TOMAŽKOVE PESMI

SMEH lN JOK

V banji, do roba polni, sedi,
objestno kriči,
uživa;
račko, ribico umiva,
z zabavo
vodo izliva na travo.

V banji se kakor vrtavka vrti,
poskoči,
zdrsne
in z ritko
na vodo že plitko
poči.

Vsenaokrog škropi,
da je nevarno
priti bliže.
Solze smeha
po licih teko;
vodna gladina pa leze vse niže.

Nenadoma glasen jok.
Kaj pa je to?
Joj, naš otrok!
Kaj se je zgodilo,
da joka tako milo?

Kaj? Prazna banja,
v njej niti kaplje ni več;
saj to je preveč hudo.
Naokrog vsa mokra je trava.
Na njej banja — čolniček plava.

Po licih pa potok solza
se kotrlja,
a zdaj od joka,
da človeku srce poka.

Tako navadno se zgodi:
oseki sledi
plima.

Ne gre drugač:
pri otrocih je pač
taka klima.

GREVA PUTKE GLEDAT

»Teta Piha, gleva k Cankalju putke gledat«
Tomaž,
saj jih imaš
doma.
Pri Cankarjevih so prav take
kot vsake
putke, kot naše.

Tomaž se ne vda še:
»Gleva k Cankalju putke gledat!«

Pa naj bo.
No,
tam pa je tudi petelin
in Tomaž še v hlev pokuka,
ko krava zamuka.
Pa zajčki
v beli srajčki
pa morski prašiček,
ki cvili,
da Tomažu se smili.

Zato so Cankarjeve putke tako drugačne;
zato začne Tomaž svoj dan:
Gleva k Cankalju putke gledat.

TOMAŽ LJUBI BOMBONE

Tomaž ljubi bombone;
saj to že veste.
In če kdaj greste
v samoposrežno,
dajte, kupite mu enega!
Tam jih imajo na tone,
Tomaž pa nima nobenega.

LUNA lN AVlON

Tomaž pogleda
v nebo
in se prestraši:
»Joj, teta Piha,
poglej,
avion pa bo
lunco povozil!«

UŽALJENOST

Kadar igra se, igrač je premalo,
ko jih pospravlja, pa jih je preveč.
Oči je hud že: »Tomažek, še malo,
saj uro debelo pospravljaš in več!«

Tedaj pa samo priče Tomaža predstavi:
na tleh med igračami kot na razstavi
užaljen pri dudi si išče pomoč:
»Dudo pa blazinicooo« kriči na vso moč.

RRR

Tomažek spoznava glasovje;
danes — med zadnjimi — r je odkril.
Teta zdaj nove in nove
išče besede, kjer r naj bi bil.

»Daj, teta Piha, pomagaj,
išči mi take besede, da spred,
sredi bo r ali zadaj!«

Ej, ej, takih besed
polno sta našla košaro!
ln med to pisano šaro
roke so, race, pa ribe,
našla sta reke in hribe,
mlinarje in kolobarje
pa še motor in krmarje
in še
kaj vse bi lahko vam naštela,
če glava od rrr bi tako ne brnela ...

BREZ NASLOV

Tomaž, vesel, da zna že reči r,
novico danes je tako razkril:
»Moj oči je brez brade in brez brk!«
(Še sreča, da je včeraj vse obril!)

NAJINO DREVO

S Tomažem imava drevo;
ob gornji tam cesti stoji.

Vse črno črnih vran je na njem.
To bil je Tomažev problem.
V začetku, seveda.

Tomaž misli in gleda:
»Teta Piha, povej,
zakaj pa je toliko vran na drevesu?
Poglej,
kako stiska telo se k telesu!«

Zato,
ker drevo zelo
je prostorno.
Glej, dolge so veje!
Se pravi, na njem je veliko prostora.

Tomažek premisliti mora.
»Mhm!« deje
zgovorno
nato.

-----------------------------

Prideva mimo naslednji dan.
Na hruški spet polno je vran,
na vejah čepijo.
Frrr! Splašijo se, odletijo.

Zakajček Tomaž:
»Teta Piha, kam zletele so vrane?«

Tja, na drugo stran.
Tomaža skrbi:
»Zakaj paaa? Kaj pa tam?
lmajo tudi tam tako drevo za vrane?«
Bo to,
najino drevo
zdaj brez vran?«

Tomažek dolgo dolgo molči.
Zamišljeno sklanja glavo,
ko ob meni drobi.
Čudno, čudno je to!

-----------------------

»Pojdiva gledat prazno drevo!«

Naj bo!
Tako
je danes kot včeraj
cilj najin enak.

Tomaž veselo pospeši korak:
»Glej, spet so vrane na njem!
Kot zmeraj!«

No, rešen je velik problem.
Tomaž si oddahne.
Zdaj je vse v redu.
Vse spet — kot treba — na svojem je mestu.

Ves srečen brblja
Tomaž, skaklja
ob meni po cesti.

MLlNAR TOMAŽ

Ob bistrem potoku je mlin, ha - ha,
tak mlinček imava midva, ha - ha,
kolo pa stoji,
se nič ne vrti,
Tomaža močno žalosti.

Če mlinar - Tomažek bi mlel, ha - ha,
ej, to vam koIo bi vrtel, ha - ha!
Za svoje potičke
in sladke rogljičke
prav drobceni pesek bi imel.

Tako pa sediva na tleh, ha - ha,
pa pihava kot da sva meh, ha - ha,
a mlin ne uboga,
se nama le roga,
kolo pa drži se na smeh.

Tomažek prihaja vsak dan, ha - ha,
čeprav ve, da upa zaman, ha - ha.
Tomaž pa kar čaka,
prst v curek namaka,
jezi se: »Lenoba pa taka!«

POLHOV GRADEC

Spet
sva na dopustu
v letni hišici.

Na izlet
v avgusut
Nama se mudi.

»Saj
v polhen Gradec
bova šla, kajne?«

Kraj
je Polhov Gradec;
si pozabil že?

»Kaj
mi nisi rekla,
da je polno hiš?

Mar
zgrajene niso?
Kaj pa so, povej!«

Kar
si sama spekla,
to nazaj dobiš!

Kar
si skuhaš sama,
To pa še pojej!

TOMAŽ ALPINlST

Polhograjski Dolomiti
zdaj so za oblaki skriti,

zdaj pokažejo vrhove,
tiste znane in pa nove,

Ki jih štejeva po vrsti,
saj stoje kot hiše v Trsti.

Kjer mogočna se grmada
Dviga, šla bi midva rada.

Tja markacije rdeče
kažejo pot, z malo sreče

najdeš jih na tleh, drevesu,
ne uidejo očesu.

Zgoraj klopca je, so skale,
spodaj hiše, čisto male,

temni naokrog gozdovi,
belih cerkvic so zidovi

Pa zelene so dobrave;
ko zazreš se čez planjave,

daleč tam v megli Ljubljana
je Trnjuljčica zaspana.

In čez to lepoto sije
sonce in gorkoto lije.

A kako, da to poznava?
Sva bila na vrh Triglava?

Ne, saj zlezli so Dobravci
v vrh po dveh, ne kot plezalci.

A Tomaž? Po vseh slemenih
– kakor gorska bi naveza –
in po strmih je terenih
kar po štirih gor priplezal...
?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!
Na očetovih ramenih!

SMEH

Nevarna zadeva je smeh;
je kot nalezljiva bolezen.

Pri našem Tomažu začne
se, seve.
Od ust se razleze
mu smeh
do ušes
in še čez,
po zobeh —
kot sneg se belíjo;
takoj zaiskri
se v očeh,
hi—hi,
se pridno bleščijo;
in zdaj je v laseh,
na vse strani
mu frlijo.
ln grlo orehe stresa,
trebušček kot žoga se boči.
Smeh šine v dlani,
da druga ob drugo poči.
Pa smeh
v obeh
nožicah nemirno poskoči.

Potem smeh
iz Tomaža sfrči
naravnost v drevesa;
visoko v vrveh
listje vrtinči, otresa.

Pa v vrane, ha—ha,
da kra, kra
na ves glas
vreščijo.

ln petelin se prešerno
smeji,
da njegov kikiriki
v naslednjo vas
zadoni.

Pa v oblakih je smeh,
napihnjeni so kot baloni,
še malo
pa bo jih razgnalo.
»Ne bo na naju kaj palo?«

Ko veter odpre svoj meh,
z oblaki odnese ves smeh.

TOMAŽEK GRE V GOSTE

Tomažek gre v goste.
Kam,
vas zanima?
Če uganili boste,
gotovo kar sam
vam pokima.
Za zdaj pa je to še skrivnost.

»Gre v gozd?«                                        Ne! Tam je še zima.
»Pa morda na trato?«                            Ah, ne! Na njej je zdaj blato.
»Morda gre na hrib?«                             Saj je pokvarjen.
»V Polhov gre Gradec?«                         Poln je že, poln.
»K mlinu hiti?«                                       Se nič ne vrti.
»Tja, kjer so vrani?«                               Ne, vsi so zaspani.
»H gredam, kjer putke sedijo?«             Že spijo.

»Kam pa?«
Naj sam
vam pove!
»He, he,«
strže korenček Tomaž.
»Ker v gozdu je zima,                    kolo le stoji,
na trati je blato                             zaspani so vrani
in hrib je pokvarjen,                      in putke že spijo —,
je poln Polhov Gradec,                  k medvedku grem v goste,
                                                      ki v postelji moji me čaka.«

Tako dva junaka
čez kratki minuti,
da ni ju več čuti,
objeta zaspita.

MRAVLJlNCl

S Tomažem čepiva na travi in gledava drobni živalski svet:
čebelo pri njeni zabavi
in polža počasneža sled
pa čmrljev kožušček na cvetu,
metulja v pisanem letu,
pikapolonico rdečo,
ki v dlani prinaša ti srečo,
pa črnega murna v fraku,
ki poje nam v prvem mraku,
in škarje hrošča-krojača,
oj, hudega hrošča rogača,
in pajka — južino suho,
glej, v mrežo ujel je muho!
Mravljico pridno s semenom,
ki trudi se s težkim bremenom,
pa črva, ki leze v luknjo,
in krtovo žametno suknjo.

Tako čepiva, čepiva
in vsaki živalci slediva,
kot bi korenine pognala,
kot bi kar tukaj ostala.

Že vso poteptala sva travo.
Končno vzravnam se s težavo:
»Joj, mravljince imam že v nogah!«

Tomaža je strah:
»Kje jih imaš, pokaži!«

Pa se izmaži,
če znaš!

OVCA

Tomažek pozna že veliko živali:
take domače in malo manj domače
pa tiste v živalskem vrtu.

A danes v sosedovi »štali«,
kjer za ograjo
so pujskove krače.

Tam čisto v kotu za stajo
so beli kožuhi
na tankih nogah se majali.

»Kaj pa je to, teta Piha?«
Ovca.
Takrat »beee« so kožuhi dejali,
Tomaž pa: »Čuj, tej živali se kolcal«

UMETNIK

Tomaž je čudežni otrok:
slikarski tak talent ima,
da, kadar je njegov obrok,
vsenaokrog vam popacka.
        Kaj proti njemu je Picásso!
        Naj mastno je klobaso,
        naj vročo sreba juho,
        krog njega nič ni suho.
Slinček je paleta,
lepo — v vseh barvah — pisana.
Na njej sta sir, pasteta,
omaka je narisana,
je sladka marmelada
in črna čokolada.
        Ker jogurt srka rad,
        vse belo je, kot da nam botra zima
        kar sred poletja v kuhinjo prikima.
        Ko jé solato — vse zeleno —
        prijazna spet je tu pomlad!
Kadár je na jedilniku špinača,
za Tomaža prava je igrača.
Ker rad špinače nima,
Prssk — iz ust kakor iz topa
izstreli,
tako da prav do stropa
zelen smodnik se razprši.
        Posebej se izkaže,
        kadar prst zamaže.
»Sam, sam,« ustvarja
z žlico umotvor,
tako da mu iz sklede gor
nazaj v obraz vsebina udarja.
        Njegov je slog
        samosvoj.
        A umetnin njegovih kritik strog?
        Je pralni stroj!

SMEH lN JOK

V banji, do roba polni, sedi,
objestno kriči,
uživa;
račko, ribico umiva,
z zabavo
vodo izliva na travo.

V banji se kakor vrtavka vrti,
poskoči,
zdrsne
in z ritko
na vodo že plitko
poči.

Vsenaokrog škropi,
da je nevarno
priti bliže.
Solze smeha
po licih teko;
vodna gladina pa leze vse niže.

Nenadoma glasen jok.
Kaj pa je to?
Joj, naš otrok!
Kaj se je zgodilo,
da joka tako milo?

Kaj? Prazna banja,
v njej niti kaplje ni več;
saj to je preveč hudo.
Naokrog vsa mokra je trava.
Na njej banja — čolniček plava.

Po licih pa potok solza
se kotrlja,
a zdaj od joka,
da človeku srce poka.

Tako navadno se zgodi:
oseki sledi
plima.

Ne gre drugač:
pri otrocih je pač
taka klima.

GREVA PUTKE GLEDAT

»Teta Piha, gleva k Cankalju putke gledat«
Tomaž,
saj jih imaš
doma.
Pri Cankarjevih so prav take
kot vsake
putke, kot naše.

Tomaž se ne vda še:
»Gleva k Cankalju putke gledat!«

Pa naj bo.
No,
tam pa je tudi petelin
in Tomaž še v hlev pokuka,
ko krava zamuka.
Pa zajčki
v beli srajčki
pa morski prašiček,
ki cvili,
da Tomažu se smili.

Zato so Cankarjeve putke tako drugačne;
zato začne Tomaž svoj dan:
Gleva k Cankalju putke gledat.

TOMAŽ LJUBI BOMBONE

Tomaž ljubi bombone;
saj to že veste.
In če kdaj greste
v samoposrežno,
dajte, kupite mu enega!
Tam jih imajo na tone,
Tomaž pa nima nobenega.

LUNA lN AVlON

Tomaž pogleda
v nebo
in se prestraši:
»Joj, teta Piha,
poglej,
avion pa bo
lunco povozil!«

UŽALJENOST

Kadar igra se, igrač je premalo,
ko jih pospravlja, pa jih je preveč.
Oči je hud že: »Tomažek, še malo,
saj uro debelo pospravljaš in več!«

Tedaj pa samo priče Tomaža predstavi:
na tleh med igračami kot na razstavi
užaljen pri dudi si išče pomoč:
»Dudo pa blazinicooo« kriči na vso moč.

RRR

Tomažek spoznava glasovje;
danes — med zadnjimi — r je odkril.
Teta zdaj nove in nove
išče besede, kjer r naj bi bil.

»Daj, teta Piha, pomagaj,
išči mi take besede, da spred,
sredi bo r ali zadaj!«

Ej, ej, takih besed
polno sta našla košaro!
ln med to pisano šaro
roke so, race, pa ribe,
našla sta reke in hribe,
mlinarje in kolobarje
pa še motor in krmarje
in še
kaj vse bi lahko vam naštela,
če glava od rrr bi tako ne brnela ...

BREZ NASLOV

Tomaž, vesel, da zna že reči r,
novico danes je tako razkril:
»Moj oči je brez brade in brez brk!«
(Še sreča, da je včeraj vse obril!)

NAJINO DREVO

S Tomažem imava drevo;
ob gornji tam cesti stoji.

Vse črno črnih vran je na njem.
To bil je Tomažev problem.
V začetku, seveda.

Tomaž misli in gleda:
»Teta Piha, povej,
zakaj pa je toliko vran na drevesu?
Poglej,
kako stiska telo se k telesu!«

Zato,
ker drevo zelo
je prostorno.
Glej, dolge so veje!
Se pravi, na njem je veliko prostora.

Tomažek premisliti mora.
»Mhm!« deje
zgovorno
nato.

-----------------------------

Prideva mimo naslednji dan.
Na hruški spet polno je vran,
na vejah čepijo.
Frrr! Splašijo se, odletijo.

Zakajček Tomaž:
»Teta Piha, kam zletele so vrane?«

Tja, na drugo stran.
Tomaža skrbi:
»Zakaj paaa? Kaj pa tam?
lmajo tudi tam tako drevo za vrane?«
Bo to,
najino drevo
zdaj brez vran?«

Tomažek dolgo dolgo molči.
Zamišljeno sklanja glavo,
ko ob meni drobi.
Čudno, čudno je to!

-----------------------

»Pojdiva gledat prazno drevo!«

Naj bo!
Tako
je danes kot včeraj
cilj najin enak.

Tomaž veselo pospeši korak:
»Glej, spet so vrane na njem!
Kot zmeraj!«

No, rešen je velik problem.
Tomaž si oddahne.
Zdaj je vse v redu.
Vse spet — kot treba — na svojem je mestu.

Ves srečen brblja
Tomaž, skaklja
ob meni po cesti.

MLlNAR TOMAŽ

Ob bistrem potoku je mlin, ha - ha,
tak mlinček imava midva, ha - ha,
kolo pa stoji,
se nič ne vrti,
Tomaža močno žalosti.

Če mlinar - Tomažek bi mlel, ha - ha,
ej, to vam koIo bi vrtel, ha - ha!
Za svoje potičke
in sladke rogljičke
prav drobceni pesek bi imel.

Tako pa sediva na tleh, ha - ha,
pa pihava kot da sva meh, ha - ha,
a mlin ne uboga,
se nama le roga,
kolo pa drži se na smeh.

Tomažek prihaja vsak dan, ha - ha,
čeprav ve, da upa zaman, ha - ha.
Tomaž pa kar čaka,
prst v curek namaka,
jezi se: »Lenoba pa taka!«

POLHOV GRADEC

Spet
sva na dopustu
v letni hišici.

Na izlet
v avgusut
Nama se mudi.

»Saj
v polhen Gradec
bova šla, kajne?«

Kraj
je Polhov Gradec;
si pozabil že?

»Kaj
mi nisi rekla,
da je polno hiš?

Mar
zgrajene niso?
Kaj pa so, povej!«

Kar
si sama spekla,
to nazaj dobiš!

Kar
si skuhaš sama,
To pa še pojej!

TOMAŽ ALPINlST

Polhograjski Dolomiti
zdaj so za oblaki skriti,

zdaj pokažejo vrhove,
tiste znane in pa nove,

Ki jih štejeva po vrsti,
saj stoje kot hiše v Trsti.

Kjer mogočna se grmada
Dviga, šla bi midva rada.

Tja markacije rdeče
kažejo pot, z malo sreče

najdeš jih na tleh, drevesu,
ne uidejo očesu.

Zgoraj klopca je, so skale,
spodaj hiše, čisto male,

temni naokrog gozdovi,
belih cerkvic so zidovi

Pa zelene so dobrave;
ko zazreš se čez planjave,

daleč tam v megli Ljubljana
je Trnjuljčica zaspana.

In čez to lepoto sije
sonce in gorkoto lije.

A kako, da to poznava?
Sva bila na vrh Triglava?

Ne, saj zlezli so Dobravci
v vrh po dveh, ne kot plezalci.

A Tomaž? Po vseh slemenih
– kakor gorska bi naveza –
in po strmih je terenih
kar po štirih gor priplezal...
?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!
Na očetovih ramenih!

SMEH

Nevarna zadeva je smeh;
je kot nalezljiva bolezen.

Pri našem Tomažu začne
se, seve.
Od ust se razleze
mu smeh
do ušes
in še čez,
po zobeh —
kot sneg se belíjo;
takoj zaiskri
se v očeh,
hi—hi,
se pridno bleščijo;
in zdaj je v laseh,
na vse strani
mu frlijo.
ln grlo orehe stresa,
trebušček kot žoga se boči.
Smeh šine v dlani,
da druga ob drugo poči.
Pa smeh
v obeh
nožicah nemirno poskoči.

Potem smeh
iz Tomaža sfrči
naravnost v drevesa;
visoko v vrveh
listje vrtinči, otresa.

Pa v vrane, ha—ha,
da kra, kra
na ves glas
vreščijo.

ln petelin se prešerno
smeji,
da njegov kikiriki
v naslednjo vas
zadoni.

Pa v oblakih je smeh,
napihnjeni so kot baloni,
še malo
pa bo jih razgnalo.
»Ne bo na naju kaj palo?«

Ko veter odpre svoj meh,
z oblaki odnese ves smeh.

TOMAŽEK GRE V GOSTE

Tomažek gre v goste.
Kam,
vas zanima?
Če uganili boste,
gotovo kar sam
vam pokima.
Za zdaj pa je to še skrivnost.

»Gre v gozd?«                                        Ne! Tam je še zima.
»Pa morda na trato?«                            Ah, ne! Na njej je zdaj blato.
»Morda gre na hrib?«                             Saj je pokvarjen.
»V Polhov gre Gradec?«                         Poln je že, poln.
»K mlinu hiti?«                                       Se nič ne vrti.
»Tja, kjer so vrani?«                               Ne, vsi so zaspani.
»H gredam, kjer putke sedijo?«             Že spijo.

»Kam pa?«
Naj sam
vam pove!
»He, he,«
strže korenček Tomaž.
»Ker v gozdu je zima,                    kolo le stoji,
na trati je blato                             zaspani so vrani
in hrib je pokvarjen,                      in putke že spijo —,
je poln Polhov Gradec,                  k medvedku grem v goste,
                                                      ki v postelji moji me čaka.«

Tako dva junaka
čez kratki minuti,
da ni ju več čuti,
objeta zaspita.

MRAVLJlNCl

S Tomažem čepiva na travi in gledava drobni živalski svet:
čebelo pri njeni zabavi
in polža počasneža sled
pa čmrljev kožušček na cvetu,
metulja v pisanem letu,
pikapolonico rdečo,
ki v dlani prinaša ti srečo,
pa črnega murna v fraku,
ki poje nam v prvem mraku,
in škarje hrošča-krojača,
oj, hudega hrošča rogača,
in pajka — južino suho,
glej, v mrežo ujel je muho!
Mravljico pridno s semenom,
ki trudi se s težkim bremenom,
pa črva, ki leze v luknjo,
in krtovo žametno suknjo.

Tako čepiva, čepiva
in vsaki živalci slediva,
kot bi korenine pognala,
kot bi kar tukaj ostala.

Že vso poteptala sva travo.
Končno vzravnam se s težavo:
»Joj, mravljince imam že v nogah!«

Tomaža je strah:
»Kje jih imaš, pokaži!«

Pa se izmaži,
če znaš!

OVCA

Tomažek pozna že veliko živali:
take domače in malo manj domače
pa tiste v živalskem vrtu.

A danes v sosedovi »štali«,
kjer za ograjo
so pujskove krače.

Tam čisto v kotu za stajo
so beli kožuhi
na tankih nogah se majali.

»Kaj pa je to, teta Piha?«
Ovca.
Takrat »beee« so kožuhi dejali,
Tomaž pa: »Čuj, tej živali se kolcal«

UMETNIK

Tomaž je čudežni otrok:
slikarski tak talent ima,
da, kadar je njegov obrok,
vsenaokrog vam popacka.
        Kaj proti njemu je Picásso!
        Naj mastno je klobaso,
        naj vročo sreba juho,
        krog njega nič ni suho.
Slinček je paleta,
lepo — v vseh barvah — pisana.
Na njej sta sir, pasteta,
omaka je narisana,
je sladka marmelada
in črna čokolada.
        Ker jogurt srka rad,
        vse belo je, kot da nam botra zima
        kar sred poletja v kuhinjo prikima.
        Ko jé solato — vse zeleno —
        prijazna spet je tu pomlad!
Kadár je na jedilniku špinača,
za Tomaža prava je igrača.
Ker rad špinače nima,
Prssk — iz ust kakor iz topa
izstreli,
tako da prav do stropa
zelen smodnik se razprši.
        Posebej se izkaže,
        kadar prst zamaže.
»Sam, sam,« ustvarja
z žlico umotvor,
tako da mu iz sklede gor
nazaj v obraz vsebina udarja.
        Njegov je slog
        samosvoj.
        A umetnin njegovih kritik strog?
        Je pralni stroj!