Sedela sta na balkonu brez razgleda,
zaljubljenca, ki iskala sta se stoletja,
ona oblečena v njegovo kožo,
on ubežnik očaran nad njeno lepoto,
ukradeni trenutki, na razbeljenem soncu kačja koža,
morje sončnic in slepi metulji,
topel dež in ogenj kože,
ljubljenja brez razdalj telesa,
v njenih očeh zvezde,
hrepenenje v naročju samotne reke,
toplina tesnobe, prekletstvo časa,
krvava radost bolečine,
na bleščečem modrem nebu čarovnija,
dve mavrici v eni.
OSEM SEKUND IN POL
Nikoli vedel,
nikdar spoznal,
osem sekund in pol v zamahu pogleda,
njena čarobna lepota, bolečina v njenih očeh,
za mizo, s knjigo v roki, potopljena v mavrico,
neopisljiv občutek, da jo poznaš,
da si jo sanjal, da si vedel, da bo prišla,
popolna v vsem in vsa,
obraz boginje, metuljeva krila in drhtenje tal,
svet spremeni barve,
osem sekund in pol v zamahu spoznanja,
sladko nora bolečina,
novo je, ta ostri rez, strašni val,
ljubezeni blaznost.
VČASIH, VES ČAS, KO MISLIM NATE
Včasih, ves čas, ko te čakam, tako noro je,
tako boleče, ko prvič spoznaš pomen hrepenenja,
vem, vem, videla se bova malo,
ni druge,
včasih, ves čas, ko mislim nate, razsutje,
srce, srce, stari karminasti korci brez oken,
veš dragi, vsak svoj svet imava,
odmeva, odmeva,
včasih, prej, zmaju sem odsekal glavo v enem zamahu,
vse vem
in nič,
včasih, ko mislim nate, ves čas, zdaj,
ko sem prebredel reke, premagal prepade,
nič lažje ni, misel ne zmore dotika,
včasih, ves čas, ko mislim nate ne zmorem več rabljenih besed,
samo to,
lepo je, strašno,
boli, boli.
LJUBA, DRAGA
Kako strašljiva lepota,
v vsem mi pašeš,
prvi korak v objemu dežja,
srečala sva se v nekem drugem življenju,
ljuba, draga,
nikoli vedel,
nikdar čutil,
da bo tako težko,
da privid do blaznosti pogrešaš,
obraz, oči, lok bokov,
dišiš mi,
zame si popolna,
in meč,
v beli noči kot otrok se zibam,
naprej nazaj, nazaj naprej,
okovi jutra,
noro, noro,
kje si, kje si,
ljuba draga,
v objemu drugega noč za nočjo spiš.
KAM SO SE SKRILE VSE ZVEZDE?
Glej, prebudila si me iz sna,
začarala in odpoljubila more
iskal sem led v belem jutru,
upal, da pustiš vse in zbežiš z menoj v pogubo,
umrla bi brez sončnice, mi pišeš,
tvoje srce, telo in duša sta moja,
kot udarci sekire odmevajo besede,
ko te vidim srečno v objemu moškega,
ja ja, rečeš, imam ga rada,
ti ne moreš izgovoriti niti njegovega imena,
le nekaj dni po slovesu od temne vile,
na dan, ko se je rodila moja mati,
samo ena misel,
ubiti te, izbrisati iz spomina za vsako ceno,
slepi metulj se vrne iz vulkana,
samotnež za las se izogne prepadu,
ni lažje ni, nobene odrešitve,
ta strahovita bolečina, ta neznosna teža,
v želji po samo malem, malem, bežnem dotiku,
kam so se skrile vse zvezde?
NE MOREM
Moje noči,
v tvojih očeh,
ta krč,
ta blaznost,
misliti nate,
čutiti te,
biti s tabo,
ni zidov,
ni prepadov,
tvoja čarobna preproga,
tvoje noči,
v mojih očeh,
ta teža,
to hrepenenje
misliš name,
čutiš me,
izza prepadov,
sivka ne cveti več.
DVA SVETOVA
Na istem planetu živiva,
a v dveh različnih svetovih,
ti mirna reka,
ki premagala je ogenj,
gola, sredi dišeče posušenih trav,
jaz izgubljeni potepuški klovn, samotnež prašnih cest,
koža mladega, ubitega tjuljnja,
ti, v lovski koči ob ugaslem ognjišču,
glej ljuba, draga,
bledi, bledi najina skrivnost,
tiho, komaj slišno prihaja noč.
NI DRUGE
Ni druge, mi rečeš v smehu,
kot živeti skupaj v mislih,
saj veš, srce je osamljeni lovec,
kot grenki med
je najin sladki obup,
zaljubljenca v peklu nebes.
OSTANI Z MANO
Saj veš, ljuba draga,
ko zbrcajo te,
si zbrcan,
ko zapustijo te,
si zapuščen,
ko izdajo te,
si izdan,
prosim, molim,
to belo, belo noro noč:
ostani z mano.
Zaman.
SONČNICA MOJA, POVEJ MI
Iz pekla sem stopil na čistino,
punčka iz cunj se je preselila v žaro,
del mene je znova umrl,
a iz mavrice je zasijala sončnica,
ko te oropajo lepote,
jo s težavo prepoznaš,
potem ni treba veliko,
ropaš sam sebe,
ostanejo porušeni mostovi, prepadi,
izmišljene molitve, angeli brez kril,
v svetlobi jutra tvoja podoba,
klečim sklenjenih rok,
sončnica moja.
ODHAJAŠ
V naročju mi sediš,
visoko nad zalivom pekla,
ukradeni trenutki malih izdaj,
vsa mi dišiš po sivki,
po mehkobi jutra sladkih sanj,
srečni maj,
pokrajina en sam velik rožnati prt,
najina ljubljenja,
klic iz ugaslega vulkana,
slovo se bliža,
zapuščaš moj s trnjem in plevelom zapuščeni vrt.
T 13
S krvjo izpisano na nebu,
vidim te kako iztopiš iz taksija,
osem sekund in pol je mimo,
vijolično nebo in dež cvetja,
brez besed mi slediš v labirint naslade,
na sončni strani zmajevih črt,
lepa, strašno lepa,
sediš gola prekrižanih nog,
zobje orjejo kožo, omama divjih jagod,
dišiš po medu, v vsem mi pašeš,
razkrečena pod živaljo,
tvoja utripajoča brazda, sladka pozaba,
orgazmi pot v v vesolje,
ustaviti čas, ujeti zvezde,
ljubiti se in ljubiti,
vžgano v spominu zimskega vetra,
ljuba, draga,
nikdar, nikoli se ne vrneva.
DVE MAVRICI
Sedela sta na balkonu brez razgleda,
zaljubljenca, ki iskala sta se stoletja,
ona oblečena v njegovo kožo,
on ubežnik očaran nad njeno lepoto,
ukradeni trenutki, na razbeljenem soncu kačja koža,
morje sončnic in slepi metulji,
topel dež in ogenj kože,
ljubljenja brez razdalj telesa,
v njenih očeh zvezde,
hrepenenje v naročju samotne reke,
toplina tesnobe, prekletstvo časa,
krvava radost bolečine,
na bleščečem modrem nebu čarovnija,
dve mavrici v eni.
OSEM SEKUND IN POL
Nikoli vedel,
nikdar spoznal,
osem sekund in pol v zamahu pogleda,
njena čarobna lepota, bolečina v njenih očeh,
za mizo, s knjigo v roki, potopljena v mavrico,
neopisljiv občutek, da jo poznaš,
da si jo sanjal, da si vedel, da bo prišla,
popolna v vsem in vsa,
obraz boginje, metuljeva krila in drhtenje tal,
svet spremeni barve,
osem sekund in pol v zamahu spoznanja,
sladko nora bolečina,
novo je, ta ostri rez, strašni val,
ljubezeni blaznost.
VČASIH, VES ČAS, KO MISLIM NATE
Včasih, ves čas, ko te čakam, tako noro je,
tako boleče, ko prvič spoznaš pomen hrepenenja,
vem, vem, videla se bova malo,
ni druge,
včasih, ves čas, ko mislim nate, razsutje,
srce, srce, stari karminasti korci brez oken,
veš dragi, vsak svoj svet imava,
odmeva, odmeva,
včasih, prej, zmaju sem odsekal glavo v enem zamahu,
vse vem
in nič,
včasih, ko mislim nate, ves čas, zdaj,
ko sem prebredel reke, premagal prepade,
nič lažje ni, misel ne zmore dotika,
včasih, ves čas, ko mislim nate ne zmorem več rabljenih besed,
samo to,
lepo je, strašno,
boli, boli.
LJUBA, DRAGA
Kako strašljiva lepota,
v vsem mi pašeš,
prvi korak v objemu dežja,
srečala sva se v nekem drugem življenju,
ljuba, draga,
nikoli vedel,
nikdar čutil,
da bo tako težko,
da privid do blaznosti pogrešaš,
obraz, oči, lok bokov,
dišiš mi,
zame si popolna,
in meč,
v beli noči kot otrok se zibam,
naprej nazaj, nazaj naprej,
okovi jutra,
noro, noro,
kje si, kje si,
ljuba draga,
v objemu drugega noč za nočjo spiš.
KAM SO SE SKRILE VSE ZVEZDE?
Glej, prebudila si me iz sna,
začarala in odpoljubila more
iskal sem led v belem jutru,
upal, da pustiš vse in zbežiš z menoj v pogubo,
umrla bi brez sončnice, mi pišeš,
tvoje srce, telo in duša sta moja,
kot udarci sekire odmevajo besede,
ko te vidim srečno v objemu moškega,
ja ja, rečeš, imam ga rada,
ti ne moreš izgovoriti niti njegovega imena,
le nekaj dni po slovesu od temne vile,
na dan, ko se je rodila moja mati,
samo ena misel,
ubiti te, izbrisati iz spomina za vsako ceno,
slepi metulj se vrne iz vulkana,
samotnež za las se izogne prepadu,
ni lažje ni, nobene odrešitve,
ta strahovita bolečina, ta neznosna teža,
v želji po samo malem, malem, bežnem dotiku,
kam so se skrile vse zvezde?
NE MOREM
Moje noči,
v tvojih očeh,
ta krč,
ta blaznost,
misliti nate,
čutiti te,
biti s tabo,
ni zidov,
ni prepadov,
tvoja čarobna preproga,
tvoje noči,
v mojih očeh,
ta teža,
to hrepenenje
misliš name,
čutiš me,
izza prepadov,
sivka ne cveti več.
DVA SVETOVA
Na istem planetu živiva,
a v dveh različnih svetovih,
ti mirna reka,
ki premagala je ogenj,
gola, sredi dišeče posušenih trav,
jaz izgubljeni potepuški klovn, samotnež prašnih cest,
koža mladega, ubitega tjuljnja,
ti, v lovski koči ob ugaslem ognjišču,
glej ljuba, draga,
bledi, bledi najina skrivnost,
tiho, komaj slišno prihaja noč.
NI DRUGE
Ni druge, mi rečeš v smehu,
kot živeti skupaj v mislih,
saj veš, srce je osamljeni lovec,
kot grenki med
je najin sladki obup,
zaljubljenca v peklu nebes.
OSTANI Z MANO
Saj veš, ljuba draga,
ko zbrcajo te,
si zbrcan,
ko zapustijo te,
si zapuščen,
ko izdajo te,
si izdan,
prosim, molim,
to belo, belo noro noč:
ostani z mano.
Zaman.
SONČNICA MOJA, POVEJ MI
Iz pekla sem stopil na čistino,
punčka iz cunj se je preselila v žaro,
del mene je znova umrl,
a iz mavrice je zasijala sončnica,
ko te oropajo lepote,
jo s težavo prepoznaš,
potem ni treba veliko,
ropaš sam sebe,
ostanejo porušeni mostovi, prepadi,
izmišljene molitve, angeli brez kril,
v svetlobi jutra tvoja podoba,
klečim sklenjenih rok,
sončnica moja.
ODHAJAŠ
V naročju mi sediš,
visoko nad zalivom pekla,
ukradeni trenutki malih izdaj,
vsa mi dišiš po sivki,
po mehkobi jutra sladkih sanj,
srečni maj,
pokrajina en sam velik rožnati prt,
najina ljubljenja,
klic iz ugaslega vulkana,
slovo se bliža,
zapuščaš moj s trnjem in plevelom zapuščeni vrt.
T 13
S krvjo izpisano na nebu,
vidim te kako iztopiš iz taksija,
osem sekund in pol je mimo,
vijolično nebo in dež cvetja,
brez besed mi slediš v labirint naslade,
na sončni strani zmajevih črt,
lepa, strašno lepa,
sediš gola prekrižanih nog,
zobje orjejo kožo, omama divjih jagod,
dišiš po medu, v vsem mi pašeš,
razkrečena pod živaljo,
tvoja utripajoča brazda, sladka pozaba,
orgazmi pot v v vesolje,
ustaviti čas, ujeti zvezde,
ljubiti se in ljubiti,
vžgano v spominu zimskega vetra,
ljuba, draga,
nikdar, nikoli se ne vrneva.
