Ta pizda zafukana, ta kurbin sin, uničiti me hoče.
Iztok, moj mož.
Prekleti idiot, degen, bebec, kdo pa misli, da je? Počasi, prav počasi me muči, ne vem, zakaj sploh še vztrajam, zaradi hčerke ali kaj? Da se ne poruši hišica iz kart?! Kam naj bi pa šla, na cesto? Past, ki sem si jo nastavila sama. Nisem si podobna. Pride in ne pride, z zadahom, ves zapit in nakajen proti jutru, popiva s tistimi svojimi Benoti, Vladoti, Andreji, potem se ves dan vlači po hiši in pizdi.
Tistih časov, ko smo hodili ven v parih, je že davno nepreklicno konec; piknikov, zabav in praznovanj. Eni so se ločili, drugi zapili, v glavnem pa so pričeli moški solirati. Sicer pa, ta umetna druženja, vedno ene in iste debate, z ljudmi si, poznaš jih leta in leta, pa jim ne zaupaš, ne poveš jim niti ene same svoje skrivnosti. Leta in leta se družiš z ljudmi, a jih v bistvu ne poznaš in oni ne poznajo tebe. Toliko blefa in igre, toliko lažnih, praznih besed, parol in fraz. Samo vsaj dolgčas ni bilo, čeprav mi je šlo velikokrat na bruhanje. Potem pa ves čas zakajanje, to skrivno kajenje trave in kombiniranje s pijačo, kot kakšni nedozoreli mulčki. Seveda, Iztok se zakaja še zdaj, mater, nikoli ne bo odrasel in prevzel odgovornosti, posebno zdaj ne, ko mu finančno dobro gre. Seveda pa potem ni bilo nič od fuka, po travi je človek totalka pasiven. Samo če sem tudi sama žgala po viskiju in se zadevala, potem mi je kdaj pa kdaj le prišlo. Svoj limit sem izpolnila. Sicer pa tudi prej ni bilo bogve kaj od seksa z njim, zdaj pa ga moram prositi, da spi z mano. A sem se znala vedno igrati tudi sama s sabo, z njim mi skoraj nikoli ni prišlo. Z nekom živiš, navidez furaš, dobro veš, da to ni to, in vendar vztrajaš!
Beda!
sobota, siva sobota
Spomnim se pesnička, ki je hodil k nam na uredništvo, kako je bil zacopan vame, svoje knjige mi je podarjal, kupoval rože, nakit, celo obleke, taka uboga para. Sem mu rekla: Ni druge, lahko sva si blizu v mislih! On pa je vztrajal in vztrajal, pošiljal mi je pesmi, posvetil jih je meni, nekatere sem shranila. Kar tako.
… ni druge, mi rečeš v smehu, kot živeti skupaj v mislih, saj veš, srce je osamljen lovec, kot grenki med je najin sladki obup, zaljubljenca v peklu nebes…sedela sta na balkonu brez razgleda, zaljubljenca, ki iskala sta se stoletja, ona oblečena v njegovo kožo, on ubežnik, očaran nad njeno lepoto…
Z leti umre ta strast, ogenj ugasne, postelja postane ledena, samo berem še v njej in se kdaj igram sama s seboj. Iztok pride ali ne pride, večinoma spi v galeriji, vsaj dvakrat na teden nakajen, dvakrat na teden mačkast.
Samo jaz potrebujem moškega, pravega moškega, ne revčkov, ki mi recitirajo, ne takih egoističnih nakajenih pizd, kot je moj Iztok.
Kakšne kurbe smo ljudje.
In potem mora v težkih sanjah, moja hči me vidi, kako sva z ljubimcem v zakonski postelji, pride do vrat spalnice, prav nič se ne boji, nič ni začudena, zadaj igrajo kitare, kot da bi se trgalo v meni. Vsa potna se prebudim.
Ja, mnogi moški sanjajo, da bi spali z dvema ženskama hkrati, mnoge ženske si želijo seksa z neznancem, neznano je vznemirljivo. Leta opravijo svoje, naveličanost, dolgčas, rutina, celo sovražnost.
17. 11.
Samota, obdaja me samota. V naročju držim prazen, nepopisan zvezek. No, nekaj čačk je, par starih pesmi.
Nedelja, obupna nedelja. On leži. On počiva. Moj mož. Iztok. Tam v sobi je, obrnjen na bok, z daljincem v roki. Drema, morda je buden. Ne vem, to je noro, da ga moram po vseh teh letih prositi, da spi z mano. Včasih me odrine, drugič spet me sune, grobo, brez razloga. Ne vem, ali je zakajen ali se samo izmika.
Enkrat na mesec se me oprime s hrbta, pred leti me je vsaj pobožal, še suha sem, ko me napiči, ko ga zarine vame, ko se me drži za ramena, ko suva vame, ko mu pride po minuti, dveh. Potem vstane in gre brez besed pod tuš. Jaz pa ležim tam, napolnjena z njegovim semenom, ki mi toplo mezi po stegnih. Potem gre v kuhinjo in si pripravi sendvič. Potem gre v dnevno sobo, si zvije špinel, bulji v televizijo. Takrat ne vem, kdo je ta človek, ki živi ob meni leta in leta. Prisilil me je, dobesedno prisilil, da sem si po enem letu zakona poiskala druge moške. Mnogo moških. Poročenih moških, samskih, kurbirjev. Za enkrat ali večkrat, odvisno, kako dobri so v postelji, koliko dajo od sebe, koliko zdržijo in kako zabavni so. Zato jih je večina odpadla po prvem fuku. Zato, ker so dolgočasni, ker jih je sam ego, jaz, jaz, ker jim prihaja kot zajcem.
Samo zdaj se bojim, da sem se ujela, da sem se zacopala.
Nedelja je, obupna nedelja. Hči v svoji sobi gleda Živ-žav. Na mali mizici sem ji pripravila puding in žličko. Moja sončna hči. Moja razvajena, ljuba hči.
Nedelja je, moram pripraviti vse za kuho. Blitva, krompir, pečen piščanec in radič. On leži in drema. Poberem perilo iz pralnega stroja in ga odnesem na balkon. V dnevni sobi je vse polno pepela. Pa seveda ostanki džointov. Kako more, pri teh letih, totalna nezrelost.
On počiva, spi, ves zmačkan in zdelan. Prišel je tam proti jutru.
Hči se zasmeji izza vrat.
Potem stopim do kleti in ljubčka kličem po mobilcu. Številka ni dosegljiva, prosimo, pokličite kasneje. Kdaj kasneje? Kar čakam tam v zapuščeni kleti. On se ničesar več ne loti. Kot ta klet postajam. Čakam, da se obleče, da se na hitro uredi in se pobere na kegljišče k zgubam, kot je on.
Hči se komaj ustavi med vrati in zakliče: Mami, k Nataši grem!
Redko kdaj se ustavi in me poljubi na lice. Moja sončna hči. Pridi, samo kmalu pridi, zakličem nazaj. Nazaj. Zavrteti čas nazaj. Ko je bila mala, ko je bila čisto moja.
Zdaj je hiša prazna. Zdaj lahko zaklenem vrata in skoraj stečem v spalnico. Od enajstega leta je tako. Niti slečem se ne, samo dva prsta porinem za hlačke. In mislim nanj. Na mojega ljubčka. Ko se igram, ko storž naraste, otrdi, ko ga dražim vse močneje. Vidim ga, njega, nad mano je, tiča je vzel v roke, gleda me, razširil mi je nogi, ne mudi se mu, tudi on se igra in čaka, da mu stopi. Ppriprte oči ima, dviga se mu, trd je, ko se počasi igram in ga gledam, ko čaka in čaka na pravi trenutek, da sem vlažna, da sem mokra. Ko mi dvigne nogi na hrbet in počasi prodre, prav počasi, ko čutim, o bog, kako čutim, ko sune do konca, ko vidim njegov obraz, vznesen, srečen, ko šepeta, moja, moja, ko nabija, vse hitreje in hitreje, ko me preplavi topel val, ko se trga tudi meni, ko začutim tisti ogenj, tisto lavo, ko sem na robu joka, ko me strese krč žareče svetlobe, ko me v krikih odnese daleč.
Kot smrt je, kot mala, lepa smrt. Kot odrešitev je.
Sama ležim na postelji in sopem. Včasih so orgazmi čisto kratki, drugič me odnese po minuto, dve. Včasih bi se igrala dvakrat, trikrat na dan. Drugič ne čutim potrebe po dva tedna. Samo ko moram, potem res moram. Ker me boli pod trebuhom, ker so joški tako napeti, da me je strah. Kot takrat, ko sem bila noseča. Tako sem si želela, tako sem bila potrebna. Pa se me osem mesecev ni dotaknil. Ko sem ga skoraj prosila. Ko sem ga dokončno odpisala. Kot ljubimca.
Vedno sem imela moške. Potrebujem jih. Česar nimaš in ne dobiš doma, pač iščeš okoli. Doma, okoli. Doma. Gledam v strop. Spet na robu, spet ta nihanja. Kdaj bo minilo. Sedim na postelji. Si želim preveč, nemogoče? Da bi se kdo stisnil k meni, da bi se me dotaknil. Da bi bil nežen in pozoren, da bi se igral z mano. In jaz z njim.
Vključim sesalec in ga besno premetavam po tepihu sem in tja.
Nedelja je. Obupna nedelja.
Samota, obdaja me samota.
19. 11.
Torej, na uredništvu je prava norišnica. V zadnjih letih se je vse obrnilo na glavo. Založništvo je postalo marketing in trgovina, preživijo samo tisti, ki so sposobni politikom lizati rit in si izboriti subvencije. Kot ta mladi, brezobzirni napol slepi povzpetnik, član vseh mogočih komisij in žirij, član nacionalnega sveta, ki mi je pred časom rekel s ciničnim smehom:
Draga moja, vse je vezana trgovina, denar nam ne pomeni veliko, a zanj bi vse storili!
Nekateri so dobesedno preskočili več stopnic. Še včeraj smo pili skupaj kavo, zdaj pa se pogovarjamo kot tujci. Ker gre zdaj za posel, ker je založba odpustila tiste, ki so bili odveč, ker tu spodaj varčujemo. Ker mi znamo, mi zmoremo, mi bomo preživeli na trgu, tulijo naši vodilni menedžerji. Dobro jutro džezerji, kličejo vas japiji in menedžerji. Za posrat. Samo veliko založb je šlo v maloro. Mi smo najprej sčrtali naše domače tipe. Ukinili smo jih, dovolj zabave. Saj, stiskamo še kakšno knjigico, samo v glavnem učbenike, obrazce, tisto, kar se prodaja, tisto, kar prinaša zaslužek. Zato pa imajo na vrhu deset, petnajst jurjev, mi pa desetkrat manj. Ne, ne bom se razjokala, ne, samo drugače je. Za sto posto. Končno pa mi je vseeno. Konec romantike, konec jodlanja.
Ker vseeno lahko grem, kadar hočem, vzamem dopust ali bolniško in grem. Seveda, če ima ljubi tudi čas. Ker njega enako davijo doma. Njemu verjamem, njemu zaupam.
Ne, ne bom se zaljubila pri skoraj štiridesetih. Samo z njim mi je lepo. Z njim sem rada. Pa naj greva samo na kavo, pa naj se samo malo stisnem k njemu. Ali pa, ko skupaj pijeva močno, črno vino. Ali ko se divje in noro ljubiva. Fukava, po ure in ure sva v postelji. S premori seveda. Kot da bi bila spet froca. Ker on ne spi s svojo ženo že tretje leto. Ne vem, kaj je to s pari. Ker včasih, ko je bolj potreben, nič ne čaka, brez predigre se spusti vame. Jaz ga razumem, lahko ga razumem.
Samo čez pol ure poskrbi zame. In potem ure leživa v postelji in kadiva. Čisto otročja sva, ko se pogovarjava. Ko pojeva skupaj stare šlagerje. Na njegovi vikendici pod hribi. Skriti kot azil, kot zaklonišče. Med smrekami in zelenjem. Sva resnično skupaj. Ko se pokrije z odejo in se spusti k njemu. Ko mi jo liže. Tako, z užitkom. Ko mi ga draži, ko ga najde enako hitro kot jaz. Ko mi prihaja in prihaja. Ko mi potem reče: Veš kakšne probleme imajo druge, da jima pride. Si jih imel veliko? se smejem.
Ob njem se smejem. Prikupno zmeden je. Ta moj grafik, tiskar. Ta moj fukač. Ta moj prijatelj. Ta moj ljubček. Ta moj čoln. Ta moj otok. Tudi ti nisi ravno svetnica, se zasmeje nazaj in nama natoči nov kozarec vina. Midva prešuštnika, kurbirja.
A sanjamo, a kar sanjamo, delo pa čaka?! reče šef. Saj ni tako slab, tudi nanj pritiskajo. Samo včasih je tako konfuzen, tako brezvoljen, tako malhav. Saj, skoraj bi imela afero pred leti. Pa sem pravi čas ustavila konje. Na srečo.
In zdaj samo čakam na petek. Na najin petek. Pokličem hčer, naj si vzame pico iz zmrzovalnika. Pokličem njega, ali bo končno menjal na avtu letne gume.
Zdaj v bistvu samo čakam petek.
20. 11.
Velikokrat se samo čudim, kako lahko zdržim. Njegovo grobost, njegov hlad. Mrzel je kot riba. Ves čas se kregava. Rekla sem mu, prosila sem ga, da bi zaradi naliva hčer peljal do šole. Pa nič. Kako je lahko tak, do lastnega otroka? Ker ima čas. Ker on je gospod. Ker ima avtopralnico, ki jo je kupil z denarjem iz Švice, tam je delal. Takrat je lazil za mano in mi kupoval dobesedno vse. Plazil se je pred mano in mi obljubljal nebesa. Zdaj ga prosim, naj da Jelki za malico. In ji da deset evrov. Kaj naj kupi s tem drobižem? On pa se valja v denarju. On, ki misli, da ima zaradi vsega tega denarja kontrolo. Samo misli si. Saj plačuje položnice, a ne vseh. Za hrano da komaj kaj, jedel bi pa kot car. Enako se obnaša pri svoji hčeri. Na kolenih sem ga morala prositi, da ji je kupil zimsko bundo. Prekleti bednik. Na kegljišču pa pusti denarja za eno bundo vsak večer, da sploh ne omenjam trave in viskija, ki ju žge vsak drugi dan! Samo ga poznam, sem ga prečitala, vse večji revček je. Nima druge ženske, ker jo ne more dobiti. Da bi šel h kurbi, k prostitutki, pa je preveč škrt. V to sem prepričana. S tistimi svojimi obrtniki se druži. Ki imajo slamo v glavi in polno denarnico. A mi je vseeno. Samo da je do lastne hčerke tak, tega ne razumem. Seveda je prišel ponoči, nalit in smrdeč je zjutraj spal na kavču v dnevni.
Popoldne sem skočila do zdravnika po bolniško. Pohoten, star prasec je, res pa mi kadarkoli da bolniško. No, kaj bo dobrega? je vprašal. Nič, duši me, kašelj, saj veste. Cigarete ljubica moja, je rekel, slecite se do pasu. In potem je poslušal pljuča, bronhije. Potem mi je stiskal joške preko modrca, roke so mu zašle proti bokom, še nižje bi šel, če se ne bi umaknila. O, to pa ne, mi je ušlo. To je samo preventivno, ljubica moja, kdaj pa ste bili nazadnje na mamografiji, pa cigarete bi bilo treba ukiniti, saj veste, športne copate pa teči ali na fitnes, zaenkrat še ni kritično, ampak človek nikoli ne ve, to pravim vam v dobro, samo vam, ljubica moja. Me je kar minilo, da govori to on, ves slinast in zašpehan, prav on. Toda bolniško rabim, za jutri, ostalo mi je samo še dva dni dopusta za novoletne praznike.
Včasih ko čakam na srečanje z ljubčkom, mi je tako, kot da sem v puberteti, kot da me bo razneslo. Vsa vlažna sem, in če zamuja, se poigram, kar v avtu. Spodaj imam vse mokro, napeto in trdo, samo malček rabim, nekaj dotikov, nekaj norih misli. Doma me čakata gora umazanega in gora nezlikanega perila. In potem na zmrznjeno pico nastrgam sir, dodam malo svežega peteršilja in olivno olje. Moja mala ukana, goljufija. Preprosto nimam časa. Kaj misliš, da bom žrl te pomije, reče. Jelka otrpne, tiho je. Ta primitivec, ta bednik.
Kar ubila bi ga!
27. 12.
Imela sem moraste sanje. Kljub kašlju sem sredi noči prižgala cigareto. Zunaj je naletaval čipkasto droben sneg. Strmela sem skozi okno. Par, ki je stal ob betonski ogradi pri reki, se je strastno poljubljal. Ona mu je odpela plašč in se stisnila k njemu.
Kot iz pravljice sta bila.
Poiskala sem stare albume, našla moje stare poročne slike. Novi sem imela samo dve. Več kot smešni. Na eni sva sama z Igorjem. V roki drži pumpo za kolo, ves nasmejan. Na drugi smo moj brat, Jelka, Igorjeva poročna priča, Igor in jaz. V rokah imam šopek ivanjščic.
Zakaj ne morem zavrteti časa nazaj? pomislim.
In potem zaprem albume in jih skrbno shranim v leseno skrinjo na hodniku.
Pridi, pridi že, no, zaslišim Igorjev glas iz spalnice.
Tako strah me je, da bo izginilo.
Vse, vse.
Silvester
Raje se ne spomnim lanskega. Igor je bil za to bedasto idejo, da skupaj z bivšim možem in njegovo plesalko pričakamo novo leto. Ne vem, kako je prišlo do tega. Dekle je imelo dvaindvajset let, čokoladno kožo in simpatičen nasmeh. In bila je noseča. Baje z mojim bivšim. Ne briga me, sprejela sem, ker je bila Jelka za. Zdaj že lepo hodi okoli, nič več se ne opira na bergle. Kakšna operacija jo vseeno še čaka, a vidim, da se je pobrala, in samo to šteje. Očitno je z mano tako – najdem se, ko sem v krizi. Ali, koso drugi okoli mene v krizi, ko me resnično potrebujejo. Samo grenkoba je pa ostala. Ko vidim Igorja in bivšega moža, kako nazdravljata. Tu, sredi utripajočih luči, ob obloženi mizi sedi moj moški in človek, ki me je skoraj uničil. Če bi mi kdo to rekel pred letom dni, bi mislila, da je nor. A norost je nekaj najbolj normalnega, zdaj to vem. Popoldne sem storila to, kar sem hotela že dolgo. Zverižen motor sem s težavo zvlekla do brega reke in ga porinila v reko navzdol. Da ga ne bi več nikdar videla. Ne vem, kako je to z ljudmi, kako jim uspe pozabljati. Izbrisati ne morem. Tudi če bi rada. Ne morem in ne morem.
Včasih sem rada spila kozarec, dva. Štok ali vekijo. Zdaj pa se mi alkohol gabi. In ko sta se moška nalivala, sem se ves čas umikala. Niti slišala nisem, kaj govorita, bilo je, kot da ni zvoka. Jelka in noseča Brazlika sta se ves čas nekaj hihetali. V kotu je grmela televizija. Bala sem se zapreti oči, ves svet je plesal. Tako neresnično je bilo vse skupaj. Iztok je odkupil Igorjevo sliko. Naj bo v avtopralnici, me ne briga, raje kot v galerijah, naj jo ljudje vidijo, je bil Igor ves srečen. Ker on se je izogibal konfliktom. On, ki mi je šele pred dnevi priznal, kako si je vedno želel družine in kako ga je bilo strah, da ne bo zmogel.
Samo nekaj sem trdno odločena. Ne bom več imela otrok. Ne bom jih več pošiljala v ta prekleti svet.
In potem smo nazdravili in se poljubljali. Malo po polnoči sem se umaknila v spalnico.
Odgrnila sem zaveso.
Nešteto zvezd je zlato sijalo na temno modri preprogi neba.
Je kje kašna moja?
Naenkrat se je vrnilo, vse, vse.
Zvila sem se v dve gubi, pokrila z odejo.
In jokala.
Jokala kot toča.
1. 1.
Vsi so spali kot postreljeni. Niti kave si nisem skuhala. Na črpalki sem kupila šteko cigaret. Hiša starega kmeta je bila zapuščena, polkne zaprte. Na kljuki sem mu v vrečki pustila čestitko in cigarete.
Parkirala sem pod staro češnjo in se preobula v gumijaste škornje. Sneg mi je zaškripal pod nogami.
Brunarica je bila skoraj zasuta v snegu. Z malo lopato sem porabila pol ure, da sem lahko odprla vrata in zakurila. Majhen prostor je bil v hipu topel in lahko sem se preoblekla.
Malo sem se ozirala naokoli, na srečo velikana ni bilo.
S police sem vzela popisan zvezek. Skoraj poln je bil. Malo sem polistala. Odprla sem vrata železnega gašperčka.
A nisem mogla, preprosto nisem mogla brati.
Stopila sem znova pred hišo in opazovala vas v dolini. Ledene sveče, velike kot kapniki, so postali mavrična zavesa, obsijana s sončnimi žarki.
In potem je od nekje priletela čisto drobna ptička.
Zaman sem iskala ostanke hrane po hiški, vsaj kakšno skorjo kruha.
Na pomlad, si rečem, na pomlad bom posejala celo polje ivanjščic. Na pomlad pridemo vsi trije, govorim samo s sabo.
In potem se ustrašim, da ne bi kdo prišel, in počasi peljem po zaledenelem kolovozu.
Na majhnem pokopališču gorita dve sveči.
Hladno je.
enkrat po novem letu
Sedim ob reki, na klopci, ki jo ponavadi okupirajo klošarji. Mraz je, zato so si gotovo poiskali topel kotiček. V kakšni pasaži, čakalnici, nad rešetkami jaškov, od koder piha topel zrak.
Bože mili, si rečem, tega ne bo nikoli konec. Teden dni po novem letu me je pričelo dušiti in ne vem, po koliko letih sem se odpravila do zdravnika, ki me je poslal na slikanje pljuč. S cigareti bo treba nekaj narediti, je rekel, po izvidih bova pa videla. Ne vem, kaj mi je bilo, vsa sem se tresla tiste dni, ko sem čakal na izvide. Ne vem, zakaj najprej pridejo črne misli. Predstavljala sem si, kako mi reče: ni vam več ostalo veliko življenja. Ne vem, zakaj. Morda bi se potem zagrizla, borila bi se. Doma jim nisem niti povedala. Predstavljala sem si, kako me peljejo v bolnico, v temen hodnik, pod ogromne železne aparate. Predstavljala sem si, kako mi ob jutranjem česanju zdrsnejo vsi lasje v lijak. Plešasta obstanem pred zrcalom.
In tako sedim ob reki. Zvezek, ki sem ga hotela vreči v ogenj, imam v naročju. Isti zvezek, ki sem ga več kot pred letom nepopisanega držala v naročju. Prve besede so bile: samota, obdaja me samota. Nič drugače ni, nič lažje. Iz žepa vzamem škatlico cigaret. Posvaljkam jo, obliznem in brez razmišljanja prižgem.
Mirna sem.
Tako nevarno mirna.
odlomki iz romana
enkrat, ne vem točno, kdaj
Ta pizda zafukana, ta kurbin sin, uničiti me hoče.
Iztok, moj mož.
Prekleti idiot, degen, bebec, kdo pa misli, da je? Počasi, prav počasi me muči, ne vem, zakaj sploh še vztrajam, zaradi hčerke ali kaj? Da se ne poruši hišica iz kart?! Kam naj bi pa šla, na cesto? Past, ki sem si jo nastavila sama. Nisem si podobna. Pride in ne pride, z zadahom, ves zapit in nakajen proti jutru, popiva s tistimi svojimi Benoti, Vladoti, Andreji, potem se ves dan vlači po hiši in pizdi.
Tistih časov, ko smo hodili ven v parih, je že davno nepreklicno konec; piknikov, zabav in praznovanj. Eni so se ločili, drugi zapili, v glavnem pa so pričeli moški solirati. Sicer pa, ta umetna druženja, vedno ene in iste debate, z ljudmi si, poznaš jih leta in leta, pa jim ne zaupaš, ne poveš jim niti ene same svoje skrivnosti. Leta in leta se družiš z ljudmi, a jih v bistvu ne poznaš in oni ne poznajo tebe. Toliko blefa in igre, toliko lažnih, praznih besed, parol in fraz. Samo vsaj dolgčas ni bilo, čeprav mi je šlo velikokrat na bruhanje. Potem pa ves čas zakajanje, to skrivno kajenje trave in kombiniranje s pijačo, kot kakšni nedozoreli mulčki. Seveda, Iztok se zakaja še zdaj, mater, nikoli ne bo odrasel in prevzel odgovornosti, posebno zdaj ne, ko mu finančno dobro gre. Seveda pa potem ni bilo nič od fuka, po travi je človek totalka pasiven. Samo če sem tudi sama žgala po viskiju in se zadevala, potem mi je kdaj pa kdaj le prišlo. Svoj limit sem izpolnila. Sicer pa tudi prej ni bilo bogve kaj od seksa z njim, zdaj pa ga moram prositi, da spi z mano. A sem se znala vedno igrati tudi sama s sabo, z njim mi skoraj nikoli ni prišlo. Z nekom živiš, navidez furaš, dobro veš, da to ni to, in vendar vztrajaš!
Beda!
sobota, siva sobota
Spomnim se pesnička, ki je hodil k nam na uredništvo, kako je bil zacopan vame, svoje knjige mi je podarjal, kupoval rože, nakit, celo obleke, taka uboga para. Sem mu rekla: Ni druge, lahko sva si blizu v mislih! On pa je vztrajal in vztrajal, pošiljal mi je pesmi, posvetil jih je meni, nekatere sem shranila. Kar tako.
… ni druge, mi rečeš v smehu, kot živeti skupaj v mislih, saj veš, srce je osamljen lovec, kot grenki med je najin sladki obup, zaljubljenca v peklu nebes…sedela sta na balkonu brez razgleda, zaljubljenca, ki iskala sta se stoletja, ona oblečena v njegovo kožo, on ubežnik, očaran nad njeno lepoto…
Z leti umre ta strast, ogenj ugasne, postelja postane ledena, samo berem še v njej in se kdaj igram sama s seboj. Iztok pride ali ne pride, večinoma spi v galeriji, vsaj dvakrat na teden nakajen, dvakrat na teden mačkast.
Samo jaz potrebujem moškega, pravega moškega, ne revčkov, ki mi recitirajo, ne takih egoističnih nakajenih pizd, kot je moj Iztok.
Kakšne kurbe smo ljudje.
In potem mora v težkih sanjah, moja hči me vidi, kako sva z ljubimcem v zakonski postelji, pride do vrat spalnice, prav nič se ne boji, nič ni začudena, zadaj igrajo kitare, kot da bi se trgalo v meni. Vsa potna se prebudim.
Ja, mnogi moški sanjajo, da bi spali z dvema ženskama hkrati, mnoge ženske si želijo seksa z neznancem, neznano je vznemirljivo. Leta opravijo svoje, naveličanost, dolgčas, rutina, celo sovražnost.
17. 11.
Samota, obdaja me samota. V naročju držim prazen, nepopisan zvezek. No, nekaj čačk je, par starih pesmi.
Nedelja, obupna nedelja. On leži. On počiva. Moj mož. Iztok. Tam v sobi je, obrnjen na bok, z daljincem v roki. Drema, morda je buden. Ne vem, to je noro, da ga moram po vseh teh letih prositi, da spi z mano. Včasih me odrine, drugič spet me sune, grobo, brez razloga. Ne vem, ali je zakajen ali se samo izmika.
Enkrat na mesec se me oprime s hrbta, pred leti me je vsaj pobožal, še suha sem, ko me napiči, ko ga zarine vame, ko se me drži za ramena, ko suva vame, ko mu pride po minuti, dveh. Potem vstane in gre brez besed pod tuš. Jaz pa ležim tam, napolnjena z njegovim semenom, ki mi toplo mezi po stegnih. Potem gre v kuhinjo in si pripravi sendvič. Potem gre v dnevno sobo, si zvije špinel, bulji v televizijo. Takrat ne vem, kdo je ta človek, ki živi ob meni leta in leta. Prisilil me je, dobesedno prisilil, da sem si po enem letu zakona poiskala druge moške. Mnogo moških. Poročenih moških, samskih, kurbirjev. Za enkrat ali večkrat, odvisno, kako dobri so v postelji, koliko dajo od sebe, koliko zdržijo in kako zabavni so. Zato jih je večina odpadla po prvem fuku. Zato, ker so dolgočasni, ker jih je sam ego, jaz, jaz, ker jim prihaja kot zajcem.
Samo zdaj se bojim, da sem se ujela, da sem se zacopala.
Nedelja je, obupna nedelja. Hči v svoji sobi gleda Živ-žav. Na mali mizici sem ji pripravila puding in žličko. Moja sončna hči. Moja razvajena, ljuba hči.
Nedelja je, moram pripraviti vse za kuho. Blitva, krompir, pečen piščanec in radič. On leži in drema. Poberem perilo iz pralnega stroja in ga odnesem na balkon. V dnevni sobi je vse polno pepela. Pa seveda ostanki džointov. Kako more, pri teh letih, totalna nezrelost.
On počiva, spi, ves zmačkan in zdelan. Prišel je tam proti jutru.
Hči se zasmeji izza vrat.
Potem stopim do kleti in ljubčka kličem po mobilcu. Številka ni dosegljiva, prosimo, pokličite kasneje. Kdaj kasneje? Kar čakam tam v zapuščeni kleti. On se ničesar več ne loti. Kot ta klet postajam. Čakam, da se obleče, da se na hitro uredi in se pobere na kegljišče k zgubam, kot je on.
Hči se komaj ustavi med vrati in zakliče: Mami, k Nataši grem!
Redko kdaj se ustavi in me poljubi na lice. Moja sončna hči. Pridi, samo kmalu pridi, zakličem nazaj. Nazaj. Zavrteti čas nazaj. Ko je bila mala, ko je bila čisto moja.
Zdaj je hiša prazna. Zdaj lahko zaklenem vrata in skoraj stečem v spalnico. Od enajstega leta je tako. Niti slečem se ne, samo dva prsta porinem za hlačke. In mislim nanj. Na mojega ljubčka. Ko se igram, ko storž naraste, otrdi, ko ga dražim vse močneje. Vidim ga, njega, nad mano je, tiča je vzel v roke, gleda me, razširil mi je nogi, ne mudi se mu, tudi on se igra in čaka, da mu stopi. Ppriprte oči ima, dviga se mu, trd je, ko se počasi igram in ga gledam, ko čaka in čaka na pravi trenutek, da sem vlažna, da sem mokra. Ko mi dvigne nogi na hrbet in počasi prodre, prav počasi, ko čutim, o bog, kako čutim, ko sune do konca, ko vidim njegov obraz, vznesen, srečen, ko šepeta, moja, moja, ko nabija, vse hitreje in hitreje, ko me preplavi topel val, ko se trga tudi meni, ko začutim tisti ogenj, tisto lavo, ko sem na robu joka, ko me strese krč žareče svetlobe, ko me v krikih odnese daleč.
Kot smrt je, kot mala, lepa smrt. Kot odrešitev je.
Sama ležim na postelji in sopem. Včasih so orgazmi čisto kratki, drugič me odnese po minuto, dve. Včasih bi se igrala dvakrat, trikrat na dan. Drugič ne čutim potrebe po dva tedna. Samo ko moram, potem res moram. Ker me boli pod trebuhom, ker so joški tako napeti, da me je strah. Kot takrat, ko sem bila noseča. Tako sem si želela, tako sem bila potrebna. Pa se me osem mesecev ni dotaknil. Ko sem ga skoraj prosila. Ko sem ga dokončno odpisala. Kot ljubimca.
Vedno sem imela moške. Potrebujem jih. Česar nimaš in ne dobiš doma, pač iščeš okoli. Doma, okoli. Doma. Gledam v strop. Spet na robu, spet ta nihanja. Kdaj bo minilo. Sedim na postelji. Si želim preveč, nemogoče? Da bi se kdo stisnil k meni, da bi se me dotaknil. Da bi bil nežen in pozoren, da bi se igral z mano. In jaz z njim.
Vključim sesalec in ga besno premetavam po tepihu sem in tja.
Nedelja je. Obupna nedelja.
Samota, obdaja me samota.
19. 11.
Torej, na uredništvu je prava norišnica. V zadnjih letih se je vse obrnilo na glavo. Založništvo je postalo marketing in trgovina, preživijo samo tisti, ki so sposobni politikom lizati rit in si izboriti subvencije. Kot ta mladi, brezobzirni napol slepi povzpetnik, član vseh mogočih komisij in žirij, član nacionalnega sveta, ki mi je pred časom rekel s ciničnim smehom:
Draga moja, vse je vezana trgovina, denar nam ne pomeni veliko, a zanj bi vse storili!
Nekateri so dobesedno preskočili več stopnic. Še včeraj smo pili skupaj kavo, zdaj pa se pogovarjamo kot tujci. Ker gre zdaj za posel, ker je založba odpustila tiste, ki so bili odveč, ker tu spodaj varčujemo. Ker mi znamo, mi zmoremo, mi bomo preživeli na trgu, tulijo naši vodilni menedžerji. Dobro jutro džezerji, kličejo vas japiji in menedžerji. Za posrat. Samo veliko založb je šlo v maloro. Mi smo najprej sčrtali naše domače tipe. Ukinili smo jih, dovolj zabave. Saj, stiskamo še kakšno knjigico, samo v glavnem učbenike, obrazce, tisto, kar se prodaja, tisto, kar prinaša zaslužek. Zato pa imajo na vrhu deset, petnajst jurjev, mi pa desetkrat manj. Ne, ne bom se razjokala, ne, samo drugače je. Za sto posto. Končno pa mi je vseeno. Konec romantike, konec jodlanja.
Ker vseeno lahko grem, kadar hočem, vzamem dopust ali bolniško in grem. Seveda, če ima ljubi tudi čas. Ker njega enako davijo doma. Njemu verjamem, njemu zaupam.
Ne, ne bom se zaljubila pri skoraj štiridesetih. Samo z njim mi je lepo. Z njim sem rada. Pa naj greva samo na kavo, pa naj se samo malo stisnem k njemu. Ali pa, ko skupaj pijeva močno, črno vino. Ali ko se divje in noro ljubiva. Fukava, po ure in ure sva v postelji. S premori seveda. Kot da bi bila spet froca. Ker on ne spi s svojo ženo že tretje leto. Ne vem, kaj je to s pari. Ker včasih, ko je bolj potreben, nič ne čaka, brez predigre se spusti vame. Jaz ga razumem, lahko ga razumem.
Samo čez pol ure poskrbi zame. In potem ure leživa v postelji in kadiva. Čisto otročja sva, ko se pogovarjava. Ko pojeva skupaj stare šlagerje. Na njegovi vikendici pod hribi. Skriti kot azil, kot zaklonišče. Med smrekami in zelenjem. Sva resnično skupaj. Ko se pokrije z odejo in se spusti k njemu. Ko mi jo liže. Tako, z užitkom. Ko mi ga draži, ko ga najde enako hitro kot jaz. Ko mi prihaja in prihaja. Ko mi potem reče: Veš kakšne probleme imajo druge, da jima pride. Si jih imel veliko? se smejem.
Ob njem se smejem. Prikupno zmeden je. Ta moj grafik, tiskar. Ta moj fukač. Ta moj prijatelj. Ta moj ljubček. Ta moj čoln. Ta moj otok. Tudi ti nisi ravno svetnica, se zasmeje nazaj in nama natoči nov kozarec vina. Midva prešuštnika, kurbirja.
A sanjamo, a kar sanjamo, delo pa čaka?! reče šef. Saj ni tako slab, tudi nanj pritiskajo. Samo včasih je tako konfuzen, tako brezvoljen, tako malhav. Saj, skoraj bi imela afero pred leti. Pa sem pravi čas ustavila konje. Na srečo.
In zdaj samo čakam na petek. Na najin petek. Pokličem hčer, naj si vzame pico iz zmrzovalnika. Pokličem njega, ali bo končno menjal na avtu letne gume.
Zdaj v bistvu samo čakam petek.
20. 11.
Velikokrat se samo čudim, kako lahko zdržim. Njegovo grobost, njegov hlad. Mrzel je kot riba. Ves čas se kregava. Rekla sem mu, prosila sem ga, da bi zaradi naliva hčer peljal do šole. Pa nič. Kako je lahko tak, do lastnega otroka? Ker ima čas. Ker on je gospod. Ker ima avtopralnico, ki jo je kupil z denarjem iz Švice, tam je delal. Takrat je lazil za mano in mi kupoval dobesedno vse. Plazil se je pred mano in mi obljubljal nebesa. Zdaj ga prosim, naj da Jelki za malico. In ji da deset evrov. Kaj naj kupi s tem drobižem? On pa se valja v denarju. On, ki misli, da ima zaradi vsega tega denarja kontrolo. Samo misli si. Saj plačuje položnice, a ne vseh. Za hrano da komaj kaj, jedel bi pa kot car. Enako se obnaša pri svoji hčeri. Na kolenih sem ga morala prositi, da ji je kupil zimsko bundo. Prekleti bednik. Na kegljišču pa pusti denarja za eno bundo vsak večer, da sploh ne omenjam trave in viskija, ki ju žge vsak drugi dan! Samo ga poznam, sem ga prečitala, vse večji revček je. Nima druge ženske, ker jo ne more dobiti. Da bi šel h kurbi, k prostitutki, pa je preveč škrt. V to sem prepričana. S tistimi svojimi obrtniki se druži. Ki imajo slamo v glavi in polno denarnico. A mi je vseeno. Samo da je do lastne hčerke tak, tega ne razumem. Seveda je prišel ponoči, nalit in smrdeč je zjutraj spal na kavču v dnevni.
Popoldne sem skočila do zdravnika po bolniško. Pohoten, star prasec je, res pa mi kadarkoli da bolniško. No, kaj bo dobrega? je vprašal. Nič, duši me, kašelj, saj veste. Cigarete ljubica moja, je rekel, slecite se do pasu. In potem je poslušal pljuča, bronhije. Potem mi je stiskal joške preko modrca, roke so mu zašle proti bokom, še nižje bi šel, če se ne bi umaknila. O, to pa ne, mi je ušlo. To je samo preventivno, ljubica moja, kdaj pa ste bili nazadnje na mamografiji, pa cigarete bi bilo treba ukiniti, saj veste, športne copate pa teči ali na fitnes, zaenkrat še ni kritično, ampak človek nikoli ne ve, to pravim vam v dobro, samo vam, ljubica moja. Me je kar minilo, da govori to on, ves slinast in zašpehan, prav on. Toda bolniško rabim, za jutri, ostalo mi je samo še dva dni dopusta za novoletne praznike.
Včasih ko čakam na srečanje z ljubčkom, mi je tako, kot da sem v puberteti, kot da me bo razneslo. Vsa vlažna sem, in če zamuja, se poigram, kar v avtu. Spodaj imam vse mokro, napeto in trdo, samo malček rabim, nekaj dotikov, nekaj norih misli. Doma me čakata gora umazanega in gora nezlikanega perila. In potem na zmrznjeno pico nastrgam sir, dodam malo svežega peteršilja in olivno olje. Moja mala ukana, goljufija. Preprosto nimam časa. Kaj misliš, da bom žrl te pomije, reče. Jelka otrpne, tiho je. Ta primitivec, ta bednik.
Kar ubila bi ga!
27. 12.
Imela sem moraste sanje. Kljub kašlju sem sredi noči prižgala cigareto. Zunaj je naletaval čipkasto droben sneg. Strmela sem skozi okno. Par, ki je stal ob betonski ogradi pri reki, se je strastno poljubljal. Ona mu je odpela plašč in se stisnila k njemu.
Kot iz pravljice sta bila.
Poiskala sem stare albume, našla moje stare poročne slike. Novi sem imela samo dve. Več kot smešni. Na eni sva sama z Igorjem. V roki drži pumpo za kolo, ves nasmejan. Na drugi smo moj brat, Jelka, Igorjeva poročna priča, Igor in jaz. V rokah imam šopek ivanjščic.
Zakaj ne morem zavrteti časa nazaj? pomislim.
In potem zaprem albume in jih skrbno shranim v leseno skrinjo na hodniku.
Pridi, pridi že, no, zaslišim Igorjev glas iz spalnice.
Tako strah me je, da bo izginilo.
Vse, vse.
Silvester
Raje se ne spomnim lanskega. Igor je bil za to bedasto idejo, da skupaj z bivšim možem in njegovo plesalko pričakamo novo leto. Ne vem, kako je prišlo do tega. Dekle je imelo dvaindvajset let, čokoladno kožo in simpatičen nasmeh. In bila je noseča. Baje z mojim bivšim. Ne briga me, sprejela sem, ker je bila Jelka za. Zdaj že lepo hodi okoli, nič več se ne opira na bergle. Kakšna operacija jo vseeno še čaka, a vidim, da se je pobrala, in samo to šteje. Očitno je z mano tako – najdem se, ko sem v krizi. Ali, koso drugi okoli mene v krizi, ko me resnično potrebujejo. Samo grenkoba je pa ostala. Ko vidim Igorja in bivšega moža, kako nazdravljata. Tu, sredi utripajočih luči, ob obloženi mizi sedi moj moški in človek, ki me je skoraj uničil. Če bi mi kdo to rekel pred letom dni, bi mislila, da je nor. A norost je nekaj najbolj normalnega, zdaj to vem. Popoldne sem storila to, kar sem hotela že dolgo. Zverižen motor sem s težavo zvlekla do brega reke in ga porinila v reko navzdol. Da ga ne bi več nikdar videla. Ne vem, kako je to z ljudmi, kako jim uspe pozabljati. Izbrisati ne morem. Tudi če bi rada. Ne morem in ne morem.
Včasih sem rada spila kozarec, dva. Štok ali vekijo. Zdaj pa se mi alkohol gabi. In ko sta se moška nalivala, sem se ves čas umikala. Niti slišala nisem, kaj govorita, bilo je, kot da ni zvoka. Jelka in noseča Brazlika sta se ves čas nekaj hihetali. V kotu je grmela televizija. Bala sem se zapreti oči, ves svet je plesal. Tako neresnično je bilo vse skupaj. Iztok je odkupil Igorjevo sliko. Naj bo v avtopralnici, me ne briga, raje kot v galerijah, naj jo ljudje vidijo, je bil Igor ves srečen. Ker on se je izogibal konfliktom. On, ki mi je šele pred dnevi priznal, kako si je vedno želel družine in kako ga je bilo strah, da ne bo zmogel.
Samo nekaj sem trdno odločena. Ne bom več imela otrok. Ne bom jih več pošiljala v ta prekleti svet.
In potem smo nazdravili in se poljubljali. Malo po polnoči sem se umaknila v spalnico.
Odgrnila sem zaveso.
Nešteto zvezd je zlato sijalo na temno modri preprogi neba.
Je kje kašna moja?
Naenkrat se je vrnilo, vse, vse.
Zvila sem se v dve gubi, pokrila z odejo.
In jokala.
Jokala kot toča.
1. 1.
Vsi so spali kot postreljeni. Niti kave si nisem skuhala. Na črpalki sem kupila šteko cigaret. Hiša starega kmeta je bila zapuščena, polkne zaprte. Na kljuki sem mu v vrečki pustila čestitko in cigarete.
Parkirala sem pod staro češnjo in se preobula v gumijaste škornje. Sneg mi je zaškripal pod nogami.
Brunarica je bila skoraj zasuta v snegu. Z malo lopato sem porabila pol ure, da sem lahko odprla vrata in zakurila. Majhen prostor je bil v hipu topel in lahko sem se preoblekla.
Malo sem se ozirala naokoli, na srečo velikana ni bilo.
S police sem vzela popisan zvezek. Skoraj poln je bil. Malo sem polistala. Odprla sem vrata železnega gašperčka.
A nisem mogla, preprosto nisem mogla brati.
Stopila sem znova pred hišo in opazovala vas v dolini. Ledene sveče, velike kot kapniki, so postali mavrična zavesa, obsijana s sončnimi žarki.
In potem je od nekje priletela čisto drobna ptička.
Zaman sem iskala ostanke hrane po hiški, vsaj kakšno skorjo kruha.
Na pomlad, si rečem, na pomlad bom posejala celo polje ivanjščic. Na pomlad pridemo vsi trije, govorim samo s sabo.
In potem se ustrašim, da ne bi kdo prišel, in počasi peljem po zaledenelem kolovozu.
Na majhnem pokopališču gorita dve sveči.
Hladno je.
enkrat po novem letu
Sedim ob reki, na klopci, ki jo ponavadi okupirajo klošarji. Mraz je, zato so si gotovo poiskali topel kotiček. V kakšni pasaži, čakalnici, nad rešetkami jaškov, od koder piha topel zrak.
Bože mili, si rečem, tega ne bo nikoli konec. Teden dni po novem letu me je pričelo dušiti in ne vem, po koliko letih sem se odpravila do zdravnika, ki me je poslal na slikanje pljuč. S cigareti bo treba nekaj narediti, je rekel, po izvidih bova pa videla. Ne vem, kaj mi je bilo, vsa sem se tresla tiste dni, ko sem čakal na izvide. Ne vem, zakaj najprej pridejo črne misli. Predstavljala sem si, kako mi reče: ni vam več ostalo veliko življenja. Ne vem, zakaj. Morda bi se potem zagrizla, borila bi se. Doma jim nisem niti povedala. Predstavljala sem si, kako me peljejo v bolnico, v temen hodnik, pod ogromne železne aparate. Predstavljala sem si, kako mi ob jutranjem česanju zdrsnejo vsi lasje v lijak. Plešasta obstanem pred zrcalom.
In tako sedim ob reki. Zvezek, ki sem ga hotela vreči v ogenj, imam v naročju. Isti zvezek, ki sem ga več kot pred letom nepopisanega držala v naročju. Prve besede so bile: samota, obdaja me samota. Nič drugače ni, nič lažje. Iz žepa vzamem škatlico cigaret. Posvaljkam jo, obliznem in brez razmišljanja prižgem.
