Družina bi morala biti trdnjava odprtih vrat. A pri meni je drugače.
Pod rubriko dom, fantom, je vedno čudna. Vrata so na široko odprta, ivanjščice so začudene nad svojo belino. Otrok, ki se igra na mivki je ves zapacan in umazan.
Pri petdesetih telo kaže znake načetosti, nič več ni tako, kot je bilo, bliža se jesen, oktober mesec je, še so barve in še listje na vejah, ki postajajo vse bolj gole. Samo ne, ni ti dovolj, da bi tam kjer živiš poskušal dajati in sprejemati, vsaj navidezno igral neko igro za dvojec brez krmarja, ne. Ne, iščeš nekoga, ki te bo imel veliko in veliko, če ne že brezpogojno rad, ki te bo oboževal, ki ti bo oproščal, te miloval in negoval, iščeš žensko, nekaj med nuno in kurbo, nekaj med svetnico in prešuštnico. Iščeš nek nov privid, še sam ne veš točno kaj in to v času jeseni, ko ti moč peša. Morda ravno zato, da bi dokazal, česar nisi mogel dokazati vsa ta leta, ki si jih izštel. Ne samo zato, ker takšne ženske ni, ujetnice svobode, ženske, ki bi bila tvoja sužnja, ki bi te slepo ubogala, zato, ker sploh ne veš zakaj jo iščeš. Kot da bi bil otrok, to dokazovanje sebi in svetu, kako te preganja, kako prekleto preganja.
Rad bi omejil čudaštva, ker ta igra po robu, stane, ogromno tega, strahove in tesnobo, težo, ki ti leži na srcu in ji ne veš razloga, ne bi rad več sam posedal v starem avtu, se oklepal volana in čakal na privide. Dovolj je bilo prehodov iz prve, na drugo in tretjo osebo, preskakovanj in prehajanj, dovolj pošiljanja pisem samemu sebi. Rad bi bil kdaj pa kdaj kot oblak v južnem vetru, kot vlak trdno na tirnicah, ustavljal bi se samo tam kjer je postaja, tista ura, rdeči loparček in čakalnica.
Samo ne gre, preprosto ne gre! Kot da je vse moje življenje en sam obrambni mehanizem!
Samo potem, požgana je trava kjer sta ležala, komaj vrne poljub, čimprej bi šla, kot moški je, popolnoma spremenjena.
Zapisane imaš tiste točke, oklepaš se jih, da se ti ne odpne in poletiš in poletiš. Recimo, ko slišim sosedo Katarino. Čez osemdeset let je sestavila skupaj in zdaj prihaja čas za plačilo. Še leto nazaj si jo videl kako kupuje pleničke, kako maha s tisto plastiko, kako ničesar ne skriva. Zdaj pa, ve,tista gospa ali kosa, da prihaja, ki vedno pride, ki nikdar ne pozablja, čuti v očeh in kosteh, da se njen čas izteka in zato kriči in kriči in kriči: nočem umreti, nočem umreti!
Včasih minevajo ure in ure, dnevi in dnevi, pa ne vem, če obstajam, ne zavedam se, če sploh živim. Kot da me ni, kot da je nekdo drug, ki se je naselil v meni, kot kakšna žival sem, ne herojska, mala, zajedalska. Neko neopisljivo ždenje in nemoč se prikradeta, sin sedi za stolom in se uči preklete ulomke, ki jih ne razumem več, če sem jih sploh kdaj.
Naj se še tako trudim, misli so raztrgane, moj otrok me sprašuje, jaz pa mu ne najdem preprostih odgovor. Ne vem kaj bi rad, da bo tudi on nekoč posedal v avtu me spraševal? Sploh ne vem kaj bi rad. In potem pride ona, nič več prepirov, nič več ostrih besed, odplavljeno je, to veslanje v dvojcu brez krmarja. Zdaj si lahko priznam, da je bila samo potreba, da je lažje, manj sam si, misliš na začetku. Priznam si, a ni nič lažje. Ta nemoč komunikacije, ko veš za nekoga kaj ti bo rekel, ko veš za svoje odgovore in vendar je zevajoča praznina. Ne vem kdaj se zgodi, ta oropanost, ta mraz in hlad, ki sta se v času rose naselila v srcu. Srce čutim, bije, udarja, bobna, kot vojščak je, to srce, ki v tihi grozi čaka. On zahteva, to ali ono. Včasih ji izpolnim kakšno od zahtev. Včasih sediva drug poleg drugega in mečeva besede v prazno. Veliko let je potrebnih, da se izgubi ostrina, da ni več tistih očitanj in pričakovanj. Nič več ne reče: nič nimam od tebe.
Spita v ločenih sobah, skupna miza komaj stoji in včasih se odpravita na sprehod. Počuti se ogoljufana, vse kaj drugega je pričakovala. Še takrat, ko je bila topla in noseča, še takrat ni bilo nobene bližine. Ne vem, morda je bilo odločeno že prej, morda je bilo vrojeno, ta nezmožnost imeti rad. Kaj je sploh pod rubriko: imeti rad? Imeti rad sebe. Zveni kot parola, zaudarja. Blizu tega, da odpuščaš. Komu naj kaj odpuščaš, saj ni ničesar, kar bi lahko odpuščal.. Srečala sta se in to je vse. Ni besed, ni dotikov, ni pretoka. Potem bi lahko govoril in govoril o krivdi. Krivdi česa? Ne more biti drugače kot je. Ona kuha. Ona šiva. Ona skoraj besno pospravlja po hiši. Hiša je stara, a obnovljena. V starih hišah ponoči straši. Niti žalostno ni več. To med vama. Stene hiše so debele in v sobah je hlad. Samo na eni strani so okna, tako, da ni nikoli prevetrena.
Neka tiha žalost je v hiši. Zdaj ima novo streho, nov obraz, a v duši je mraz in hlad. V duši te hiše. Na dvorišču so rože. Ona skrbi za rože. Skrbi za obleko, da je oprana in zlikana. Jaz ne počnem ničesar. V hiši je celo pes. Maltežan. Zmešan pes, ki se rad maščuje, če ne more iti zraven v mesto. Hiša stoji v vasi. Sosedje so znosni. Ob nedeljah hodijo k maši. Nič jim ne morem očitati. Njihovo življenje je premočrtno in čisto.
Tako na zunaj. V vsaki od hiš je kakšna drama. Dobro skrita, ponavadi dolgočasna drama, ki se ji reče življenje. Nikoli mi ne pomagaš pri učenju, reče sin. Kako ti naj pomagam, ko pa smo se učili čisto nekaj drugega. Sin je lahko po pet, šest ur za računalnikom. Dopisuje si. Ne preverjam ne s kom in kaj. Ona sedi pred hišo in kadi. Po desetih letih je spet pričela kaditi. Jaz vstajam pred njo. Obredi, kava in cigarete. Veliko dima in kašelj. Ne počnem nič. Igram športno stavo. Le redko zadane. Samo, ko ti dajo varljivo možnost, da lahko podeseteriš denar je zanimivo. Ker si naiven, kako bi lahko podeseteril vloženo. Samo teoretično možnost imaš. Kot takrat, ko se dva spoznata.
Vedno upata in verjameta, da bosta podeseterila svoja čustva. A možnosti za dobitek so zelo zelo majhne. Da, morda je zorni kot gledanja zgrešen, a tako malo jih srečujem, ki mi rečejo: dobil sem. Za koga pa rečejo, da ima srečo v življenju. In kaj je sreča v življenju. To, da žena hodi v službo, pere, kuha, lika, skrbi za rože* To, da imaš zmešanega psa, ki se slabo počuti v stari hiši. Pes močneje zaznava demone. Ko ponoči zaškripajo stare stopnice, tako čudno je. Ta goli, mrzli strah. Saj bi se lahko spomnil za nazaj, samo tolikokrat si ponovil, popravil, prežvečil. To, da nisi živel s starcema, to, da si se selil, to, da ni bilo nikoli. Nikoli. To, da bi začutil to toploto. Kot stara hiša si. Novo streho imaš, srce, ki bije, ki tolče, ki udarja in se bori. A hlad in mraz sta se za vekomaj naselila v tebi. Nič ne moreš, ni obrambnega mehanizma, da bi ju pregnal. Morda je prepozno, si rečeš, morda se da še kaj pokrpati. Samo zdaj, na pragu petdesetih veš, da se ne da. Morda imajo to nekateri za zrelost, to, da sprejmeš, kar ti je vsiljeno, kar si si vsilil sam. Ona priteče, vidno besna je: spet si pozabil, skoraj tuli. Ne vem kaj sem pozabil. Boštjan te je eno uro čakal pred šolo! Ona ne more razumeti, da komaj veš, da je sinu ime Boštjan. Lahko bi bil Andrej, Bojan ali Tine. Ona mu je izbrala ime. Če bi bila hči, bi jo klicali Brina. A rodil se je sin in k temu ni kaj dodati. Saj, včasih pride val nežnosti, gledam ga, kako trza z glavo in si popravlja lase, ki mu padajo na čelo. Moj sin, si rečem. Moja hiša. Moj pes. Moje jutro. Pravijo, da tam kjer je sovraštvo, tam je tudi ljubezen. To je samo ena od parol, ki ti pomagajo zapolniti čas. tam, kjer je tujost za hlad in mraz. Poskusi z nežnostjo se končajo še prej, preden so se dobro pričeli. Boštjan ali kako mu je že ime, bo šel. Že zdaj odhaja. Pozabljal bo, tako kot sem pozabljal sam. Sedel bo v avtu pred staro hiši in me klical. Ne vem, če bom prišel. Kaj naj bi jima rekel: nisem zmožen ljubezni, en sam obrambni mehanizem sem. Ker nisem več močan v parolah, ne da se mi več. Hlad in mraz me hromita. Ona je odnesla smeti. Ob sredah in sobotah pridejo po smeti. Letos je bilo veliko dežja.
Velika mesta so kot gozd, v njih se zlahka izgubiš. V bistvu pa, tam, med tistimi ulicami in uličicami, pod očmi semaforjev in reflektorjev, med premikajočimi se telesi, med izrazi mask na obrazih mimoidočih, si najbolj sam. lahko zapluješ, enako kot v gozdu, za hip, dva, se ti zazdi, da človeka od nekje poznaš, potem pa, ne moreš se spomniti, samo zamahneš z roko in greš naprej. V gozdu vidiš v prhlih čokih podobe živali, vidiš zveri, vijolična svetloba ti preko zavese vej slepi oči, ne najdeš in ne najdeš prave ulice, vidiš oči v grčah debel, prepričan si, da si nekoč že bil tu, a vendar ne moreš tega zatrdno vedeti, zamahneš z roko in se odpraviš do jase.
Vse večkrat se počutim kot zombi. Ne vem zakaj, a ne morem spati na istem mestu, kot da so stene hiše iz stekla in so streho naselile kače. Trenutek prebujanja je kot sekira, udari in je podoba, tako ostra, da zareže v oko. Več parol je, od vse je pod kontrolo, do drobcev zrcala, ki so zabodeni v nebu spomina. V nekaj sekundah se opotečem s postelje pričnem z enim od obredov. Kava in cigarete. Misli, razklane, razsute. Kdaj pa kdaj, selitve iz sobe v sobo. Stene so tanke in spomini obledele freske. Kdaj pa kdaj jim dodaš nove barve. Biti glasba, biti norec. V jutru. Včasih, ko se usedem v avto. Primem za volan, vem, da se ne bom odpeljal. Le kam bi se. Samo čakam, da kdo prisede. Kdo, ki je umrl. Recimo mama. Čisto enaka je, lahko bi se je dotaknil. Kako si krivičen, reče, samo slabo ti je ostalo, se ne spominjaš ničesar lepega? Kako hitro govori, sto kilometrov na uro. A moj stari ford escort se ne premakne niti za milimeter.
Mama, rečem, ti si umrla, nič več ne moreš, nič. Kako, da ne, reče, mar ne vidiš kako sedim poleg tebe, kako te nagovarjam. Vem, vem to tvoje nakladanje, prerokovanje, zdaj, ko je prepozno. Še in še bil lahko govorila, pa se ustavi tam sredi križišča. A si me imela rada? Kaj pa govoriš? Reče s tistim prepričljivim glasom. A pogleda me ne. Tako je, kot da nimava oči. Jaz in moja mama. Ne hodim na njen grob, že leta in leta, ker ne vem kaj naj bi ji povedal. Ker sem prepričan, da se moraš na grobovih pogovarjati. Vsaj tam, če že v življenju nisi zmogel. Seveda je neke vrste hinavščina, samo kje je pa ni, kakor se prikaže, tako tudi gre. Vedno mi je to počela. Ni je bilo, ko sem jo potreboval.
Ne bi rada umrla, ne bi še rada umrla! so bili kriki ostarele sosede Katarine. Vedela je, v kosteh je čutila, da prihaja njen čas za odhod.
V krošnji drevesa je zapuščeno gnezdo.
Vsi ti drobci, usipajo se mi v usta, zabadajo me v oko, tako malo je, malo. Kolikokrat sem se zbudil sredi noči in odšel k Boštjanu prisluškovat, če diha. Čisto preprosto, pokril sem ga, objel, se stisnil k njemu. Dokler lahko vodiš, prevladuješ, imaš oblast.
Otroci otrok, drevesa v drevoredu. Avtomatizem. Avtizem. Bengalični ogenj. Soba brez oken.Vraščeno, v sredobežnem krogu, v Dubrovniku, Krakovu, Dunaju.
Pod zavihki streh se skrivajo golobi. Male podganje oči oprezajo v kotu kleti. Zimi v krvi ni videti konca. Ni odrešitve. S težavo ustaviš avto sredi klanca. Ženska je napol gola in premočena od dežja. Kaj mi je storil, kako mi je lahko to storil?! Hlipa. Zvonovi, prisiljeno veseli obrazi in dež riža. Ne da bi hotel, ne, da bi si izbral, biti drugačen, zaznamovan. Z Boštjanom sediva v kino dvorani. Ko ženska na platnu utaplja otroka, mi močno stisne roko. Pa saj si sam hotel gledati ta film, mu šepnem. Ati, ati, samo nisem vedel, da je tako strašno.
Zrcalo laže, iz napak se ničesar ne naučiš. Ogenj v ustih, nemir. Jata zasmehljivih ptice te zasleduje. In ob uri miru in ob uri nemira. Elfriede pride na obisk neke zimske noči. Okna so slepa, vlaki stojijo. Boštjan je sam na železniški postaji. Ne more se braniti, hijene ga bodo raztrgale.Oče, reče, kako se napiše esej, esej o pravicah. V podzemlju je raj. Debeli, hladni zidovi, reče Elfriede. 1891, šepnem. Veš, nimaš ti hiše, hiša ima tebe, nadaljuje. Samo, sedeminsedemdesetkrat sem se selil, mar ni bilo dovolj? Mar nisi opazil, da je povsod enako, ptice, kače, hijene, zidovi, potovanja, sanje, ki smo jih zamudili, ljudje, ki jih nismo srečali. Praktično je, vse to čaščenje umrlih, nič ne morejo več. Slepa okna so molčala. Kakšen smisel ima vse skupaj? Vprašam. Nobenega, pišeš le zase, a odrešitve ni nikoli, reče in sede poleg peči. Odpne si gornji gumb na srajci. Nekoč sem poznal deklico, ki je risala konjske glave s svojo krvjo. Koliko nas je, samo poslušaj ti, ti je znano? Ali poznate to lepo deželo z njenimi dolinami in hribčki? V daljavi meji na lepe gore, ima obzorje, česar nima veliko dežel. Ali poznate travnike, njive in polja te dežele? Ali poznate njene miroljubne hiše in miroljubne ljudi v njih? Da!
Domovi so okrašeni s kostmi in lobanjami njihovih prednikov. V vodnjakih so naselili človeške ribice, po hribih ovce, vse naokrog veslajo dvojci brez krmarja. Elfriedin trpek smeh. Kaj pa netopirji. Potovati, čemu? Saj poznaš Pavle in Brigite. Ja, tisti lasje, ki se svetijo kot zreli, zloščeni kostanji na soncu. Gnusijo se Heinziji Birigitam in Brigite se gnusijo Heinzijem. Če nimaš sedanjosti, moraš poskrbeti za bodočnost in žensko telo je edini kapital, ki ga ima. To je bilo spet lepo občevanje, reče Elfriede.
Ne dotikaj se me, ne prenesem več, da se me moški dotikajo. Kakšen smisel ima to z besedami? Poskušam. Nikakršnega. Samo besede so starejše od oblakov, besede so starejše od kamnov, besede bodo preživele. Elfriede je tiho, zavije se v volneni pončo in se ziba naprej in nazaj. Hijene ne sanjajo, skoraj zašepeta.Ogenj je ugasnil, Elfriede je neopazno odšla. V daljavi svetilnik enakomerno utripa v noč. Pomislim na Lindo, na Aleša, Braneta. To noč so na leseni klopi mesta našli mrtvo klošarko. Zaspala je, ni se več prebudila. Dovolj ji je bilo, vseh selitev, prosjačenj in tavanja. Zvonovi so bili oviti v peno, nobenega glasu ni bilo od njih. Trda, laporna zemlja. Tisti avion, ki je odvrgel bombe je počival na morskem dnu. Raztrgano je, svoboda. Dnevni razpored. Kontrole ni več. Zrcala lažejo. Napake so samo modeli za ponovitve. Oče sina, sin očeta. Kaj mi ne boš pomagal? sprašuje Boštjan. Sredi trga so cigani postavili šotore. Noč, bela, zdrobljena. Nož v vodi. Rudnik. Tema. Beli čekani hijen. Pripravljeno je, vse bližje in bližje.
Morda nimam srca, morda so mi ga pobrali med selitvami. Kos za kosom. Dogaja se, da ne čutim več, kot kamen sem. na jaso za gradom. V Trst. Tri gole violinistke igrajo pod razpelom. V kotu kita česna. Boštjan me sprašuje kako se napiše esej o pravicah.
O pravicah. Pravica do svobode. Pravica biti pojeden. Pravica do pravice. Lisca ob pokopališču. Ciprese. Dež, dež. Gledam jih skozi okno, sprašujem se zakaj so se naselili v moje misli. Velika zabava je, veliko rož in sveč. Plešejo, vrtijo se vse hitreje in hitreje. Za ves zbor jih je, govorijo drug čez drugega, tako, da ne morem ničesar razumeti. Zjutraj sedim v starem fordu in kadim sedmo cigareto. Samo kontaktni ključ moram obrniti. V garaži ni več lastovk.
Družina bi morala biti trdnjava odprtih vrat. A pri meni je drugače.
Pod rubriko dom, fantom, je vedno čudna. Vrata so na široko odprta, ivanjščice so začudene nad svojo belino. Otrok, ki se igra na mivki je ves zapacan in umazan.
Pri petdesetih telo kaže znake načetosti, nič več ni tako, kot je bilo, bliža se jesen, oktober mesec je, še so barve in še listje na vejah, ki postajajo vse bolj gole. Samo ne, ni ti dovolj, da bi tam kjer živiš poskušal dajati in sprejemati, vsaj navidezno igral neko igro za dvojec brez krmarja, ne. Ne, iščeš nekoga, ki te bo imel veliko in veliko, če ne že brezpogojno rad, ki te bo oboževal, ki ti bo oproščal, te miloval in negoval, iščeš žensko, nekaj med nuno in kurbo, nekaj med svetnico in prešuštnico. Iščeš nek nov privid, še sam ne veš točno kaj in to v času jeseni, ko ti moč peša. Morda ravno zato, da bi dokazal, česar nisi mogel dokazati vsa ta leta, ki si jih izštel. Ne samo zato, ker takšne ženske ni, ujetnice svobode, ženske, ki bi bila tvoja sužnja, ki bi te slepo ubogala, zato, ker sploh ne veš zakaj jo iščeš. Kot da bi bil otrok, to dokazovanje sebi in svetu, kako te preganja, kako prekleto preganja.
Rad bi omejil čudaštva, ker ta igra po robu, stane, ogromno tega, strahove in tesnobo, težo, ki ti leži na srcu in ji ne veš razloga, ne bi rad več sam posedal v starem avtu, se oklepal volana in čakal na privide. Dovolj je bilo prehodov iz prve, na drugo in tretjo osebo, preskakovanj in prehajanj, dovolj pošiljanja pisem samemu sebi. Rad bi bil kdaj pa kdaj kot oblak v južnem vetru, kot vlak trdno na tirnicah, ustavljal bi se samo tam kjer je postaja, tista ura, rdeči loparček in čakalnica.
Samo ne gre, preprosto ne gre! Kot da je vse moje življenje en sam obrambni mehanizem!
Samo potem, požgana je trava kjer sta ležala, komaj vrne poljub, čimprej bi šla, kot moški je, popolnoma spremenjena.
Zapisane imaš tiste točke, oklepaš se jih, da se ti ne odpne in poletiš in poletiš. Recimo, ko slišim sosedo Katarino. Čez osemdeset let je sestavila skupaj in zdaj prihaja čas za plačilo. Še leto nazaj si jo videl kako kupuje pleničke, kako maha s tisto plastiko, kako ničesar ne skriva. Zdaj pa, ve,tista gospa ali kosa, da prihaja, ki vedno pride, ki nikdar ne pozablja, čuti v očeh in kosteh, da se njen čas izteka in zato kriči in kriči in kriči: nočem umreti, nočem umreti!
Včasih minevajo ure in ure, dnevi in dnevi, pa ne vem, če obstajam, ne zavedam se, če sploh živim. Kot da me ni, kot da je nekdo drug, ki se je naselil v meni, kot kakšna žival sem, ne herojska, mala, zajedalska. Neko neopisljivo ždenje in nemoč se prikradeta, sin sedi za stolom in se uči preklete ulomke, ki jih ne razumem več, če sem jih sploh kdaj.
Naj se še tako trudim, misli so raztrgane, moj otrok me sprašuje, jaz pa mu ne najdem preprostih odgovor. Ne vem kaj bi rad, da bo tudi on nekoč posedal v avtu me spraševal? Sploh ne vem kaj bi rad. In potem pride ona, nič več prepirov, nič več ostrih besed, odplavljeno je, to veslanje v dvojcu brez krmarja. Zdaj si lahko priznam, da je bila samo potreba, da je lažje, manj sam si, misliš na začetku. Priznam si, a ni nič lažje. Ta nemoč komunikacije, ko veš za nekoga kaj ti bo rekel, ko veš za svoje odgovore in vendar je zevajoča praznina. Ne vem kdaj se zgodi, ta oropanost, ta mraz in hlad, ki sta se v času rose naselila v srcu. Srce čutim, bije, udarja, bobna, kot vojščak je, to srce, ki v tihi grozi čaka. On zahteva, to ali ono. Včasih ji izpolnim kakšno od zahtev. Včasih sediva drug poleg drugega in mečeva besede v prazno. Veliko let je potrebnih, da se izgubi ostrina, da ni več tistih očitanj in pričakovanj. Nič več ne reče: nič nimam od tebe.
Spita v ločenih sobah, skupna miza komaj stoji in včasih se odpravita na sprehod. Počuti se ogoljufana, vse kaj drugega je pričakovala. Še takrat, ko je bila topla in noseča, še takrat ni bilo nobene bližine. Ne vem, morda je bilo odločeno že prej, morda je bilo vrojeno, ta nezmožnost imeti rad. Kaj je sploh pod rubriko: imeti rad? Imeti rad sebe. Zveni kot parola, zaudarja. Blizu tega, da odpuščaš. Komu naj kaj odpuščaš, saj ni ničesar, kar bi lahko odpuščal.. Srečala sta se in to je vse. Ni besed, ni dotikov, ni pretoka. Potem bi lahko govoril in govoril o krivdi. Krivdi česa? Ne more biti drugače kot je. Ona kuha. Ona šiva. Ona skoraj besno pospravlja po hiši. Hiša je stara, a obnovljena. V starih hišah ponoči straši. Niti žalostno ni več. To med vama. Stene hiše so debele in v sobah je hlad. Samo na eni strani so okna, tako, da ni nikoli prevetrena.
Neka tiha žalost je v hiši. Zdaj ima novo streho, nov obraz, a v duši je mraz in hlad. V duši te hiše. Na dvorišču so rože. Ona skrbi za rože. Skrbi za obleko, da je oprana in zlikana. Jaz ne počnem ničesar. V hiši je celo pes. Maltežan. Zmešan pes, ki se rad maščuje, če ne more iti zraven v mesto. Hiša stoji v vasi. Sosedje so znosni. Ob nedeljah hodijo k maši. Nič jim ne morem očitati. Njihovo življenje je premočrtno in čisto.
Tako na zunaj. V vsaki od hiš je kakšna drama. Dobro skrita, ponavadi dolgočasna drama, ki se ji reče življenje. Nikoli mi ne pomagaš pri učenju, reče sin. Kako ti naj pomagam, ko pa smo se učili čisto nekaj drugega. Sin je lahko po pet, šest ur za računalnikom. Dopisuje si. Ne preverjam ne s kom in kaj. Ona sedi pred hišo in kadi. Po desetih letih je spet pričela kaditi. Jaz vstajam pred njo. Obredi, kava in cigarete. Veliko dima in kašelj. Ne počnem nič. Igram športno stavo. Le redko zadane. Samo, ko ti dajo varljivo možnost, da lahko podeseteriš denar je zanimivo. Ker si naiven, kako bi lahko podeseteril vloženo. Samo teoretično možnost imaš. Kot takrat, ko se dva spoznata.
Vedno upata in verjameta, da bosta podeseterila svoja čustva. A možnosti za dobitek so zelo zelo majhne. Da, morda je zorni kot gledanja zgrešen, a tako malo jih srečujem, ki mi rečejo: dobil sem. Za koga pa rečejo, da ima srečo v življenju. In kaj je sreča v življenju. To, da žena hodi v službo, pere, kuha, lika, skrbi za rože* To, da imaš zmešanega psa, ki se slabo počuti v stari hiši. Pes močneje zaznava demone. Ko ponoči zaškripajo stare stopnice, tako čudno je. Ta goli, mrzli strah. Saj bi se lahko spomnil za nazaj, samo tolikokrat si ponovil, popravil, prežvečil. To, da nisi živel s starcema, to, da si se selil, to, da ni bilo nikoli. Nikoli. To, da bi začutil to toploto. Kot stara hiša si. Novo streho imaš, srce, ki bije, ki tolče, ki udarja in se bori. A hlad in mraz sta se za vekomaj naselila v tebi. Nič ne moreš, ni obrambnega mehanizma, da bi ju pregnal. Morda je prepozno, si rečeš, morda se da še kaj pokrpati. Samo zdaj, na pragu petdesetih veš, da se ne da. Morda imajo to nekateri za zrelost, to, da sprejmeš, kar ti je vsiljeno, kar si si vsilil sam. Ona priteče, vidno besna je: spet si pozabil, skoraj tuli. Ne vem kaj sem pozabil. Boštjan te je eno uro čakal pred šolo! Ona ne more razumeti, da komaj veš, da je sinu ime Boštjan. Lahko bi bil Andrej, Bojan ali Tine. Ona mu je izbrala ime. Če bi bila hči, bi jo klicali Brina. A rodil se je sin in k temu ni kaj dodati. Saj, včasih pride val nežnosti, gledam ga, kako trza z glavo in si popravlja lase, ki mu padajo na čelo. Moj sin, si rečem. Moja hiša. Moj pes. Moje jutro. Pravijo, da tam kjer je sovraštvo, tam je tudi ljubezen. To je samo ena od parol, ki ti pomagajo zapolniti čas. tam, kjer je tujost za hlad in mraz. Poskusi z nežnostjo se končajo še prej, preden so se dobro pričeli. Boštjan ali kako mu je že ime, bo šel. Že zdaj odhaja. Pozabljal bo, tako kot sem pozabljal sam. Sedel bo v avtu pred staro hiši in me klical. Ne vem, če bom prišel. Kaj naj bi jima rekel: nisem zmožen ljubezni, en sam obrambni mehanizem sem. Ker nisem več močan v parolah, ne da se mi več. Hlad in mraz me hromita. Ona je odnesla smeti. Ob sredah in sobotah pridejo po smeti. Letos je bilo veliko dežja.
Velika mesta so kot gozd, v njih se zlahka izgubiš. V bistvu pa, tam, med tistimi ulicami in uličicami, pod očmi semaforjev in reflektorjev, med premikajočimi se telesi, med izrazi mask na obrazih mimoidočih, si najbolj sam. lahko zapluješ, enako kot v gozdu, za hip, dva, se ti zazdi, da človeka od nekje poznaš, potem pa, ne moreš se spomniti, samo zamahneš z roko in greš naprej. V gozdu vidiš v prhlih čokih podobe živali, vidiš zveri, vijolična svetloba ti preko zavese vej slepi oči, ne najdeš in ne najdeš prave ulice, vidiš oči v grčah debel, prepričan si, da si nekoč že bil tu, a vendar ne moreš tega zatrdno vedeti, zamahneš z roko in se odpraviš do jase.
Vse večkrat se počutim kot zombi. Ne vem zakaj, a ne morem spati na istem mestu, kot da so stene hiše iz stekla in so streho naselile kače. Trenutek prebujanja je kot sekira, udari in je podoba, tako ostra, da zareže v oko. Več parol je, od vse je pod kontrolo, do drobcev zrcala, ki so zabodeni v nebu spomina. V nekaj sekundah se opotečem s postelje pričnem z enim od obredov. Kava in cigarete. Misli, razklane, razsute. Kdaj pa kdaj, selitve iz sobe v sobo. Stene so tanke in spomini obledele freske. Kdaj pa kdaj jim dodaš nove barve. Biti glasba, biti norec. V jutru. Včasih, ko se usedem v avto. Primem za volan, vem, da se ne bom odpeljal. Le kam bi se. Samo čakam, da kdo prisede. Kdo, ki je umrl. Recimo mama. Čisto enaka je, lahko bi se je dotaknil. Kako si krivičen, reče, samo slabo ti je ostalo, se ne spominjaš ničesar lepega? Kako hitro govori, sto kilometrov na uro. A moj stari ford escort se ne premakne niti za milimeter.
Mama, rečem, ti si umrla, nič več ne moreš, nič. Kako, da ne, reče, mar ne vidiš kako sedim poleg tebe, kako te nagovarjam. Vem, vem to tvoje nakladanje, prerokovanje, zdaj, ko je prepozno. Še in še bil lahko govorila, pa se ustavi tam sredi križišča. A si me imela rada? Kaj pa govoriš? Reče s tistim prepričljivim glasom. A pogleda me ne. Tako je, kot da nimava oči. Jaz in moja mama. Ne hodim na njen grob, že leta in leta, ker ne vem kaj naj bi ji povedal. Ker sem prepričan, da se moraš na grobovih pogovarjati. Vsaj tam, če že v življenju nisi zmogel. Seveda je neke vrste hinavščina, samo kje je pa ni, kakor se prikaže, tako tudi gre. Vedno mi je to počela. Ni je bilo, ko sem jo potreboval.
Ne bi rada umrla, ne bi še rada umrla! so bili kriki ostarele sosede Katarine. Vedela je, v kosteh je čutila, da prihaja njen čas za odhod.
V krošnji drevesa je zapuščeno gnezdo.
Vsi ti drobci, usipajo se mi v usta, zabadajo me v oko, tako malo je, malo. Kolikokrat sem se zbudil sredi noči in odšel k Boštjanu prisluškovat, če diha. Čisto preprosto, pokril sem ga, objel, se stisnil k njemu. Dokler lahko vodiš, prevladuješ, imaš oblast.
Otroci otrok, drevesa v drevoredu. Avtomatizem. Avtizem. Bengalični ogenj. Soba brez oken.Vraščeno, v sredobežnem krogu, v Dubrovniku, Krakovu, Dunaju.
Pod zavihki streh se skrivajo golobi. Male podganje oči oprezajo v kotu kleti. Zimi v krvi ni videti konca. Ni odrešitve. S težavo ustaviš avto sredi klanca. Ženska je napol gola in premočena od dežja. Kaj mi je storil, kako mi je lahko to storil?! Hlipa. Zvonovi, prisiljeno veseli obrazi in dež riža. Ne da bi hotel, ne, da bi si izbral, biti drugačen, zaznamovan. Z Boštjanom sediva v kino dvorani. Ko ženska na platnu utaplja otroka, mi močno stisne roko. Pa saj si sam hotel gledati ta film, mu šepnem. Ati, ati, samo nisem vedel, da je tako strašno.
Zrcalo laže, iz napak se ničesar ne naučiš. Ogenj v ustih, nemir. Jata zasmehljivih ptice te zasleduje. In ob uri miru in ob uri nemira. Elfriede pride na obisk neke zimske noči. Okna so slepa, vlaki stojijo. Boštjan je sam na železniški postaji. Ne more se braniti, hijene ga bodo raztrgale.Oče, reče, kako se napiše esej, esej o pravicah. V podzemlju je raj. Debeli, hladni zidovi, reče Elfriede. 1891, šepnem. Veš, nimaš ti hiše, hiša ima tebe, nadaljuje. Samo, sedeminsedemdesetkrat sem se selil, mar ni bilo dovolj? Mar nisi opazil, da je povsod enako, ptice, kače, hijene, zidovi, potovanja, sanje, ki smo jih zamudili, ljudje, ki jih nismo srečali. Praktično je, vse to čaščenje umrlih, nič ne morejo več. Slepa okna so molčala. Kakšen smisel ima vse skupaj? Vprašam. Nobenega, pišeš le zase, a odrešitve ni nikoli, reče in sede poleg peči. Odpne si gornji gumb na srajci. Nekoč sem poznal deklico, ki je risala konjske glave s svojo krvjo. Koliko nas je, samo poslušaj ti, ti je znano? Ali poznate to lepo deželo z njenimi dolinami in hribčki? V daljavi meji na lepe gore, ima obzorje, česar nima veliko dežel. Ali poznate travnike, njive in polja te dežele? Ali poznate njene miroljubne hiše in miroljubne ljudi v njih? Da!
Domovi so okrašeni s kostmi in lobanjami njihovih prednikov. V vodnjakih so naselili človeške ribice, po hribih ovce, vse naokrog veslajo dvojci brez krmarja. Elfriedin trpek smeh. Kaj pa netopirji. Potovati, čemu? Saj poznaš Pavle in Brigite. Ja, tisti lasje, ki se svetijo kot zreli, zloščeni kostanji na soncu. Gnusijo se Heinziji Birigitam in Brigite se gnusijo Heinzijem. Če nimaš sedanjosti, moraš poskrbeti za bodočnost in žensko telo je edini kapital, ki ga ima. To je bilo spet lepo občevanje, reče Elfriede.
Ne dotikaj se me, ne prenesem več, da se me moški dotikajo. Kakšen smisel ima to z besedami? Poskušam. Nikakršnega. Samo besede so starejše od oblakov, besede so starejše od kamnov, besede bodo preživele. Elfriede je tiho, zavije se v volneni pončo in se ziba naprej in nazaj. Hijene ne sanjajo, skoraj zašepeta.Ogenj je ugasnil, Elfriede je neopazno odšla. V daljavi svetilnik enakomerno utripa v noč. Pomislim na Lindo, na Aleša, Braneta. To noč so na leseni klopi mesta našli mrtvo klošarko. Zaspala je, ni se več prebudila. Dovolj ji je bilo, vseh selitev, prosjačenj in tavanja. Zvonovi so bili oviti v peno, nobenega glasu ni bilo od njih. Trda, laporna zemlja. Tisti avion, ki je odvrgel bombe je počival na morskem dnu. Raztrgano je, svoboda. Dnevni razpored. Kontrole ni več. Zrcala lažejo. Napake so samo modeli za ponovitve. Oče sina, sin očeta. Kaj mi ne boš pomagal? sprašuje Boštjan. Sredi trga so cigani postavili šotore. Noč, bela, zdrobljena. Nož v vodi. Rudnik. Tema. Beli čekani hijen. Pripravljeno je, vse bližje in bližje.
Morda nimam srca, morda so mi ga pobrali med selitvami. Kos za kosom. Dogaja se, da ne čutim več, kot kamen sem. na jaso za gradom. V Trst. Tri gole violinistke igrajo pod razpelom. V kotu kita česna. Boštjan me sprašuje kako se napiše esej o pravicah.
O pravicah. Pravica do svobode. Pravica biti pojeden. Pravica do pravice. Lisca ob pokopališču. Ciprese. Dež, dež. Gledam jih skozi okno, sprašujem se zakaj so se naselili v moje misli. Velika zabava je, veliko rož in sveč. Plešejo, vrtijo se vse hitreje in hitreje. Za ves zbor jih je, govorijo drug čez drugega, tako, da ne morem ničesar razumeti. Zjutraj sedim v starem fordu in kadim sedmo cigareto. Samo kontaktni ključ moram obrniti. V garaži ni več lastovk.
