje...
Ni pesem se rodila, da ti bi menjal ji besede v mislih,
le puhla glava, sprevržene so želje redkih tistih...
Ko išče tak napake, kaj malo mar mu ogledala,
da v njem iskal bi sebe, kaj narava mu je dala...
KRIK I
Dan kot vsak drug...
Pozno popoldan je bilo.
Nenadoma je krik pretrgal monotonost dneva,
Krik, se je kot strela z jasnega pritihotapil,
v vsej svoji moči udaril med nas.
Ključi od avtomobila so padli v jašek poleg avtomobila.
Krik, ki je prizadel samo enega,
druge pa nas spravil v smeh, prebudil...
KRIK II
Dan kot vsak drug...
Pozno popoldan je bilo.
Nenadoma je krik pretrgal monotonost dneva,
Krik, se se je kot strela z jasnega pritihotapil,
v vsej svoji moči udaril med nas,
krik matere, ki so ji povedali o nesreči sina
ki je prizadel njo, nas pa se je dotaknil,
krik, ki še odmeva...
KRIK III
Dan kot vsak drug...
Pozno popoldan je bilo.
Nenadoma je krik pretrgal monotonost dneva,
Krik, se se je kot strela z jasnega pritihotapil,
v vsej svoji moči udaril med nas,
krik nezanega dekleta, ki je postala ženska,
ko se moč ljubezni spremeni v bolečino,
glas, ki nas je opomnil na minljivost časa...
* * *
Vnuku Denisu iz Male Kaniže v Murski Soboti...
Ni želje mi večje, da slišim tvoj glas.
Kot dete, otrok, še bil tvoj korak.
V solzah proseče rotil tvoj je jok –
Pustite me k njemu, saj sem otrok...
Usodna beseda, ki imela je moč,
mi vzela je tebe, odšel sem v noč.
Le tamkaj na sliki ti vidim v obraz.
Nič te ne izbriše, ne dnevi, ne čas...
Je tvoja ročica, otroška ti dlan,
Mene iskala v temen svoj dan,
si z jokom iskal me, občutil gorje...
spet stisnil te k sebi bom nekega dne...
Pozabljam, oproščam, zdaj rane več ni.
Le nekaj je v meni, te videt želi.
Veš, tisto, kar meni osreči srce,
kar naju veže, izginit ne sme...
